Kako je svet nehal postajati vse bolj ekonomsko neenak

Dejstvo, da se dohodkovna neenakost med državami zmanjšuje že desetletja, je relativno dobro poznano zaradi neutrudnega dela ekonomistov, kot je Branko Milanović. Zaradi že več kot 30-letne robustne gospodarske rasti, ki je v globalizacijski dobi končno postala najmočnejša ravno v nerazvitem svetu, se razviti in nerazviti svet vse bolj zbližujeta. Obstajajo seveda izjeme in razkorak med obema svetovoma je v določenih regijah še vedno ogromen, a za razliko od obdobja med letoma 1870 do 1990, ko so se razviti večinoma hitro oddaljevali od manj razvitih, se od leta 1990 naprej pri večini držav na globalnem jugu dogaja ekonomska konvergenca z zahodom. To ekonomsko zbliževanje, ki je mimogrede v nasprotju z eno od glavnih napovedi raznih kritičnih teorij globalizacije kot t. i. "neenake izmenjave" ali "neokolonializma", se odslikava v padajoči dohodkovni neenakosti med državami.

Manj dobro poznano je povezano (a vseeno ločeno) dejstvo, ki mu pravimo trend padajoče globalne dohodkovne neenakosti. Ta pomeni, da se ne zmanjšujejo le razmerja v povprečnem dohodku celotnih držav (denimo razlika v povprečnem dohodku Združenega kraljestva in Vietnama), marveč tudi dohodkovne razlike med posameznimi državljani sveta (denimo med tistimi, ki imajo najmanj dohodka na svetu, in tistimi, ki ga imajo največ – neodvisno od državnih meja, ki jih ločujejo). Dejstvo padajoče globalne neenakosti se najbolj dramatično kaže v novi Milanovićevi krivulji, ki je prikazana spodaj in iz katere je razvidno, da so denimo v desetletju po veliki recesiji iz leta 2008 dohodki najrevnejših na svetu rasli z najhitrejšim tempom, dohodki srednje bogatih s srednjim tempom, dohodki najbogatejših pa najpočasneje. Rezultat je zbliževanje oz. zmanjševanje neenakosti.

Zares slabo poznana ter v medijih in na socialnih omrežjih prepogosto preprosto neresnično opredeljena je tretja sprememba, ki smo jo doživeli v zadnjih 15, 20 letih. Govorim o trendu stagniranja ali celo padanja dohodkovne neenakosti znotraj držav po večini sveta kmalu po začetku 21. stoletja. Prav je, da komentatorji vedno znova poudarjajo, kako se je v zadnjih dveh (neoliberalnih) desetletjih 20. stoletja dohodkovna neenakost skoraj povsod po svetu opazno povečala. To je žalostni razvoj, glede katerega bi morali storiti več, da ga razveljavimo. Toda nenavadno in narobe je, ko isti komentatorji to naraščajoče gibanje brezmiselno projicirajo v 21. stoletje, kjer se je v resnici (vsaj zaenkrat) končalo.

Ne glede na to, kako merimo dohodkovno neenakost in ali jo oziroma je ne obtežujemo s številom prebivalstva, je jasno, da v zadnjih dveh desetletjih ne izkazuje trenda navzgor. Celotni družbeni dohodek, ki je v rokah najbogatejšega odstotka prebivalcev znotraj posameznih držav, se je v povprečju postopoma zmanjševal z nekaj več kot 20 odstotkov v začetku 21. stoletja na nekaj več kot 19 odstotkov v zadnjih letih. Neenakost v razpoložljivem dohodku (po davkih in transferjih) znotraj posameznih držav se je sodeč po svetovni podatkovni bazi standardizirane dohodkovne neenakosti (SWIID) v povprečju zmanjšala z indeksa Gini okoli 40 pred dvajsetimi leti na Gini 34 (lestvica 0–100, pri čemer 100 pomeni, da ima en človek v svojih rokah ves družbeni dohodek, 0 pa, da imajo vsi popolnoma enako).

Seveda vsaka posamezna družba nima povsem enakega trenda in še manj absolutne stopnje neenakosti. Npr. v Združenem kraljestvu je neenakost občutno padla z vrha leta 2000 (Gini 34,9) na nedavno dno leta 2013 (30,8) in se nato ponovno rahlo povzpela do leta 2022 (32). Na Kitajskem je bil vrh dosežen leta 2008 (43,4), nato se je neenakost v naslednjih petih letih zmanjšala (Gini leta 2013 je znašal 41,3) in je vse do danes ostala nespremenjena. V Združenih državah Amerike je neenakost do leta 2006 rasla (na vrhu je Gini znašal 38,5), nato je več let padala, od leta 2010 do danes pa postopoma narašča nazaj na Gini malo pod 39. V Sloveniji je neenakost med letoma 2008 in 2013 narasla (s 23,5 na 25,5), zdaj pa že deset let postopoma pada (trenutno je nižja od indeksa 24). V Indiji se je po praktični stagnaciji neenakosti v prvem desetletju 21. stoletja v zadnjih desetih letih zgodila izjemna redukcija z indeksa 47 na manj kot 41. Različne države izkazujejo različne trende (naraščajoča, padajoča, stagnirajoča neenakost), toda če vzamemo povprečje, gre za stagnacijo v prvem desetletju in padanje v drugem desetletju 21. stoletja.

Toliko glede dohodkovne neenakosti. Kaj pa premoženjska? Se ni ta kljub dobrodošlim trendom na področju dohodka vendarle opazno zvišala v zadnjih desetletjih, in to na nezadržan način? Sodeč po Pikettyjevi bazi (World Inequality Database) je premoženjska neenakost znotraj držav med letoma 1995 in 2021 ostala skoraj nespremenjena. Najbogatejši odstotek prebivalstva je imel pred začetkom 21. stoletja v svojih rokah v povprečju 38–40,5 odstotka vsega bogastva, medtem ko je delež med letoma 2000 in 2021 znašal v povprečju 37–39,6 odstotka.

Neenakosti so družbeno nevarne. Libertarci in drugi, ki jih neenakosti ne skrbijo, češ da gre pri ukvarjanju s tem problemom zgolj za zavistnost, se hudo motijo. Še več, kakršno koli samozadovoljstvo s trenutnimi stopnjami neenakosti bi bilo naivno, saj ostajajo previsoke, kljub temu da so (v splošnem) nehale naraščati in da so, kot opaža Piketty, nižje kakor leta 1950, 1900, 1850 ali 1780. Res pa je, da nekateri kritični komentatorji in aktivisti zaradi političnih pristranskosti neiskreno (ali pa vsaj nepodučeno) vztrajajo pri lažni informaciji, da se neenakosti v svetu vsako leto le povečujejo. Dobro bi bilo, če bi s tem prenehali.