Kako je 'heavy metal', rešen pred razrezom, postal edinstvena atrakcija

Predstavljajte si: tesen, ozek, zatohel prostor več deset metrov pod morjem, v njem pa 10 ljudi z dovolj vode komaj za osnovno preživetje in močno prilagojeno prehrano. Brez prostora za sanitarije, brez možnosti tuširanja. Spijo sede, naslonjeni drug na drugega. Nimajo lastne oborožitve, oborožitev so oni. Oprezajo za sovražnikom in čakajo na povelje – več kot polovica od njih je usposobljena, da izplava, na nasprotni strani povzroči diverzijo in umre za svojo domovino.

Tako je življenje na diverzantski podmornici jugoslovanske vojne mornarice, opisuje Janko Boštjančič, direktor Parka vojaške zgodovine v Pivki. "Za tiste čase je bila to zelo napredna inovacija na vojaškem trgu, udarna moč jugoslovanske mornarice, za katero se je zanimalo veliko tujih držav. Vojne k sreči ni bilo, je bila pa stalno v pogonu. Poleg diverzantskih nalog je služila izvidovanju, prisluškovanju, opazovanju sovražnika," pripoveduje, medtem ko sedimo v 19 metrov dolgi in 76 ton težki podmornici P-913 Zeta, ki jo je muzeju leta 2011 podarila Črna gora.

Seveda je imela jugoslovanska vojna mornarica podmorniško floto z bojnimi podmornicami, a v 80. letih so  sklenili, da večje podmornice niso primerne za izvajanje nalog v ozkem Jadranskem morju, zato so želeli floto nadgraditi na čim bolj ekonomičen način. Do leta 1989 so tako v Splitu izdelali šest t. i. žepnih oz. diverzantskih podmornic razreda Una, ki so jih poimenovali po rekah iz vsake od socialističnih republik v Jugoslaviji – Una, Tisa, Zeta, Soča, Kupa, Vardar.

Popolnoma električna vozila so bila tiha in niso imela raket ali torpedov. Poleg štirih članov posadke – voznika, navigatorja, komandirja in inženirja – so lahko prevažala še šest diverzantov. "Podmornica je pri polni obremenitvi, to je 10 ljudi, pod vodo lahko zdržala pet dni, v mirovanju pa še dlje. Njena posebnost je bila, da so jo diverzanti lahko zapustili na način, da so šli v sredinski prostor, ki se ga je z obeh strani zaprlo in zalilo z vodo, oni pa so izplavali ven. Ta manever so bili sposobni narediti na globini 40 metrov," pripoveduje Boštjančič. Zavedali so se, da se, če bodo izplavali, ne bodo mogli nikoli več vrniti.

In če mislite, da je to prestrašilo pogumne može, se motite. Verjeli ali ne, v jugoslovanski vojni mornarici so bili nadpovprečno zastopani prav slovenski podmorničarji. Rečemo lahko, da so prav oni pol stoletja vladali globinam Jadrana.

"Brez dvoma je to posledica večje tehnične izobraženosti. Podmorničar je moral biti strokovno dober na več področjih – v strojništvu, elektriki, kemiji, navigaciji, poveljnik je moral hkrati biti tudi ladijski zdravnik in psiholog. Po drugi strani pa gre za neko našo nacionalno nagnjenost k ekstremizmu," ocenjuje naš sogovornik.

Ko se je Črna gora odločila, da nam podari Zeto, je Hrvaška vložila diplomatsko noto, da jo bo zaplenila, češ da orožje ni razdeljeno in se ga ne sme donirati. Zato podmornica do Pivke ni mogla potovati čez Hrvaško, pač pa čez Jadran in Italijo. Iz Tivata so jo z manjšim trajektom prepeljali v Bar, od tam čez v Bari in vzdolž Italije na mejni prehod Fernetiči in v Pivko. 

"Zelo smo si jo prizadevali dobiti, saj gre za spomenik slovenskim podmorničarjem, pa tudi slovenski industriji. Večji del podmornice je namreč nastal v Sloveniji. Gre za edinstven eksponat, našo dediščino," je ponosen Boštjančič. 

Podmornica, zagotovo največja atrakcija parka, je bila štiri leta in pol obiskovalcem na ogled zunaj, kjer pa se je na vročini zelo segrela in jo je bilo – tudi s klimo – nemogoče hladiti. Zato so jo premaknili v paviljon A, kjer si jo obiskovalci lahko ogledajo in splezajo vanjo.

