Virus Zahodnega Nila so odkrili leta 1937 na severovzhodu Ugande v provinci West Nile. Spada v družino flavivirusov, kamor na primer štejemo tudi rumeno mrzlico in klopni meningitis. Virus se prenaša prek pika okuženega komarja iz rodu Culex, v redkih primerih pa tudi preko transfuzije krvi in darovalnih organov. Možen je tudi prenos iz matere na nerojenega otroka prek dojenja.
Od okužbe do pojava bolezni preteče med 3 in 14 dni, večina okuženih (okoli 80%) pa ne kaže znakov obolenja. Lahko se pojavijo znaki podobni gripi, kot so vročina, glavobol, bolečine v mišicah in utrujenost. Ena oseba na 150 ljudi pa imajo lahko hujše posledice, kot je okvara osrednjega živčnega sistema. Blage oblike bolezni običajno hitro minejo in pacienti ne potrebujejo zdravljenja. Hujše oblike pa zahtevajo sprejem v bolnišnico. Učinkovitih protivirusnih zdravil ni, zdravljenje poteka simptomatsko, torej z dajanjem zdravil, ki lajšajo simptome bolezni.
Po besedah NIJZ-a je pojavljanje bolezni odvisno od številnih dejavnikov, med drugim prisotnost in aktivnost komarjev in ptic. Poudarjajo tudi, da so za bolezen dovzetne vse osebe, ki še niso bile okužene z virusom, imunost po okužbi pa je po vsej verjetnosti dolgotrajna.
Najbolj učinkovit ukrep za zmanjšanje tveganja okužbe na območju, kjer kroži virus, je preprečevanje pikov komarjev. Temu se lahko izognemo z upoštevanjem naslednjih ukrepov:
- nosimo svetla oblačila, ki naj pokrivajo čim večji del telesa,
- izogibamo se zadrževanju na prostem, ko je aktivnost komarjev največja (zjutraj in pozno popoldan),
- uporabljamo sredstva za zaščito proti komarjem. Dosledno sledimo navodilom proizvajalca,
- preprečujemo vstop komarjev v notranje prostore z uporabo mrež proti komarjem,
- poskrbimo za okolico in odstranimo pogoje za razmnoževanje komarjev
- poginulih ptic se ne dotikamo!
KOMENTARJI (1)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.