Kako je tudi na vasi mogoče stremeti k manj odpadkom

Čeprav se morda zdi, da so ljudje v mestih bolj ozaveščeni, kar zadeva zmanjševanje odpadkov in reciklaže, je to zmota. Ne samo, da bistveno bolj neposredno občutimo, kaj onesnaževanje okolja pomeni v praksi, obenem moramo zmanjševati količini odpadkov iz povsem praktičnih razlogov. Pri nas doma se smetarski avto oglasi vsega vsakih 14 dni, ker je do prvega smetišča zelo daleč, pa velika posoda za smeti predstavlja ne tako majhen finančni zalogaj.

Kupujemo z glavo in od blizu

V družini smo k zmanjševanju odpadkov zavezani vsi in vedno bolj stremimo k temu, da bi na koncu, če ne že brez odpadkov, postali gospodinjstvo z vsemi odpadki, ki jih je mogoče znova uporabiti. Življenje na vasi to vsaj deloma olajša.

Najprej s sadjem in zelenjavo. Večino slednjega sami pridelamo na vrtu. Čeprav je november, na vrtu blizu hiše (v brezplačni najem je vrtičke uredila občina) še vedno najdemo solato, brstični ohrovt, cvetačo, špinačo in kakšno bučko. Poleti vso solato, paradižnik, korenje, peteršilj in še vsaj dva ducata druge zelenjave in sadja pridelamo sami. Odpadkov, z izjemo bioloških, ki jih v domačem kompostniku bodisi sami predelamo ali oddamo v rjavem zabojniku, ni. Tudi preostalo zelenjavo navadno kupujemo pri okoliških kmetih, da domov potuje v gajbicah in papirnatih vrečkah. Prva leta je bilo potrebnega obilo iskanja in prepričevanja, zdaj gre neprimerno lažje. Obenem so kmetje v lokalni zadrugi končno vzpostavili tudi prodajo svojih pridelkov, tako da bo to v prihodnje še mnogo lažje.

Še en velik vir odpadne embalaže pri dveh otrocih so mlečni kartoni. Tudi teh v našem rumenem zabojniku skoraj ni več. Mleko kupujemo pri lokalnih kmetih, ga domov prinesemo v steklenicah in v steklenicah prekuhanega tudi hranimo v hladilniku. Tam prekuhano in pasterizirano zdrži skoraj teden dni. Ker mlajši sin ne mara "smetane in koščkov" z domačega mleka, občasno kupujemo tudi tisto v kartonih ali pa mu tega s kmetije preprosto precedimo.

Lokalni siri sirarja, le nekaj kilometrov od našega doma, skuta s priročne vaške tržnice, salame in meso lokalnega mesarja so prav tako način, da odpadno embalažo (da o negativnih okoljskih učinkih transporta preko pol celine niti ne izgubljam besed) zmanjšamo na minimum. In če se le da, se teh načel držimo.

Se še spomnite povratnih steklenic za pijačo?

Še en način, s katerim smo količino odpadne plastike skoraj razpolovili, je kupovanje pijač v povratnih steklenicah. Mineralno vodo tako domov nosimo v tistem smešnem nosilcu za šest steklenic, tako privarčujemo pri denarju in embalaži. Plastenke namreč tudi sploščene (in kljub možnosti vnovične uporabe) predstavljajo zelo veliko prostora v posodi za smeti.

Diktatorsko ločevanje

Čeprav imamo na domovih organizirano ločevanje v treh posodah (komunalni odpadki, embalaža in biološki odpadki), doma ločujemo bolj podrobno. Tako obenem ločeno zbiramo tudi papir, steklo, izrabljene baterije, sijalke in odpadno elektroniko. Prvega deloma uporabimo kot netivo v hišnem kaminu, deloma konča na ekološkem otoku, prav nič med komunalnimi odpadki.

Zaradi nevestnih ljudi v našem okolju moramo steklo ob sredah in sobotah voziti v kakšne tri kilometre oddaljen zbirni center, kjer zbirajo tudi nevarne odpadke, odpadni les, gradbeni material in podobno. Zakaj tako? Zabojniki za steklo so imeli še donedavnega odprt pokrov, a so zaradi ljudi, ki so vanje metali vsepovprek, zdaj pustili odprte samo majhne odprtine, skozi katere je mogoče vanje odlagati zgolj en kozarec za vlaganje naenkrat. V zbirnem centru lahko cel zabojnik sprazniš naenkrat.

Od nedavnega imamo v vasi na otoku tudi zbiralnik za odpadno elektroniko in baterije, ki ga, zaradi narave svojega dela in tehnofilskih nagnjenj, prav tako pogosto obiskujemo. Tudi zaradi vsega zapisanega je naša zelena posoda za komunalne odpadke, čeprav najmanjša, ki jo naše komunalno podjetje ponuja, pogosto prevelika.

Obstajajo omejitve

Največji izziv za doseganje popolne ničle pri odpadkih vsaj v našem gospodinjstvu so domače živali. Časa za kuhanje hrane zanje zaradi tempa dela nimamo, v trgovinah je na voljo zgolj v plastični ali kovinski embalaži. Razmeroma veliko odpada pri dveh mucah predstavlja tudi odpadni pesek iz mačjega stranišča, za katerega je edina alternativa izpuščanje mačkov v naravo, kar pa zaradi slabih izkušenj iz preteklosti (obiski veterinarjev zaradi pretepaških vaških mačkov) ni rešitev.

Drug velik problem je pomanjkanje izbire. Medtem ko se v mestih počasi že pojavljajo prve prodajalne s konceptom zero waste, smo na vasi omejeni celo pri izbiri izdelkov. Morda je na voljo zgolj en sir v eni vrste plastične embalaže. Tudi jogurtov v steklenicah, ki so v mestih že na policah, pri nas ni. Zgolj nekaj vrst in tisti povečini v plastični embalaži.

Zero waste je dolgoročni cilj

Ne delam si utvar, da bomo v našem gospodinjstvu kmalu dosegli stopnjo "nič odpadkov". Vprašanje, ali jo bomo sploh kdaj. Kar pa me nikakor ne spravlja v položaj, da tega cilja doma ne bi zasledovali. Ločujemo in bomo še ločevali. Najprej zato, da bi čim manj obremenjevali planet, pa tudi zato, da bi otroke naučil, da malo truda, razmišljanja in čisto malo odrekanja udobju kupovanja vsepovprek ne pomeni tako velike težave.