Po cesti namesto po zraku in morju

Eksponat, ki si ga bodo obiskovalci najverjetneje še letos lahko prav tako ogledali od znotraj, je skoraj 20 metrov dolga in pet metrov široka mogočna "stoenajstka", policijski čoln P-111, ki je pred tremi leti po 26 letih dela odšel v zaslužen pokoj in postal največji policijski eksponat, razstavljen v Parku vojaške zgodovine Pivka. Ker je bil previsok, da bi iz Kopra v Pivko potoval po avtocesti, so ga morali peljati po lokalnih cestah, izredni prevoz, ki je trajal kar devet ur, pa je prek medijev spremljala cela Slovenija. 

Dotrajan policijski čoln v Parku zdaj obnavljajo, saj si prizadevajo, da bi obiskovalcem jeseni že lahko ponudili ogled njegove notranjosti, pove Boštjančič.

Tritonski policijski helikopter Bell 212, ki so ga po 42 letih dela in natanko 9993 urah letenja upokojili leto pozneje, v muzej ni letel, pač pa je potoval po cesti. Zaradi poti so mu odstranili motorje, tekočine, glavni in repni krak. 

"Več kot 40 let je bil v intervenciji in je evropski rekorder v rešenih življenjih. Iz hribov, avtocestnih nesreč in bolnišnic naj bi na varno prepeljal več kot 2000 ljudi," razkrije Boštjančič.

Že leta 2016 pa je na železniško postajo v Pivki – ob pomoči sestrske lokomotive, ki jo je vlekla – prispela nemška vojaška parna lokomotiva 33-110 iz druge svetovne vojne. Lokomotive tipa 33 so bile v osnovi narejene za obdobje nekaj let in naj bi služile le do konca vojne, a so zaradi odlične izdelave vozile po Evropi še več desetletij.

Lokomotiva, ki je razstavljena v Pivki, ima še posebno zgodovinsko težo, ker je aprila 1978 z vožnjo iz Ljubljane v Postojno zaključila obdobje parne vleke pri nas. 

Odveč so besede, da tovrstni "XXL eksponati" zasedajo velik del muzeja. Skozi leta so ga širili, dodajali paviljone, premikali eksponate in iskali možnosti, kako bi vse te dragocenosti, ki so jih rešili pred razrezom, v vsem njihovem blišču predstavili javnosti. Zdi se, da zdaj pa res ni več prostora za še kaj podobnega. Ali pač? "Vedno imamo odprte oči za kaj novega," se smeji Boštjančič. 

Bronasti kipi niso več skriti

Zunaj se sprehodite mimo lično postavljene zbirke 11 bronastih kipov, katerih selitev s posestva Brdo pri Kranju v Pivko v času vlade Janeza Janše je razgrela strasti. V parku si prizadevajo za to, da bi kipe lahko obdržali. Našli so jim primerno mesto, kjer jih je v enem letu zagotovo videlo več ljudi kot v celotnem obdobju, ko so bili "skriti" na Brdu. 

Če se navdušujete nad zgodovino ali orožjem, boste zagotovo pospešili korak proti paviljonu B, v katerem se bohoti impresivna zbirka druge svetovne vojne, ki zajema povečini tanke in druga oklepna vozila ter orožje iz tedanjega obdobja. Tam sta starejša in mlajša različica tanka Stuart, dragocen spomin na prvo partizansko tankovsko brigado, pa legendarni ameriški motocikel Harley Davidson WLA in sovjetski tank T-34/85, najbolj znan tank vzhodne fronte, ki simbolizira drugo tankovsko brigado.

Vidite lahko tank M4A3 Sherman, samovozni top M36 Jackson, oklepna avtomobila Scout car in M8 Greyhound, ki so bili del ameriške vojaške pomoči Jugoslaviji. "Po sporu Tita in Stalina se Jugoslavija znajde v veliki zagati, boji se sovjetske intervencije, boji pa se je pa tudi Zahod. Zato se Američani odločijo pomagati Jugoslaviji in ji donirajo več kot 1000 tankov, 400 letal in več tisoč tovornjakov. Si predstavljate? Jugoslovanska vojska, ki je imela v začetku 50 let konjenico in nekaj nemških tovornjakov, ki ostanejo, dobi 11.000 jacksonov. Nepredstavljivo!" ponazori Boštjančič.

