'Kako bi opisala progo? Z eno besedo – špartanska!'

"Kako bi opisala progo? Z eno besedo – špartanska! Res je peklenska, cedi se ti s čela, tudi če nočeš," se posmejita. Najhitreje je s progo sicer opravil Italijan Manuel Moriconi, in sicer v zgolj 34 minutah.

Ko malo zmanjka, sledi kazen

"Že na prvi oviri moraš v vodo, tam ti zmoči čevlje in potem imaš vso pot mokre noge. Zelo je strmo, veliko je plezanja, nošenja bremen," pa naša sogovornika opisujeta progo, ki je v Evropi in ZDA že dobro znana, v Sloveniji pa je bila tokrat postavljena prvič, speljana od vznožja pod kranjskogorskimi hoteli navkreber.

Od spodnje postaje štirisedežnice Dolenčev rut diagonalno do sredine proge Kekec, navzgor pod sedežnico, spet navzdol, navzgor proti zgornji postaji Dolenčevega ruta, navzdol, nato pa po ravnini ob vznožju žičnic.

Oba sta morala pri nekaterih postajah, kjer jima zadana naloga ni uspela, opravljati tudi kazenske 'burpeeje' oziroma vojaške poskoke. Tomiju ni šlo metanje kopja in preprijemanje krogov, Romanu pa so preglavice povzročale vrvi – kaznovan je bil zaradi zdrsa med hojo po njej, pa tudi na predzadnji oviri, kjer se je bilo treba po njej povzpeti. V drugem poskusu plezanja mu je do zvončka na vrhu zmanjkal le še en oprijem, bil je že pri koncu z močmi, a vseeno ga je čakalo še 30 peklenskih skokov v zrak in na tla.

Za oba je bilo tekmovanje Špartancev prvo doslej, čeprav se zdaj pogovarjata, da bi šla še kdaj, če bo prireditev ostala v Sloveniji. Prijavila sta se šele sredi avgusta in nista imela posebnih priprav, Tomi se sicer ukvarja s crossfitom, Roman pa s tekom: "Ampak če bom še kdaj šel na to, se bom moral pripravljati tudi z gorskim tekom, tukaj je res strmo, povsem drugače kot na ravnini," se priduša.

Na vprašanje, če bosta šla ob 13. uri še enkrat na štart, pa Tomi kot iz topa izstreli: "Z veseljem vam za takrat odstopim svoj čip!" Vsak tekmovalec je namreč opremljen z elektronsko napravo, ki spremlja njegovo gibanje po progi.

Profesionalka se najbolj boji meta kopja

"Res je bilo zelo strmo, v ZDA sprinti običajno niso tako strmi. Tako da je bil to eden izmed najtežjih sprintov, kar sem jih kdaj tekla," priznava tudi Rea Kolbl, ki je s progo opravila kot najhitrejša med ženskimi udeleženkami. Slovenska ambasadorka tega ikoničnega premagovanja preprek je novi dom že pred leti našla čez lužo. Kot pravi, so bile same ovire sicer nekoliko lažje, kar pa se ji zdi pravilno, saj se Slovenci s 'Spartanom' šele spoznavamo. Zanimivo pa se ji je zdelo tudi, da tekmovalci pred začetkom tokrat niso videli zemljevida, zato niso vedeli, kaj jih čaka na progi.

"Mene je sicer vedno najbolj strah tega kopja. Čeprav treniraš met, z lahkoto zgrešiš, kadar so na delu adrenalin in živci. Da ga vržeš, potrebuješ 10 sekund, za kazenske poskoke pa dve minuti in pol. Še posebej zato, ker je ta ovira tako blizu cilja, lahko dodobra spremeni izid same tekme," pojasnjuje profesionalna tekmovalka, ki se je v dolgoletni karieri seveda naučila tudi marsikaterega trika, ki ji olajša prebijanje čez ovire. Krogov tako denimo ne preprijema z dlanjo, ampak skozenj potisne roko, da se ga oprime s komolcem in prepreči zdrs.

