Kaj se skriva v ozadju medalj slovenskih gozdnih delavcev?

Že v torek smo poročali, da so se naši junaki vrnili iz Norveške nasmejanih obrazov in z dvignjeno glavo. Ekipa petih tekmovalcev Ines Frančeškin, Janez Meden, Robert Čuk, Jure Škufca in Domen Lahajnar je poskrbela, da je Slovenija podkrepila sloves naše države kot dežele izjemno bogate z gozdovi. A za tako pravljico ne stoji le trening, ampak tudi gozdarsko znanje in izkušnje, ki jih je treba  znati pod pritiskom unovčiti. In če gre na koncu še kaj narobe, te lahko reši le, da ostaneš zbran, vztrajaš in se znaš izvleči iz zagate.

Prav to se je na tekmovanju zgodilo podprvakinji Ines Frančeškin. Pri podiranju drevesa ji je že na začetku zatajila motorna žaga. Tekmovalec ima v takih primerih le pet minut časa, da jo usposobi ali si priskrbi drugo, sicer mora končati to disciplino. "Rešil me je Domen Lahajnar, ki mi je posodil svojo," je povedala Frančeškinova in dodala, da so take okoliščine zelo stresne. A s tem še ni bilo konec težav. Ker njene žage niso mogli več zagnati, ji je Stihl, podjetje, ki izdeluje motorne žage, naslednji dan priskrbelo novo. Ko jo je pri disciplini kombinirani rez hotela vžgati, ta nikakor ni hotela zabrneti. "Nekaj časa sem se trudila sama, a ni šlo. Potem mi je na pomoč priskočil Janez Meden, ki je na moji postojnski gozdarski šoli tudi učitelj. Njemu je na srečo uspelo, a me je kljub temu ta zaplet na koncu stal 30 točk. V kombiniranem rezu bi sicer osvojila zlato medaljo, tako pa sem pristala na četrtem mestu," je pojasnila osemnajstletna Frančeškinova, ki se sicer tekmovanj udeležuje šele eno leto.

Sledilo je še eno presenečenje. Tako podprvakinja kot tudi tri punce iz drugih držav, ki so jih določili, da bodo ekipa za štafeto, sploh niso vedele, da bodo morale tekmovati tudi v tej disciplini. "Za vse nas je bilo prvič. V bistvu sta bila to trening in tekmovanje hkrati, vse v enem," se je zasmejala Frančeškinova. A kljub temu so dekleta stopila na najvišje zlato mesto, saj jim je uspelo, da so dobila najmanj kazenskih točk od vseh drugih ženskih štafetnih ekip. "Pri vseh težavah, ki sem jih doživela, sem bila presenečena, da sem postala podprvakinja in sem tega uspeha res vesela," je ponosna Frančeškinova.

Konkurenca je na svetovnem prvenstvu zelo huda

Udeležijo se ga tekmovalci, ki so že na državnih prvenstvih ali drugih tekmovanjih posegli po najboljših uvrstitvah. "Na svetovnem prvenstvu je vsaj polovica tekmovalcev tako dobra, da lahko zmagajo. Za zmago oziroma da dosežeš dober rezultat, je potrebna zbranost v vseh petih disciplinah. Če narediš malo napako pri eni od njih, izpadeš iz igre za skupne medalje," je pojasnil Janez Meden, ki se je letos prvič udeležil svetovnega prvenstva, sicer pa resno tekmuje tri leta. "Zame je tekma tekma. Mogoče je bilo na kakšni drugi tekmi prisotne še več treme kot zdaj na svetovnem prvenstvu. Mislim pa, da na končni rezultat vplivata predvsem pritisk to, kako tekmovalcu uspe ostati zbran." Najtežja disciplina se mu zdi kleščenje, saj zahteva izredno zbranost: "Odvija se na koncu tekmovanja, kar pomeni, da če se ti obeta vrhunska uvrstitev v skupnem seštevku, si toliko bolj podvržen pritisku. Ta disciplina je tista, ki sicer zahteva ogromno treninga za dober rezultat."

Če so Medenu izkušnje pomagale, da se ni spopadal s pretirano tremo, pa je bilo pri Ines Frančeškin nekoliko drugače. "Največ treme sem imela pri menjavi verige in obračanju meča. Ta disciplina se odvija v dvorani na odru. Ko vsi zrejo vate, si enostavno živčen, tresejo se ti roke. Na posnetkih se prav vidi, kako se tekmovalcem tresejo roke, po tleh letijo stvari. Če se urežeš, dobiš 20 kazenskih točk. Če pa se poškoduješ tako, da potrebuješ prvo pomoč, jih dobiš še več, mislim da 50," je opisala Frančeškinova.

A na srečo hujše poškodbe na tekmovanjih niso pogoste. "V vsej svoji karieri – na začetku kot tekmovalec, kasneje kot trener – nisem doživel, da bi se na tekmovanju zgodila nesreča, saj so tekmovalci dobro pripravljeni za delo v gozdu in tudi okolje je pripravljeno tako, da je varno," je pojasnil trener slovenske ekipe gozdnih delavcev Boris Samec.

Nekoliko drugače pa je na terenu, v pravem gozdu. "Nevarno je predvsem, če se dela lotijo ljudje, ki niso dovolj dobro usposobljeni. Statistika kaže, da se največ nesreč zgodi lastnikom gozdov, ki delajo v lastnem gozdu – nesreče med profesionalci so resnično redke. Število nesreč s smrtnim izidom se v Sloveniji giblje okrog deset na leto. Koliko nesreč se bo zgodilo, je odvisno tudi od tega, kakšne so razmere v gozdu – po naravnih nesrečah, kot sta žledolom ali vetrolom, jih je zaradi zahtevnega dela lahko več. Na tem mestu bi poudaril, da je resnično pomembno, da se vsakdo, ki odhaja na delo v gozd, opremi z zaščitno opremo, predvsem pa dobro usposobi v institucijah, ki jim bodo lahko ponudile kvalitetno usposabljanje in znanje, ki ga potrebujejo za delo v gozdu," je opozoril Samec, ki je tudi učitelj na Srednji gozdarski in lesarki šoli v Postojni.

Ekipa se je za Norveško dobro pripravila

Vsi tekmovalci so že imeli izkušnje s tekmovanji v gozdarskih veščinah. Profesionalni del ekipe je svoje znanje moral dokazati že na državnem tekmovanju lanskega septembra na Kopah. Mladinci so pred tem tekmovali na evropskih tekmovanjih za dijake in študente. "Večino skupnih treningov smo imeli na poligonu gozdarske šole v Postojni. Nekaj treningov smo opravili tudi v gozdu, kjer smo trenirali podiranje dreves. Na treningih imamo simulacijo tekmovanja, tako da tekmovalci dobijo občutek, kaj je še potrebno izpiliti in kakšna je njihova forma. Obenem je simulacija tudi psihološka priprava tekmovalcev na stres, ki je na tekmovanju neizogiben. Skupnih treningov smo imeli približno 12, večinoma ob sobotah dopoldan. Rezultat tekmovalcev pa je seveda odvisen od tega, koliko svojo formo pilijo tudi individualno doma," je pojasnil trener Samec.

Dobro jo torej odnesejo tisti tekmovalci, ki imajo sposobnost hitre koncentracije. "Najboljši so tisti, ki v danem trenutku odklopijo prav vse in pokažejo najboljše, kar v tistem trenutku znajo. Na tekmovanju je bilo veliko zelo dobrih tekmovalcev, ki lahko na treningu dosegajo najboljše rezultate, vendar so med najboljše prišli le tisti, ki jim je uspela popolna zbranost. Psihološki učinek je lahko res velik. Kot trener lahko odpraviš manjša odstopanja v psihološki pripravljenosti in pomagaš s pogovorom, je pa psihološki del povezan predvsem z osebnimi značilnostmi posameznika," je razložil Samec in dodal, da je zagotovo treba imeti tudi nekaj sreče. "Sam sem v preteklosti že doživel, da so vrhunski tekmovalci imeli nesrečen dogodek na tekmovanju, ki ni bil odvisen niti od njihove forme niti od psihološke priprave."

Formula za uspeh so tudi znanje in izkušnje

Janez Meden prihaja iz kmetije, ki se preživlja z gozdarstvom. "Že od malih nog mi gozdarska dela niso tuja in jih opravljam, kolikor mi le čas dopušča," je razložil. Poleg tega je tudi on učitelj praktičnega pouka na Srednji gozdarski in lesarski šoli Postojna. Poučuje vse o gozdarskih delih v praksi, torej o delu na terenu, v gozdu. Ne le dijake, uči tudi odrasle tečajnike, ki se želijo izobraziti za delo v gozdu. "Že kot dijak gozdarske šole sem bil leta 2003 tudi član šolske ekipe na evropskem tekmovanju. Od takrat me veseli tudi tekmovalna plat gozdarstva in tega nisem opustil do danes," je svojo gozdarsko pot opisal Meden.

In prav izkušnje z delom v gozdu so bile adut, da je Meden osvojil srebro v podiranju dreves. "Pri tej disciplini mogoče pomaga tudi malenkost sreče, saj na koncu odločajo centimetri, koliko je drevo na 15 metrih padlo stran od izbranega cilja," je skromno dodal.

Sicer pa se vsi slovenski tekmovalci, razen mladincev, ki se še večinoma šolajo, preživljajo z delom v gozdu. Za treninge in tekmovanja porabijo svoj prosti čas, vso opremo pa si večinoma kupijo sami. In ta vsekakor ni poceni. Motorna žaga stane okrog 1000 evrov, a jo je treba še predelati. "Treba je zamenjati valje, namestiti posebne letve, zračni filter, skratka jo narediti močnejšo. Na koncu žaga tako stane okrog 1800 evrov," je povedal Meden.

Za vihtenje ’motorke’ je potrebna dobra kondicija

Predelana tekmovalna motorna žaga tehta okrog osem kilogramov, zato morajo imeti tekmovalci tudi kar nekaj moči v rokah. Sicer pa ločimo gojitvene in sekaške žage, je pojasnil Samec. "Gojitvene tehtajo do pet kilogramov, sekaške pa od pet do osem kilogramov. Za delo v gozdu mora biti posameznik ne le močen, pač pa tudi dobro splošno fizično pripravljen. Potrebuje tudi dobro koordinacijo, tako za hojo po zahtevnih terenih kot za samo delo z motorno žago."

Kakšno je zanimanje za gozdarski poklic v Sloveniji?

Smisel gozdarskih tekmovanj je prikazati oziroma dejansko prenesti delo z motorno žago iz gozda na tekmo. Prav vsaka disciplina je povezana z delom v gozdu. A kakšno je pravzaprav zanimanje za naše zeleno bogastvo, smo vprašali Borisa Samca. Imamo dovolj gozdnega kadra? "Mladi se zadnja leta bolj zanimajo za delo gozdarja, zato je nekoliko lažje dobiti ustrezne kadre za delo v gozdu. Vendar pa jih je v Sloveniji še vedno premalo, zato zaposlujemo tudi tujce. Trenutno imamo dovolj strokovnega kadra, še vedno pa primanjkuje ljudi za delo v gozdu," je pojasnil.

Sicer pa tudi za ta poklic, podobno kot za vse druge, velja, da je lep, če ga opravljaš z veseljem. "Idealen je za vse, ki imajo radi veliko gibanja, so radi na prostem in imajo radi naravo. Predvsem pa mladim polagam na srce, da se, preden gredo v gozd, dobro usposobijo. Ko pa v gozdu že delajo, naj bodo zbrani in z mislimi pri delu," je sklenil Boris Samec.