Izveste tudi, da je v ozadju povojnega ameriškega tanka M47 Patton zgodba generala Pattona, ki je v drzni operaciji pred sovjeti rešil na stotine lipicancev. Gre sicer za najtežji tank v zbirki Parka vojaške zgodovine.

Po zgledu vseh najboljših vojaških muzejev ima Park vojaške zgodovine tudi vozni del zbirke z osmimi oklepnimi in več drugimi vojaškimi vozili. Pred letom dni so tako v sodelovanju s člani ekipe Atmosferci Francu Primožiču, enemu poslednjih tankistov druge svetovne vojne, po 75 letih omogočili ponovno vožnjo z legendarno "Tridsatčetverko."

Motor, ki je bil 75 let v časovni kapsuli 

Fascinantno zgodbo razkrivajo tudi razbitine med drugo svetovno vojno sestreljenega ikoničnega britanskega vojaškega letala Spitfire, ki je leta 1944 strmoglavilo na ljubljanskem barju. Pilot Peter J. Clark je uspešno izskočil in s padalom pristal nedaleč od razbitin. Zajela ga je domobranska posadka in ga predala gestapu. Po vojni se je iz ujetništva vrnil v Veliko Britanijo.

Letalo se je ob padcu zarilo v zemljo, krila so se polomila. Njegov najvitalnejši del – Rolls-Royceov motor Merlin, ki predstavlja vrhunec batnih motorjev, pa je bil potopljen skoraj osem metrov pod nestabilnim barjanskim površjem. Lastnik zemljišča se je že konec 50. let poskušal dokopati do njega, a ga je njegov prijatelj z bagrom le še bolj poškodoval. 

Nato pa je v letu 2019 stekla obsežna arheološka akcija, s katero so najprej izkopali ostanke letala, nato pa še njegovo srce – motor. "Ker je bil na taki globini, zemlja pa se je ugrezala, so do njega zgradili vodnjak, da so ga sploh lahko potegnili ven. In ven je prišel točno tak, kot je šel notri, saj je bil ves ta čas zakopan v vakuumu – v blatni časovni kapsuli. Šlo je za izjemno obsežno in zahtevno akcijo izkopavanja razbitin, s katero so premaknili meje arheologije," je ponosen Boštjančič.

Tudi on ima sicer zanimivo zgodbo - na njihovo družinsko hišo je leta 1963 treščil F-84G 'Thunderjet'.

Artilerija – kraljica bojišča

Paviljon C je posvečen artileriji – t. i. kraljici bojišča. V njem so različni protiletalski topovi, zbirko pa zaključujeta UTVA Aero 3 in jugoslovansko šolsko letalo Soko 522 iz 50. let. Ostro oko na njem zazna skoraj popolnoma izbrisan nemški križ, čeprav letalo nima nobene povezave z Nemci.

"Tito je imel rad filme in Jugoslavija je imela močno filmsko industrijo. Vsi poznamo Bitko na Neretvi, Sutjesko, Valter brani Sarajevo ... Pri nas se je snemalo tudi kar nekaj hollywoodskih vojnih spektaklov, na primer Kellyjevi junaki. Bili smo odličen servis za to – imeli smo primerno pokrajino, vojake, nemške čelade, kamione, puške ... Edina težava so bila nemška letala, ki jih je vsak dober partizanski film preprosto moral imeti. V zagati so se ustvarjalci domislili, da lahko Soko dobro igra nemške lovce. Nanj so torej narisali križ in ga uporabili v celi kopici filmov," še doda Boštjančič.

Vojaški transport, lokostrelstvo in skrivnostna enigma

V muzeju so sicer na ogled tudi stalne in začasne razstave. Ena od njih pripoveduje o vojaškem transportu med prvo svetovno vojno na slovenskem ozemlju, izjemnem logističnem zalogaju. Med drugim boste tam videli tudi porschejev motor, ki je bil namenjen za vozičke ozkotirnih železnic. Je izjemno redek in ga nimajo niti v porschejevem muzeju v Stuttgartu v Nemčiji.

Zanimiva je tudi razstava o razvoju lokostrelstva skozi zgodovino. "Loki so narejeni iz naravnih materialov in vnašajo nekaj topline v ves ta naš 'heavy metal'," se smeji Boštjančič. "Gostimo tudi drugi najstarejši lok v Evropi, ki je bil najden na Barju in je star 5600 let. Radi se pohvalimo, da smo vojaški muzej, ki ima vse – od kamenodobnih lokov do reaktivnih letal."