Postavi progo in tudi teče po njej

Med najboljšimi slovenskimi tekmovalci je tudi Žiga Koprivnik, ki je sicer specialist za maratone, kjer se je okitil že s kar nekaj uvrstitvami pri vrhu. Če je tako njegov najljubši konjiček ravnina, pa si kruh služi z deli na višini – od zaščite pred skalnimi podori nad avtocestami do snežnih sistemov za plazovne enote na Norveškem, zraven pa postavlja še ovire na tekmovanjih Spartan po vsej Evropi. "Postavitev proge traja od ponedeljka do petka, konec tedna je dirka, nato sta na vrsti podiranje in nalaganje na tovornjake, tako da za nas dogodek običajno traja devet dni," pojasnjuje.

Sam pa preizkusi tudi vsako progo, ki jo postavi. "Zelo delikatna stvar je hoja po 'gurtni', saj tam napake ne sme biti, a ta se zelo hitro primeri. Sledi 30 kazenskih poskokov in izpadeš iz boja za stopničke. Za zmagovalni oder moraš zelo dobro oddirkati dirko in opravljena mora biti brez napak, sicer stopničk ni. Redkokdaj se zgodi, da bi delal 'burpeeje' in bil vseeno na stopničkah. Tudi met kopja je ena taka stvar – tudi tja moraš priti malo predihan, jaz pravim, da tako kot biatlonci na strelišče. Ne s polnim pulzom, ne s tresočo roko in nogo," pove.

Spet na drugih ovirah je poudarek na moči, nosi se vedra, verige, hlode. "Ker je šlo za sprint, tukaj nismo postavili ene precej zahtevne ovire, kjer moraš 60-kilogramsko kroglo nesti po 25 metrov sem in tja. V Andori sem bil enkrat s sicer z zelo dobrim tekmovalcem, ki pa je preprosto ni mogel niti dvigniti, zato se je takoj sam spravil delat kazenske poskoke, saj je videl, da ne bo šlo," se spominja. "Treba je biti res močan v zgornjem delu telesa. Tukaj sam tekač, ki ni fizično močan, vajen spretnosti in premagovanja teh ovir, pač ni konkurenčen," ponazori.

Čeprav je proga res zahtevna, pa na tovrstnih tekmovanjih množičnih poškodb ne beležijo. Je pa bilo teh več na zimski izvedbi, pripoveduje Simon Rožnik, ki je v Kaprunu v Avstriji obiskal tudi tekmovanje na snegu in poledenelem terenu, preden je kot organizator s svojo agencijo 'travnato' različico pripeljal v Slovenijo.

Ta bi morala biti že lani, a je načrte prekrižala pandemija covida-19. In ti so bili res velikopotezni – že februarja so imeli za tekmovanje, ki bi moralo biti maja, skoraj 2000 prijavljenih, med njimi tudi 300 Američanov. "Hoteli smo namreč izpeljati 'trifecto'. Tam imaš eno veliko medaljo, ki je sestavljena iz treh razdalj – 'sprint' pet kilometrov, 'super' 10–12 kilometrov in 'beast' 20 kilometrov, pri kateri bi bila ena izmed ovir celo planiška velikanka." Upajo, da jim bo to uspelo prihodnje leto, datum je že znan – 21. maj 2022.

Tudi letos so sicer pritegnili mednarodno udeležbo – Italijane, Avstrijce, Madžare, Slovake ... – a števec se je vseeno ustavil pri 300 udeležencih. "Čeprav je ravno 300 najbolj pomenljiva številka," organizator spomni na znameniti film z istoimenskim naslovom, ki govori prav o bitki Špartancev.

'Bolj kot je blatno, boljše je'

Spartan je sicer ena izmed maloštevilnih prireditev na prostem, kjer vreme ni ovira, zato Rožnika pogled na jutranje deževno nebo ni spravil v slabo voljo. Gorenjski vršaci so bili oviti v meglice, termometer je kazal 13 stopinj Celzija, dež pa je teren dodobra namočil.

