Kaj je afazija? 'Bi povedali, ali imate koledar?'

Po tem, ko je odjeknila vest, da igralec Bruce Willis zaradi afazije zapušča svet filma in televizije, smo poiskali več informacij o tej motnji. Kaj je razlog zanjo? Koga vse lahko doleti? Kako jo prepoznati in kako komunicirati z ljudmi, ki jo imajo?

Večina ljudi ne ve, kaj je afazija, dokler se z njo ne srečajo, pojasnjuje Nada Žemva z Inštituta Republike Slovenije za rehabilitacijo. Gre za oslabljeno ali izgubljeno zmožnost govora zaradi možganskih okvar. Beseda afazija izhaja iz grške besede phasis, ki pomeni glas ali govor, predpona a- pa pomeni nasprotje. 

Daleč najpogostejši razlog za afazije je možganska kap. Kar tretjina ljudi, ki preživi možgansko kap, lahko pričakuje, da bo imela težave pri govoru. Pogost vzrok afazij so tudi poškodbe glave in možganov pri različnih nesrečah, zlasti prometnih, vzrok za afazijo so lahko tudi možganski tumorji. Včasih pa se zgodi, da je afazija edina težava in edini znak bolezni možganov.

Kako se afazija kaže? 

Po besedah Žemve se afazija kaže pri vseh oblikah komunikacije – razumevanju govora, govorjenju, branju, pisanju in v splošnem obnašanju pri sporazumevanju z drugimi. "Zelo malo ljudi z afazijo resnično ne razume ničesar več. Gre le za to, da mnoge besede dojemajo megleno in jih ne morejo zanesljivo prepoznati. To bi lahko primerjali s tujim jezikom, ki smo ga znali, a domala pozabili." 

Besede, ki se v govoru pojavljajo pogosteje, ljudje lažje razumejo. Veliko besed pa razumejo narobe in imajo veliko težav, ko morajo razumeti slovnične povezave. "Vsi ljudje z afazijo imajo – vsaj takoj po nastanku – manjše ali večje težave pri razumevanju. Ravno pri težko prizadetih pogosto dobimo vtis, da razumejo veliko več kot v resnici. Ljudje namreč pogosto sklepajo po situaciji, po vzročnih zvezah in kretnjah ali enostavno ugibajo, ne da bi v resnici kaj razumeli. Če zelo preprosto opišemo, kako se afazija kaže v govoru, lahko rečemo, da so težave z besedami. Teh ni ali pa jih je preveč. Običajno je besed premalo in pogosto jih človek išče z velikim naprezanjem in zelo težko izgovarja. Pogosto neprestano izgovarja posamezen zlog, del besede ali besedo, ki je razumljiva ali pa tudi ni. Lahko se pojavijo vsebinsko napačna poimenovanja, ki imajo z iskano besedo kaj malo opraviti. Za besedo svinčnik bo uporabil izraz 'zgrabilna naprava', za avto pa 'motorna stvar'. Nekdo drug bo besedam zamenjeval zloge ali glasove in bo namesto televizor izgovoril 'letevizor'. Besede so lahko povsem spremenjene in nimajo prav nobene zveze z iskano besedo. Tak primer je, ko človek izgovori 'hermedevišu' za drevo ali 'davjana' za očala. Spet drugi bo uporabljal samo samostalnike ali druge besedne vrste, ki jih bo zlagal v preproste stavke brez veznikov. Takemu govoru pravimo telegrafski." 

Mnogi trpijo za motnjami iskanja besed. Ne morejo poimenovati določenega predmeta, čeprav natanko vedo, za kaj gre. "Podobno kot takrat, ko imamo besedo na koncu jezika. Zdravim ljudem se to pripeti le tu in tam. Ljudem z afazijo pa se to dogaja neprestano."

Resna težava je tudi popolna nezmožnost ponavljanja besed, ki ti jih govorijo drugi in za katere pričakujejo, da jih boš ponovil za njimi. "Kadar je besed preveč, je običajno večina zelo popačenih in spremenjenih. Govor je lahko pri tem povsem tekoč, brez prave vsebine in popolnoma nerazumljiv. Videti je, kot da človek govori v nekem tujem jeziku, ki ga ne razumemo."

Pri afaziji se torej srečujemo z zelo osiromašenim ali spremenjenim govorom, s katerim se skoraj ne moremo ali pa se zelo težko izražamo in sporazumevamo z ljudmi, strne Žemva. "In če si predstavljamo, da je sporazumevanje z govorom za človeka nekaj običajnega in samoumevnega, potem lahko razumemo, kaj pomeni afazija, ki nenadoma doleti človeka." 

Spremenjena sta tudi branje in pisanje. "Zgodi se, da človeku napisana beseda nič ne pomeni in je ne more prebrati. Včasih pa po tiho prebere posamezne besede in jih celo razume. Večina ljudi piše z desnico, in če ohromi desna roka, je pisanje izgubljeno. Pisanje z levico je v takem primeru naporno, nespretno in pogosto so izgubljene tudi predstave o črkah." 

Med posebnostmi, ki jih opažajo, so dobro ohranjene sposobnosti petja, preklinjanje in razumljiv govor v nekaterih situacijah, naniza strokovnjakinja. "Zanimiva je možnost, da lahko človek, ki ne govori, zabrunda melodijo ali pa čisto razločno zapoje pravo besedilo s pravo melodijo. Manj prijetno je, ko človek neobičajno in veliko preklinja. Posebno neprijetno je, ko je kletvica edina razumljiva beseda ali če to počne človek, ki pred boleznijo tega ni počel. Zanimiv je tudi pojav primernega in razumljivega govora v posameznih situacijah. Lahko govori posamezne besede, dele stavkov ali cele smiselne stavke. Tako govorjenje daje svojcem in okolici upanje, da bo človek z afazijo vsak trenutek pričel povsem dobro govoriti. Prepričani so, da bodo s spodbujanjem to dosegli. Toda ni tako in človek z afazijo se svojega dobrega govora pogosto sploh ne zaveda. S situacijo, ki mine, izgine tudi sposobnost pripovedovanja v razumljivem govoru."

'Afazija pogosto pomeni popolno izključitev človeka iz pogovora'

Žemva pojasni še, kako se govor zdravi. Poznamo različne razdelitve afazije, katere znaki so lahko različni. Zato logoped najprej ugotovi vrsto afazije. Za vsakega človeka z afazijo naredi načrt, kako okrepiti motene govorne sposobnosti in kako uporabiti ostanke ohranjenih sposobnosti, ki jih prepozna pri človeku z afazijo. "Znano je, da se govorno-jezikovne sposobnosti po možganski kapi vračajo zelo počasi. Spremembe so povezane z okrevanjem možganov po bolezni, ki povzroči afazijo. Ločimo okrevanje takoj po nastanku sprememb v možganih in popravljanje delovanja možganov skozi daljše obdobje. V tem primeru nastopa nevroplastičnost možganov, kar pomeni zvečanje funkcije zdravega dela možganov."

Afazija je povezana z boleznimi in poškodbami možganov, zato ne izbira. Z njo se srečujejo ljudje v vseh starostih – mladostniki, očetje, mame, babice in dedki. "Za človeka, ki ima težave pri sporazumevanju, pogosto pomeni veliko prikrajšanost pri sporočanju vsega, kar bi rad povedal. Prekinejo in zmanjšajo se možnosti izobraževanja. Običajno se prekine tudi zaposlitev. Pomembno se torej spremenijo vse dejavnosti, ki jih človek uresničuje z govorom, razumevanjem govora ter branjem in pisanjem. Afazija pogosto pomeni popolno izključitev človeka iz pogovora in druženja z ljudmi ter veliko stisko in osamljenost," še izpostavi Žemva.

In še nasvet: zdravi ljudje moramo afazijo najprej spoznati. Ko to naredimo, je na vrsti pripravljenost, da se s človekom z afazijo poskusimo sporazumevati. "Ko zdrav človek sreča človeka z afazijo, se v pogovoru običajno obrne na njegovega svojca oziroma spremljevalca in se obnaša, kot da njega ni tam. Tako izključevanje je nezaželeno, človeka z afazijo je treba poskušati vključiti v pogovor. Prvi poskusi bodo gotovo nerodni, toda sčasoma si boste pridobili spretnosti in bo sporazumevanje lažje steklo. Ugotovili boste, da ljudje z afazijo praviloma vedo in znajo veliko več, kot lahko pokažejo – pogosto povedo: 'Bi povedali, ali imate koledar?' To pomeni, da si moramo za sporazumevanje s človekom, ki ima afazijo, vzeti čas. Zdravi sogovorniki smo veliko veliko prehitri za trenutno delovanje njihovih možganov," zaključi.