Ker se Slovenija in Hrvaška vrsto let nista uspeli dogovoriti o meji na morju, v ospredje vse bolj stopa možnost, da pri reševanju tega odprtega vprašanja državi za pomoč poprosita tretjo stran. Hrvaška je Sloveniji tudi uradno predlagala, da se vprašanje razmejitve na morju med državama prenese na mednarodno pravno telo. Ljubljana je v prvih odzivih na ta predlog opozorila, da mora biti predmet morebitne arbitraže celotna meja in ne le morska, kot predlaga Zagreb.
Zadnjo besedo ima arbiter
Mednarodna arbitraža mednarodnopravno predstavlja enega od načinov mirnega reševanja sporov med državami in drugimi mednarodnimi subjekti, in sicer z določitvijo arbitra, ki ga strani izberejo same, ta pa izreče končno in obvezujočo odločitev. Kot še navaja Vladimir Djuro Degan v knjigi Mednarodno pravo, arbitraža temelji izključno na privolitvi vseh strani v sporu, da v dobri veri pristopijo k takšnemu reševanju, sicer pa to po običajnem pravu ni obvezen način reševanja sporov za suverene države brez njihove privolitve.
Arbitraža pomeni eno od oblik sodnega reševanja sporov, je pojasnil Milan Brglez z ljubljanske Fakultete za družbene vede. Dejstvo pa je, da je nekoliko bolj prožna od sodišča, ker omogoča, da stranke same določijo arbitre, zlasti če se odločijo za ad hoc arbitražo, pri čemer morajo skleniti sporazum o tem, kakšen odgovor želijo dobiti. Se pa morajo sporazumeti tudi o stroških, postopku in času, kdaj naj bi zadevo rešili.
Kdo je lahko arbiter?
Ko se državi dogovorita za arbitražno reševanje spora, sledi tako imenovani arbitražni kompromis. To je oblika mednarodne pogodbe, v kateri državi določita predmet spora, arbitra ali arbitražno sodišče, navaja Degan. Po Brglezovih besedah je ta sporazum potreben še zlasti, ko gre za ad hoc arbitražo. Sicer se o postopku arbitraže ni treba sporazumeti, če se stranke odločijo za institucionalizirano obliko arbitraže, na primer na Stalnem arbitražnem sodišču v Haagu, ki že ima nabor arbitrov in znan postopek.
Ena od možnosti, ki jo je večkrat omenila hrvaška stran, je predložitev spora pred Mednarodno sodišče za pomorsko pravo v Hamburgu. Med mednarodnimi institucijami, ki se ukvarjajo s tovrstnimi primeri, je še Meddržavno sodišče v Haagu. Kot je dodal Brglez, bi Ljubljana in Zagreb lahko poskusila tudi, kar ni storil še nihče: pogodbeno vzpostavljen mehanizem mirnega reševanja mednarodnih sporov v okviru OVSE - Sodišče za arbitražo in spravo.
V primeru Meddržavnega sodišča stranka vloži tožbo, za dopustnost katere pa mora med sprtima strankama obstajati ali ekspliciten sporazum ali pa impliciten pristanek tožene stranke. Če tega ni, se Meddržavno sodišče razglasi za nepristojno, je pojasnil Brglez.
Brglez: Boljša bi bila ad hoc arbitraža
Institucionalnih možnosti je torej nekaj, vendar Brglez meni, da bi bila zaradi narave spora morda boljša ad hoc rešitev, četudi bi bila dražja. V slovensko-hrvaškem primeru se morata državi o arbitražnem kompromisu pogajati po diplomatski poti, morebitni dosežen sporazum pa bi morala ratificirati še parlamenta obeh držav.
Kot je še pojasnil, mora v primeru ad hoc arbitraže kompromis med obema sprtima strankama vsebovati tudi bistvena vprašanja postopka, pri čemer se je mogoče zgledovati po ostalih institucionaliziranih oblikah sodnega reševanja sporov.
Pravno neobvezujoče arbitraže ni
Glede določil arbitražnega kompromisa Brglez pojasnjuje, da so zavezujoča, tako kot vsaka druga mednarodna pogodba. O tem, da morata obe strani spoštovati in uresničiti končno razsodbo, pa po njegovih besedah ni treba sklepati posebnega sporazuma, ker pravno neobvezujoče arbitraže ni.
Težave pri predmetu spora?
Arbiter ne sme prekoračiti določil iz arbitražnega kompromisa o predmetu spora, ki ga določita državi, pojasnjuje Degan. Arbiter, ki sam odloča o obsegu svoje pristojnosti, sprejme odločitev o vseh spornih točkah, ni pa mu dopuščeno dajati priporočil ali nasvetov vpletenim stranem glede predmeta spora.
Brglez opozarja, da so pri določanju predmeta spora možni zapleti. Obe državi se morata strinjati o predmetu spora, v primeru Slovenije in Hrvaške pa je rešitev še daleč, saj glede na uradne izjave obeh strani predmet spora še ni jasen, meni Brglez.
Dokazovanje in postopek
Postopek pred arbitražnim sodiščem poteka pisno in ustno. Najprej se predloži pisni sporazum, ki arbitražnemu forumu podeljuje pristojnost, nato pa vsaka stranka v sporu pisno in ustno predstavi svoje dokaze in argumente. Ko se vse faze končajo, mora sodišče sprejeti odločitev. Pri tem je prvo vprašanje pristojnosti, sledi presojanje vsebine spora na podlagi mednarodnopravnih virov, nato še razsodba, ki pa jo je težko napovedati, opozarja Brglez.
Običajno je, da arbitraže in sodišča v tovrstnih sporih nikoli ne dajo prav le eni strani, pomembno pa je, na kaj vse se stranke sklicujejo pri utemeljevanju svoje pravic, pravi Brglez. Sodišče in arbitraža sta dolžna sama poznati pogodbene vire. "Če se sklicuješ na mednarodno običajno pravo, moraš dokazati, da to velja zate in nasprotno stran ter da je veljalo tudi takrat, ko je do spora sploh prišlo", še dodaja.
Po Deganu je sicer na podlagi novih dejstev možna revizija sodbe, vendar le, če stranka, ki se sklicuje na nova dejstva, teh do izreka sodbe ni poznala, in tega neznanja ni moč pripisati njeni malomarnosti. Novi dokazi pa morajo biti takšni, da bi lahko vplivali na končno odločitev arbitraže.
Zavrnitev odločitve arbitra – nespoštovanje mednarodne pogodbe
Če bi katera od držav zavrnila rezultate arbitraže, bi s tem kršila mednarodno pravo, je pojasnil Brglez. Spomnil je tudi na razliko med Meddržavnim sodiščem in arbitražo. Pri prvem bi namreč v primeru zavrnitve zadevo lahko prenesli pred Varnostni svet ZN, če bi ta v zvezi s tem hotel sprejeti odločitev. Brglez sicer domneva, da se v to v slovensko-hrvaškem primeru ne bi zgodilo, ker ta spor ne ogroža mednarodnega reda in varnosti.
Z mednarodnopravnega vidika sicer ni razlike med nespoštovanjem sodbe mednarodne sodne instance in nespoštovanjem razsodbe katere koli vrste arbitraže. V vseh teh primerih nespoštovanje meritorne razsodbe pomeni kršitev mednarodnega prava, je dodal Brglez.
Do rešitve šele čez nekaj let?
Po njegovih besedah je težko napovedati, koliko časa bi trajalo, da bi se Slovenija in Hrvaška sploh začeli pogajati o kompromisu in nato prišli do arbitražne rešitve; morda nekaj let. "Vprašanje je, koliko smo se sploh pripravljeni pogajati in se strinjati o predmetu arbitraže. Če bi se bili pripravljeni v dobri veri pogajati o samem sporazumu, ki vzpostavlja ali omogoča arbitražo, bi bil takšen sporazum mogoč tudi v enem letu, koliko časa pa bi potem trajal postopek pred arbitražo, pa je še težje napovedati," pravi Brglez.