"Bolj kot je blatno, boljše je," se smeji. "Tudi kot tekmovalcu mi mrzlo vreme bolj ustreza, poleg tega pa že na prvi oviri skočiš v vodo in blato v vsakem primeru, tako da te tako in tako namočijo," pripoveduje mož, ki v Kranjski Gori ni bil zgolj v vlogi organizatorja, pač pa se je na progi preizkusil tudi sam. In to ne le preizkusil, uspelo se mu je kvalificirati tudi na svetovno prvenstvo v Abu Dabiju!

Na štartu tako zjutraj kot popoldne

Organizatorje pohvali tudi David Oblak iz Poljanske doline, ki se je na progo podal kar dvakrat, tako zjutraj kot popoldne. Tekmovalci so namreč imeli priložnost svoj jutranji rezultat še izboljšati. Prvič, ko še ni vedel, kaj ga čaka, ga je najbolj presenetil klanec. "Ko si prišel na vrh, si si oddahnil, potem pa si pogledal naprej in videl, da se strmina še nadaljuje," se namršči. "Iz taktičnega vidika je bila tako lažja popoldanska dirka, saj si že vedel, kaj te čaka," pojasnjuje.

"Zjutraj je bilo mokro in deževno, popoldne pa je posijalo sonce, ki je dalo dodatno energijo," pravi Madžar Mate. Kot del telesa, ki ga po vsem dnevu najbolj čuti, brez dvoma izpostavi: "Noge!"

"Drugič je bilo lažje, ker sem vedela, kaj počnem, po drugi strani pa sem točno vedela, kdaj bo res težko," v smehu obe izkušnji primerja tudi Anja. Mislila je sicer, da popoldanske preizkušnje ne bo mogla nadaljevati, saj jo je pri odrivu za skok čez eno izmed ovir zgrabil krč, ki dolgo časa ni popustil. Šibka točka osebne trenerke iz Ljubljane je sicer ravnotežje, zato je pri hoji po vrvi že vnaprej vedela, da brez kazenskih poskokov najbrž ne bo šlo.

"Spomnim se, kako sem na prvi dirki nosila verigo, mislim, da kar kilometer gor v klanec, in so se mi po glavi podila že eksistencialna vprašanja, zakaj si v življenju postavljam take ovire," se v smehu spominja, kako so jo nato naprej pognale preproste besede prijatelja za njo, naj samo utihne že enkrat in gre naprej. "Prav to mi je všeč pri Spartanu, da sicer gre za tekmovanje in boj za uvrstitve, ampak vseeno je v ospredju tudi spodbujanje sotekmovalcev," jo navdušuje prijateljski duh na terenu.

Na še mnoge tovrstne prireditve v naravi
Važno je sodelovati, ne zmagati, je bil moto tudi skupine Avstrijk iz Borovelj. Devet jih skupaj obiskuje tamkajšnji fitnes, ob spodbudi njihove osebne trenerke pa so se odločile, da se skupaj spotijo tudi v naravi. V ospredje niso postavile končnega časa posamezne tekmovalke, pač pa ekipni duh – tudi ko je eni izmed njih denimo uspelo doseči vrh vrvi, ni nadaljevala naprej po poligonu, ampak je počakala ob svojih prijateljicah, ki so delale kazenske poskoke. Vse skupaj pa je očarala gorska kulisa, ki je bila – sploh ob popoldanskih žarkih sonca – zares idilična.

"Smo outdoor destinacija, pri nas so aktivnosti tiste, ki zaznamujejo tudi identiteto kraja. Pozimi so vezane na sneg, poleti pa gre za hribolazenje, tek, kolesarjenje, vedno bolj tudi za plezanje. Večje dogodke pa skušamo organizirati zunaj sezone in jo na tak način tudi podaljšati," direktor Turizma Kranjska Gora Blaž Veber pojasnjuje, kako je tekmovanje Spartan sploh našlo dom v Zgornjesavski dolini.

Pa ne samo Spartan, športno-zabavne prireditve se bodo zdaj tam zvrstile druga za drugo. Že prihodnjo soboto se bodo na Vršič spet množično podali s ponyji, 11. septembra se bodo v Planici pognali na velikanko, 25. v mesecu pa bo na vrsti tek po Julijcih.