Za poglobljeno razstavo o skrivnostni enigmi so pred kratkim dobili veliko priznanje – Valvasorjevo nagrado za enkratne dosežke.

Do pekla in nazaj 

Razstava Do pekla in nazaj govori o padlih zavezniških letalih med drugo svetovno vojno na slovenskem ozemlju ter njihovem reševanju s strani domačinov in partizanov. "Med vojno je na Slovenijo padlo 260 letal, največ ameriških. Ocenjuje se, da je šlo za okoli 2500 ton materiala v obliki razbitin. Najbolj krvav dan na slovenskem nebu je bil 19. marec 1944, Jožefovo, ko je v enem dnevu padlo kar 36 letal," našteva naš sogovornik. Kamor koli pogledate, lahko vidite številke, ki pričajo o padlih letalih.  

"A na koncu, za vsemi temi številkami, je to zgodba enega fanta, starega 20 ali 21 let. Mi predstavljamo zgodbo naključno izbranega fanta, ki ga je na njegovem tretjem bojnem poletu na Babjem zobu na Jelovici zadel nemški flak in ga ubil." Z njegovo družino so vzpostavili stike.

Pot v samostojnost

Največ nostalgije pa je v nas vzbudila glavna razstava Pot v samostojnost, ki prikazuje potek osamosvojitve Republike Slovenije. Sprehodimo se mimo fotografij tetovaž JNA, spalnice, učilnice, na kasarniško dvorišče, kjer se prožijo komande, do zaklonišča, v katerem se iz zvočnikov sliši sirena za splošno nevarnost. Pa po rdeči preprogi, ki vodi proti enemu samemu izhodu – v samostojnost. Tam se vrti oglas Slovenija, moja dežela iz leta 1986, predvaja se Kučanov govor na proslavi 26. junija 1991. "Danes so dovoljene sanje, jutri je nov dan." 

Nato vstopimo v dnevno sobo – tipično za takratni čas. "Vsak peti obiskovalec nas vpraša, kje smo dobili njihovo dnevno sobo," se našemu odzivu smeje Boštjančič. In res je, prikima. "Ob vsem junaštvu je bila večina Slovencev takrat v dnevnih sobah in je po televiziji spremljala dogajanje. Gre za ambient, v katerem so doživeli vojno."

Ta soba ima tudi balkon, na katerem marsikomu znova zastane dih. Odpre se namreč pogled na zbirko vojaških vozil različnih zvrsti in tipov, ki jim je skupno to, da jih je uporabljala JLA. 

Jugoslavija je bila sicer ena redkih držav, ki je v času hladne vojne uporabljala tako sodobno ameriško kot sovjetsko oborožitev. Istočasno so bila na primer v uporabi sovjetska letala MiG-21 in ameriški sabri ter sovjetski tanki T-55 in ameriški M47. Vidimo lahko oklepno kolono JNA, MiG-21, tank M-84 in oklepni vozili BVP in BRT. Pomembni "relikviji" vojne iz leta 1991 sta še helikopter Gazela z oznako TO-001 Velenje kot prvo zračno plovilo, ki mu je uspelo pobegniti iz jugoslovanskega vojnega letalstva, ter tank T-55 kot del tankovske enote, ki je iz pivške vojašnice začela agresijo JLA. 

V zbirki sta tudi dva ameriška reaktivna lovca Thunderjet in Sabre, ki sta v Jugoslavijo prišla z ameriško vojaško pomočjo v 50. letih 20. stoletja. Za letalske navdušence je na voljo simulator letenja z letalom MiG-21, tankovski simulator na osnovi tanka T-55 pa obiskovalcem omogoča vpogled v notranjost tanka in delovni prostor posadke. 

V ponudbo Parka je vključena tudi utrdba Alpskega zidu na Primožu, utrdbenega sistema, ki ga je italijanska vojska gradila ob vsej kopenski meji v obdobju med prvo in drugo svetovno vojno. Ob stavbi parka je postajališče za osem avtodomov, rešitev za drago vzdrževanje zelenih površin pa so našli v sodelovanju z lokalnim rejcem drobnice. Pripeljali so koze in ovce, ki pojejo travo, hkrati pa so tudi velika atrakcija za mlajše obiskovalce.

Kako se je njihova zgodba sploh začela, pa si lahko preberete tukaj: