Kako nam indeks ekonomske svobode pomaga razumeti neoliberalizem

Indeks je posebej prikladen, ker nam pomaga trezno in znanstveno raziskovati sicer kontroverzen družbeni pojav, glede katerega na obeh straneh političnega spektra prevladujejo dogmatična ideološka mnenja.

Zaradi njegovih omenjenih lastnosti in vrlin ne preseneča, da ga je v zadnjih dveh desetletjih v več kot tisoč empiričnih študijah uporabilo že stotine ekonomistov, sociologov in politologov. Z njim običajno merimo stopnjo in učinke prostotržnih reform. Raziskovalci ponavadi govorijo o liberalizaciji, neoliberalnih politikah, kapitalizmu, washingtonskem konsenzu, prostih trgih oziroma institucijah ekonomske svobode, kar so vse sopomenke ali izrazito sorodni pojmi.

Glavni izsledki te bogate raziskovalne literature so pregledno zbrani v metaštudijah, kot so Economic Freedom of the World: An Accounting of the Literature (2014), Economic Freedom in the Literature: What Is It Good (Bad) For? (2022) in Economic Freedom and Growth, Income, Investment, and Inequality: A Quantitative Summary of the Literature (2024).

Dvom je dobrodošel, vendar ...

Raziskovalci odkrivajo, da liberalizacija še zdaleč nima tako slabih in enoznačnih družbenih učinkov, kot so v preteklosti z manj sistematičnimi meritvami ali le teoretskimi argumenti trdili kritiki. Zato niso vsi enako navdušeni nad indeksom. Skepsa seveda ni nujno problematična in je, če je pretanjena, celo izjemno dobrodošla, saj goli obstoj merskega instrumenta še ne pomeni, da je ta tudi raziskovalno primeren.

To je postalo toliko jasneje pred nekaj leti, ko so razkrili nepravilnosti v poročilu Doing Business, za katerim je stala sicer kredibilna Svetovna banka. Predvsem v povezavi s Kitajsko, Savdsko Arabijo, Združenimi arabskimi emirati in Azerbajdžanom. Sledil je strogi interni pregled in prekinitev izdajanja poročila.

Toda kritike, ki jih imam v mislih, niso pretanjene, niti jih ne motivira iskreno premlevanje veljavnosti omenjene mere. Zdi se, da so ideološko motivirane, predvsem pa so naivne in neinformirane. Običajno gre za preprost zamah z roko, češ da je indeks ekonomske svobode načrtno manipulativno zgrajen tako, da bomo z njim našli same "pozitivne" oziroma normativno dobre učinke prostih trgov. To je vsaj dvakrat zgrešeno – kar bi kritiki vedeli, če bi se vsaj bežno informirali o meri, ki jo kritizirajo.

Kje so kritiki zgrešili?

Prvič, pri Fraserjevem indeksu ekonomske svobode, ki prevladuje v znanstveni literaturi, ne gre za subjektivno manipulativno točkovanje držav od najslabše do najboljše po pristranskih kriterijih članov Fraserjevega inštituta. Vsi podatki, ki sestavljajo indeks, prihajajo izven inštituta in jih objavljajo priznana mednarodna telesa. Slednja niso nezmotljiva (kot kaže primer Svetovne banke), a kritika, da inštitut gradi podatke s svojo lastno ideološko agendo, ne more biti resnična.

Drugič, kritiki se ne zavedajo, da literatura odkriva celo vrsto mešanih – pa tudi nekaj enoznačno "slabih" – družbenih učinkov ekonomske svobode. Največji pregled literature do sedaj, ki je bil objavljen leta 2022, ugotavlja, da le polovica (50,6 odstotka) študij povezuje ekonomsko svobodo s "pozitivnimi" družbenimi učinki. To ni malo, a je daleč od podobe, ki bi jo pričakovali, če imajo kritiki prav in je indeks zgrajen tako, da bomo z njim bolj ali manj vedno prišli do rezultatov, ki bi jih želeli videti prostotržniki. Skoraj enak delež študij (44,8 odstotka) ne uspe potrditi "pozitivnih" učinkov, marveč ugotavlja, da so včasih dobri, drugič slabi; odvisno od konteksta ali držav in časovnih obdobij, ki jih je študija vključila v vzorec.

Nemalokrat celo odkrijemo, da ima ekonomska svoboda slabe in dobre učinke hkrati v istem vzorcu. Na primer: dva njena konkretnejša vidika, kot sta skromnost države in delavskih regulacij, povzročata slabe družbene posledice, kot so manjše zadovoljstvo z življenjem, večja neenakost ter slabše okolje in zdravje. Na drugi strani imajo svobodna mednarodna trgovina, skromnost podjetniških regulacij in vzdržna denarna politika pogosto dobre učinke, ki kažejo v nasprotno smer.

Različni vidiki ekonomske svobode so torej različno normativno primerni, tako kot velja za različne vidike drugih družbenih pojavov, od demokratične vlade in osebne svobode do birokratske organiziranosti in družin.

Koliko liberalizma premore Danska?

