Kaj 'prvi slovenski žvižgač' svetuje Galetu? 'Naj jim da vedeti, da ve več, kot si želijo, da ve'

Motivi žvižgačev so različni. Ključno pa: zanimajo nas tisti, ki z dokumenti, podatki, s konkretnim imeni in priimki opozorijo na nek problem, na nekaj, kar ni prav. In v tem kontekstu se je včeraj zgodil precedenčni primer, je prepričan novinar in strokovnjak za informacijske tehnologije Lenart J. Kučić. "Vidimo, da se že desetletja pri takšnih temah vsaka javno izpostavljena oseba na koncu izgovori z neumnimi frazami, kot so: saj vemo, kdo je, pa ljudje iz ozadja, pa interesne skupine od nekje ... In ta primer je v naši kulturi tako nenavaden, ker je konkretna oseba z imenom in priimkom omenila druge konkretne osebe z imenom in priimkom," razlaga.

A kdo so žvižgači oziroma – kot jih imenuje Kučić – žvižgalkarji? Kakšne so njihove osebnostne značilnosti? Preden ti javno spregovorijo, vse zelo natančno analizirajo, premislijo, ne delujejo impulzivno. In ključno, dodaja profesorica psihologije dela Eva Boštjančič, gre za ljudi, ki so pogumni. "Po psiholoških značilnosti so žvižgači komunikativni, zavzeti, natančni, dominantni, aktivni, načelni, zaupajo in zagotovo imajo visoka moralna in etična prepričanja. Žvižgajo zato, ker želijo družbi, da dela bolje," pojasnjuje Boštjančičeva.

Strokovnjak Kučić pravi, da tudi sam Edwarda Snowdna uvršča v to kategorijo, ker je "ogromno zavestno tvegal, zato da je opozoril na nekaj, kar smo sicer po eni strani vedeli, ampak brez njega nismo imeli nobenih dokazov, da se ta globalni nadzor res vzpostavlja".

Žvižgači tvegajo veliko – tožbe, izgubo zaposlitve, tudi svobodo.

"Druga stvar, ki se je v majhnih okoljih, kot je Slovenija, ljudje zelo dobro zavedajo, je pa to, da ko si enkrat žvižgalkar, si težko zaposljiv v svojem sektorju, ker veljaš za problematičnega ali pa se bodoči delodajalci bojijo, da boš tudi pri njih tako dosleden, kot si bil tukaj," pa drugo plat 'žvižgaške medalje' orisuje Kučić. In čeprav se žvižgače, kot še pravi, pogosto obravnava kot superjunake, to seveda niso. Vsi smo ranljivi in vsakega tožba ali izguba službe prizadene. In zato jih je treba zaščititi. "Tukaj je treba načelne stvari formalizirati v konkretne ukrepe – kar pomeni zaščito pred neupravičenim tožbami, nadlegovanjem, grožnjami in nasiljem ter tudi finančno kompenzacijo, ki človeku omogoči normalno preživetje tudi, potem ko izpolni njegovo državljansko dolžnost."

Evropska unija je že sprejela direktivo o zaščiti žvižgačev, po besedah odvetnice Jasne Zakonjšek gre ta v pravo smer. Zdaj mora država to direktivo do oktobra 2021 implementirati v zakon. Ključno je, pravi Zakonjškova, da dobimo zakon, ki bo zaščito žvižgačev uredil na enem mestu pregledno in konkretno. "Za žvižgače je pa seveda pomembno, da preden storijo tak korak, da bi imeli popolno informacijo, kaj lahko pričakujejo. To je glavni razlog, da se ljudje v večji meri ne odločajo za ta korak," pove.

In kako dobro nam gre s pripravo zakona? S pravosodnega ministrstva so nam sporočili, da so v ta namen že vzpostavili sodelovanje z ključnimi resorji in organi. 

Kaj se lahko zgodi z Ivanom Galetom, ki je prijavil domnevne nepravilnosti pri poslih?

Kaj pa iz lastnih izkušenj glede afere z nabavo zaščitne opreme pravi zdravnik Erik Brecelj, ki je večkrat razkrival sporne posle v zdravstvu? Na vprašanje, kako komentira trenutno afero, je za oddajo 24UR ZVEČER dejal, da tako, kot je bilo komentirano ob eni podobni aferi na severu Evrope: Skladno z lokalnimi običaji žal pričakovano. "Bi pa opozoril na eno stvar: ne smemo posploševati na vse – veliko ljudi se je pošteno trudilo, da bi zaščitna oprema prišla v Slovenijo. So pa v skladu z običaji v Sloveniji nekateri to skušali izkoristiti zase," pravi.

Neodgovornost do države, do denarja davkoplačevalcev je po njegovem "tipično slovenska". "To, da vsak večji posel v Sloveniji nekateri vidijo kot življenjsko priložnost, je nedržavotvorno, žalostno in popolnoma destruktivno do Slovenije in do naše prihodnosti. To se dogaja v vseh zgodbah z veliko denarja. Na to smo žal že navajeni, ljudje so navajeni, ne odzovejo se tako, kot bi morali. Zaradi par novinarjev in enega človeka je to prišlo v javnost, drugače pa bi to bila tipična zgodba, za katero bi vedelo le malo ljudi, da se je zgodila."

V času teh domnevo spornih poslov so veljale izredne razmere – zaščitno opremo smo obupno potrebovali, na trgu je ni bilo dovolj, države so se dobesedno pulile zanjo. Toda, ali takšne razmere opravičujejo način, kako so kupovali to opremo? Minister Zdravko Počivalšek pravi: Bili smo proaktivni. Brecelj pravi, da je takrat tudi sam iskal opremo za Onkološki inštitut. "Bili smo v hudi stiski in dejansko je bila na trgu 'norišnica'. Vendar pa se je dalo kaj dobiti. Vsekakor pa se ljudem, ki takšne priložnosti izkoristijo za lasten dobiček, reče vojni dobičkarji in v vojni se skladno s tem tudi z njimi ravna," je jasen.

Kirurg Erik Brecelj sicer velja za prvega žvižgača pri nas. Na vprašanje, kaj pravi in pričakuje glede Ivana Galeta, odgovarja, da mu je najbrž hudo, v službi bo zdaj verjetno sledil molk. "Ko se stvari malo umirijo, pa bo verjetno sledilo maščevanje. Svetujem mu, da naj ne pove vsega, kar ve, naj si shranjuje dokumente. Naj da vedeti ljudem, ki bi ga zdaj utopili v žlici vode, da ve več, kot si mislijo in želijo, da ve. Naj jim da vedeti, da če se mu kaj zgodi, da bodo ti dokumenti prišli na dan. Naj jih spravi na več lokacij, ljudem ki jim zaupa. Zdaj padajo v spiralo, kar lahko traja tudi leta. Jaz sem recimo te zelo pomembne dokumente – 12 let stare – še lansko leto pokazal v javnosti. Je treba kar nekaj potrpljenja, da jih ne pokažeš vseh takoj," mu svetuje. Kot še dodaja, pa naj se zelo tudi pazi ljudi, ki mu zdaj skušajo škoditi. "Pazi naj, kam gredo, v katero okolje. Jaz jim pravim 'markerji'. Tisto okolje, ki jih zdaj sprejme, od tam lahko potem tudi pričakuje (včasih nerazumljive) napade nanj. Naj bo še naprej pogumen in naj ima za vse, kar govori, dokaze, dokumente. Se pravi, naj bo pogumen, ampak z dobro mero opreznosti. Dregnil je namreč v stvari, kjer lahko kdo, ki je zelo prizadet – njegova finančna prihodnost, ugled – postane tudi zelo maščevalen."

Je torej lahko Gale tudi fizično ogrožen, bi ga moralo biti strah? "Nihče ne more reči, da se mu ne more kaj zgoditi," odgovarja Brecelj. Tudi sam je namreč bil deležen vsakovrstnih groženj. A, kot pravi, dokler so mu v operacijsko sobo nosili opomine pred izgubo službe in javno govorili, da je nestrokoven, je bil 'zadovoljen', saj je menil, da hujšega nimajo. So mu pa grozili tudi drugače –"da naj bi končal s kroglo v glavi", a tega takrat ni jemal resno. "Najhujše so bile grožnje, ki se jih nisem zavedal. Šele par let nazaj sem izvedel, da je nameraval SCT težave z novogradnjo Onkološkega inštituta zaključiti tako, da bi jaz končal v prometni nesreči. Ampak so se bali odziva javnosti in medijev. Tako da če zdaj kujete tega gospoda v junaka, potem sprejmite naprej, da naj tisti, ki mu želijo, da se mu kaj zgodi, boste mediji to takoj zagrabili in objavili tudi z imeni tistih, ki mu to počnejo. Lahko se mu še po več letih začnejo dogajati stvari ... Mogoče kdo spremlja Janeza Remškarja, kako se z lažmi zaletava vame; zadnje leto stalno dobivam dopise Nataše Pirc Musar z nekimi grožnjami, ki so zame infantilne. Zastopa ljudi, ki bi morali odgovarjati na sodišču za to, kar so počeli. Pa je ne jemljem resno, v resnici se mi smili, da mora to za denar pošiljati okoli. Te zgodbe so stare že deset let in več ... To kar traja. Predvsem je pomembno, da jim pokažeš, da se jih ne bojiš, da če bo treba, boš ukrepal in javnosti tudi pokazal papirje. Jaz imam nek tak normativ: če se kdo od teh ljudi, ki so počeli nepravilnosti, umakne, ga bom pustil pri miru; če se pa pojavi spet kje, kjer se deli javni, proračunski denar, potem pa pokažem, kaj so v preteklosti počeli."

Kdaj pa ti je kot uslužbencu, ki vidi nepravilnosti, dovolj? Kdaj se človek odloči, da se tako izpostavi – tudi za ceno kariere, lastne prihodnosti? Brecelj pravi, da je sam dolge mesece opozarjal na nepravilnosti, celo sam je videl, da bo soodgovoren oziroma kazensko odgovoren, če bo molčal. "V enem trenutku je bilo pač dovolj. Škoda je, imamo lepo državo in počnemo res tako idiotske neumnosti ... Tega ne bom nikoli sprejel in zato sem začel opozarjati. V Sloveniji se to ljudem zdi čudno, si žvižgač, nekje na severu Evrope pa bi se jim zdelo normalno, da vsak državljan, ki mu je kaj do lastne države, opozarja na te zadeve," je jasen.

Pa je kdaj obžaloval svoja razkritja? Kakšno ceno je plačal zanje? Brecelj pravi, da morda kakšne kratke trenutke. "Hudo je, ko vidiš, da ljudje okrog tebe trpijo prav zaradi tebe. To me najbolj prizadene. Sem pa zadovoljen – spoznal sem to državo, spoznal sem podzemlje, globoko državo, veliko stvari vem o Sloveniji. Včasih bi bil bolj vesel, da ne bi tega vedel. Ampak vso to spoznanje, kje živim, v kakšnem okolju, kaj se dogaja, mi je pa tudi, čeprav mogoče kdo težko razume, v zadovoljstvo," še sklene.