Kako nastajajo kopasti oblaki?

Glede na višino njihovega nastanka ločimo med visokimi, srednjimi in nizkimi oblaki, zaradi vpliva sonca pa so spomladi in poleti ugodne razmere za nastanek še ene vrste oblakov, za katere je značilno, da rastejo k višku. To so kumulusi - kopasti oblaki, ki nam lahko veliko povedo o vremenu v naslednjih urah. Ti oblaki lahko sežejo v vse tri višinske nivoje. Spodnji del oblaka sestavljajo drobne vodne kapljice, zgornji del pa ledeni kristalčki. V vmesnem delu najdemo tako ledene kristalčke kot vodne kapljice. V tem delu oblaka poteka tudi rast ledenih kristalčkov na račun vodnih kapljic, kar pomeni, da se podhlajene kapljice lepijo na ledene kristalčke, ki se zato debelijo. Tu nastajata tudi sodra in toča. 

Predstavljajmo si dan, ko je zjutraj sončno. Ob dnevnem ogrevanju ozračja se bodo spomladi in poleti nad hribi že kmalu pojavili prvi kopasti oblaki, ki nakazujejo na dvig toplejšega zraka v višine. Spodnji rob oblaka imenujemo baza oblačnosti. To je nivo, kjer se brezbarvna vodna para spremeni v drobne oblačne kapljice. Višina baze oblaka je odvisna od temperature zraka in količine vlage pri tleh. Bolj suh zrak se mora dvigniti veliko višje, da se ohladi do temperature rosišča in pride do nastanka oblaka, baza oblaka bo tako bližje tlom pri bolj vlažnem zraku. Njena višina je zelo pomembna, če se odpravljamo v hribe, saj bomo na tej višini stopili v meglo. Dnevni razvoj kopaste oblačnosti ima seveda močan vpliv na skupno trajanje sončnega obsevanja. Tega je po podatkih Agencije za okolje (ARSO) v gorah poleti komajda kaj več kot pozno jeseni ali zgodaj spomladi.

V primeru pomanjkanja vlage v zraku in le zmernega padca ali celo porasta temperature z višino se bo rast oblaka že kmalu po njegovem nastanku ustavila. Tako nastali kumulus je plitev in je znak lepega vremena. Pravimo mu kumulus humilis oziroma oblak lepega vremena. Kot že ime pove, je v njem malo vlage, zato ne prinaša dežja. Pozorni pa moramo biti, ko začne oblak rasti v višino.

To se zgodi v primeru nestabilnega ozračja, ko temperatura z višino dovolj hitro pada. Takrat bo kopast oblak v višino dobesedno kipel. Kumulus humilis bo zrastel v kumulus mediocris in nato še v kumulus congestus, ki je zadnja stopnja pred razvojem nevihtnega oblaka. Njegov vrhnji del je razbrzdan, kot da bi bil cvetača in zelo verjetno se bodo iz takega oblaka pojavile padavine. Ob močno nestabilnem ozračju se bo dviganje nadaljevalo vse do vrha troposfere, ki se v naših geografskih širinah nahaja na višini okoli 12 kilometrov. Tu se bo oblak razlezel v nakovalo. Nastane kumulonimbus, ki poleg ploh prinaša tudi nevihte, nalive in točo.

Velikost nakovala pri nevihtnem oblaku je odvisna od trajanja nevihte in moči vzgornika, to je navzgor usmerjenega toka zraka, ki skrbi za stalen dotok toplega in vlažnega zraka v oblak. V nevihtnem oblaku lahko vzgonske hitrosti dosežejo tudi do 150 kilometrov na uro. Če je v višinah prisoten še močan veter, se lahko nakovalo razvleče tudi do 100 kilometrov stran od samega jedra nevihte. Na spodnji strani nakovala se pogosto pojavijo posebne vrečaste tvorbe, tako imenovani mamatusi, ki so običajno znak razpadanja nevihtnega oblaka. Ti so še posebej lepi, ko jih obsije zahajajoče sonce.

Oblačne ceste

Včasih pa so razmere ugodnejše za nastanek kopaste oblačnosti v dolgih linijah z vmesnimi območji jasnine, ko se oblaki pojavijo drug za drugim v vrsti. Tako imenovane oblačne ceste nastanejo, ko je nekaj kilometrov nad tlemi prisotna dvignjena inverzija, kar pomeni, da temperatura zraka v tej dvignjeni plasti narašča z višino, pod inverzijo pa se smer vetra ne spreminja. Oblačne ceste so nad kopnim najpogostejše v spomladanskih in poletnih mesecih, nad morjem pa jeseni in pozimi. Kopasti oblaki v njih se ne razvijejo dovolj, da bi prišlo do pojava padavin. Usmerjene so v smeri vetra, običajen razmik med njimi pa je nekaj kilometrov.