Ozrimo se h konkretnim državam, da bi bolje razumeli, kako primeren ali neprimeren je indeks ekonomske svobode. Če res uspešno meri liberaliziranost družbe, potem bi pričakovali, da bodo točno določene države visoko na seznamu.

Leta 2019 so bile med 10 najbolj liberaliziranimi (po vrsti) Hong Kong, Singapur, Nova Zelandija, Švica, Gruzija, ZDA, Irska, Litva, Avstralija in Danska. Prvi dve sta verjetno najljubši državi Miltona Friedmana, arhitekta modernega neoliberalizma. Na seznamu so štiri angleško-govoreče države – to je regija, v kateri se je, sodeč po slavnem kritiku neoliberalizma Davidu Harveyju, vsaj kar zadeva demokratični svet, ta pojav rodil. Švica slovi kot neoliberalna davčna oaza, Litva in Gruzija pa po domnevnih neoliberalnih terapijah šoka, ki so jima bile vsiljene med tranzicijo oziroma po njej. Le za Dansko se zdi, da ne sodi na ta seznam.

Od skromnosti do trgovanja

Kot rečeno: skupna ocena ekonomske svobode je samo začetek. Še bolj nas zanimajo posamezni vidiki, kot sta skromnost države ali svoboda mednarodne trgovine. Kar zadeva skromnost države, Danska nikakor ni neoliberalna. Leta 2019 je za to dimenzijo dobila oceno 5,34, kar jo postavlja na 150. mesto na svetu. Točno tako, kot bi pričakovali, saj ima močno državo blaginje in v tem pogledu ni vitka. Švica je že precej drugačna, predvsem zaradi svojega neoliberalnega davčnega režima. Leta 2019 je bila na 37. mestu po skromnosti države. Gruzija je, kar zadeva državo, bolj neoliberalna: bila je na 21. mestu.

Toda zakaj je potem Danska, ko gledamo njeno skupno oceno, vseeno med 10 najbolj liberalnimi družbami na svetu? Ker ima izrazito svobodno mednarodno trgovino (deveto mesto) in nizko stopnjo regulacije (osmo mesto). V nasprotju z intuicijo se izkaže, da je vendarle precej neoliberalna v teh dveh vidikih.

Kako je to možno? Kar zadeva svobodno mednarodno trgovino, ima izredno nizko breme protekcionističnih tarif ter izredno visoko finančno odprtost. Tudi glede kapitalskih kontrol je precej sproščena, še veliko bolj kot denimo ZDA. Prav tako ima izrazito nizko stopnjo reguliranosti kreditnega trga in sproščeno podjetniško regulacijo.

Zelo visoko oceno dobi za enostavnost pri odpiranju podjetij in odsotnost licenčnih restrikcij. Tudi stroški birokracije in davčne skladnosti so nizki. V tem je podobna ZDA; državi, za katero vemo, kako neoliberalna je. Pomembna razlika med obema, ki jo dobro zajame indeks, je v točki delavske (ne splošne) regulacije. Danska je na tem področju precej bolj regulirana kot ZDA. Ključna razlika je v centraliziranih kolektivnih pogajanjih in regulaciji delovnih ur.

V kakšnem odnosu sta neoliberalizem in vladavina prava?

Dansko med 10 najbolj ekonomsko svobodnih pomagata uvrstiti tudi robustnost njenega pravnega sistema in zaščita zasebne lastnine. Kritiki bi lahko rekli, da ta kategorija – če izvzamemo zasebno lastnino – nima veliko skupnega vsaj z ozkim pojmom neoliberalizma. Poudarili bi, da je vsaj to ena očitna nepravilnost (ali celo načrtna pristranskost) v indeksu. Do takšne kritike sem bolj odprt. Nekontroverzno bi moralo biti, da so tri od petih glavnih sestavin indeksa – skromnost države, svoboda mednarodne trgovine in skromnost regulacij – srce, jedro neoliberalizma. Kako je z vladavino prava? Sam bi jo nekoč gotovo uvrstil zraven, a danes v to nisem več tako prepričan.

Prav zaradi teh negotovosti raziskovalci poleg skupnega indeksa ekonomske svobode v statistične regresije vključujejo vsako od njegovih glavnih sestavin. Ko to storimo, lahko granularno, korak za korakom in ločeno preučimo, s katerimi "slabimi" in "dobrimi" družbenimi posledicami je povezan posamezni element neoliberalizma. Še več, Fraserjev inštitut omogoča raziskovalcem, da sami zgradijo svoj indeks. Tako lahko vključijo in izključijo posamezne sestavine ter preverijo oziroma utemeljijo njegovo primernost. Nato z njim testirajo robustnost obstoječih izsledkov, ki so nastali na podlagi originalnega indeksa.

Takšnega eksperimentiranja je žal malo. Toda povsem možno je. Sam sem na preprost način to že storil v svoji knjigi Capitalism for Realists. Ugotovil sem, da se statistično nič kaj pomembnega ne spremeni, če iz indeksa izključimo vladavino prava in podobne, na videz manj smiselne sestavine. Kdo drug bi verjetno to storil na drugačen način, kar je dobro. Kaj kritiki še čakajo?