Nekaj smo izvedeli od njegovega stanovskega kolega in dobrega prijatelja Klemna Lipovška, ki je v članku za portal Medicina danes opozoril, da je delo zdravnika, še posebej na oddelkih, na kakršnem je delal tudi pokojni, kjer umirajo najmlajši, zelo težko in zahtevno. "Dragi kolegice in kolegi, ozrite se okoli sebe. Kako so vaši sodelavci? Mentorji, kako so vaši specializanti? Vodje, kakšni so vaši oddelki? V življenju so se me dotaknili štirje samomori, trije izmed teh so bili samomori zdravnikov," je opisal Lipovšek.
Zavedati se je treba, da zdravniki niso nič bolje opremljeni za takšne strese kot kakšen drug smrtnik, nihče jih na to ne pripravi, da bodo prisotni ob umiranju, da ne bodo mogli pomagati, da bodo morali ob tem prenesti in popivnati stisko svojcev, kot je povedala predstavnica Združenja mladih zdravnikov Slovenije doc. dr. Tina Bregant, tudi pediatrinja: "Vsi, ki smo Miha poznali, vemo, da je bil dober človek. Zato je to še toliko bolj boleče. V prvi vrsti je bil dober človek, bil pa je tudi dober zdravnik. In spadal je med mlade zdravnike, ki so zelo obremenjeni tudi na delovnem mestu, in zelo si želim, da bi vsi skupaj kot družba in tudi kot kolegi znali prisluhniti drug drugemu v stiski in da bi znali nuditi podporo drug drugemu."
Zdravniki niso, zato ker so zdravniki, nujno zaščiteni pred takšnimi težavami. Mogoče so celo bolj izpostavljeni, zlasti tisti, ki na svojem delovnem mestu pogosto spremljajo trpljenje ljudi in umiranje. "Kako se zdravniki spopadajo s temi stresi, se ne govori. Vprašanje, koliko jim sistem omogoča razbremenitve. Neke dobre supervizije, neka dobra mentorstva bi bila tukaj na mestu in bi si kolegi lahko pomagali. V nekaterih okoljih to deluje, v nekaterih ne," je ob žalostni novici povedala psihologinja Slovenskega centra za raziskovanje samomora dr. Vita Poštuvan.
Za večjim delom samomorov tiči neka duševna motnja, v večini primerov depresija. A ta ima lahko različne obraze. Pri nekaterih poklicih, kot je zdravniški, bi lahko govorili o tako imenovani funkcionalni depresiji. Se pravi, da ljudje, ki so zelo žalostni, mogoče potrti in težko osmišljajo svoje življenje, hkrati dobro funkcionirajo. Na zunaj bo težko prepoznati, da se z njimi karkoli dogaja. To se dogaja v službah, kjer si ne moremo privoščiti tega, da bi pokazali "slab obraz" ali da imamo slab dan, je povedala dr. Poštuvan. "Zdravniški poklic zagotovo prinaša zelo veliko tega, da delamo za druge, da moramo biti na voljo, pravzaprav moramo več dajati kot prejemati, in to je eden od dejavnikov tveganja, ker je obremenitev na delovnem mestu zelo velika," pove.
Po tragični novici sem o tem pripravila prispevek. Pred kamero so stopili ljudje, ki tega ne bi storili, a želeli so opozoriti, da bodimo pozornejši na ljudi okoli sebe, na njihove stiske. In drugič, pred kamero so stopili ljudje tudi zato, da bi opozorili na opustošenje, ki nastane, ko si kdo od nam ljubih oseb vzame življenje. Da ne bi pozabili, da ostajajo mnogi žalujoči, z ranami in brazgotinami, ki se nikoli ne bodo popolnoma zacelile. Ostaja pa tudi finančna stiska.
Pokojni zdravnik si je komaj ustvaril družino. Z ženo Tadejo sta najela posojilo in si ustvarila dom v Ljubljani, kjer naj bi družina še ne z dveletno Ulo lepo živela. To se žal ne bo zgodilo. Žena in hčerka bosta živeli vsaka s svojo izgubo do konca življenja. Ljubeča žena je čez noč postala mati samohranilka, na katero je padlo nevzdržno psihično, obenem pa tudi finančno breme.
V ta namen je družinski prijatelj začel zbirati sredstva zanju, da bi vsaj ta prvi del, ko je stiska najhujša, žena z majhno deklico lažje prebrodila. Tudi mi smo ob prispevku objavili račun, na katerem se zbirajo sredstva zanju. Povsem prostovoljno. Za tiste, ki želijo pomagati.
Pomoč Tadeji in Uli
Rdeči križ Slovenije – Območno združenje Ljubljana
Tržaška 132, SI-1000 Ljubljana
DELAVSKA HRANILNICA, D. D.
IBAN: SI56 61000 1122334482
SWIFT ALI BIC: HDELSI22
SKLIC ALI REFERENCA: SI00/ 13-03-2019
Ob tem se je zgodilo nekaj, kar je nedopustno. Nekateri so začeli soditi. Nekateri so začeli pokojnega, ljubečega moža in očeta, zglednega in požrtvovalnega zdravnika, soditi in pisati neprimerne komentarje, češ da je sebičen, če je izbral takšno pot. Po njem so začeli pljuvati. Še mene, ki ga nisem poznala, je močno zabolelo. Kaj šele ljudi, ki so ga imeli radi, ki so ga poznali. Nihče, prav nihče nima pravice soditi o bolečini drugega. Nihče je nima pravice pomanjševati. Kajti ne ve in se mu niti ne sanja, kaj ta človek v resnici doživlja. Zavedati se moramo, da je samomor odločitev v skrajnem obupu. Oseba, ki to stori, ne vidi druge rešitve. Zgodi se tako imenovani "tunelski vid", pove dr. Poštuvan, ko ljudje iz svoje stiske vidijo eno samo rešitev na koncu tunela – smrt. Kot plaz se nanje usujejo vse težave in ne najdejo druge rešitve. To so odločitve v obupu. To je nemoč. To je skrajna stiska, ki jo izberejo nekateri.
Zavedati se moramo, da človek na samomor ne pomisli ob prvi težavi v življenju. Tega ne naredijo ljudje, ki jim ni mar za druge. Tega ne naredijo ljudje, ker so sebični. Pogosto so med njimi ljudje, ki so svoje življenje posvetili drugim, ki so srčno pomagali vsem, ki so pomoč potrebovali. To pot pa so izbrali, ker drugih poti žal niso videli več.
Poznam več oseb, ki so na ta način končale svoje življenje. Pred leti je to storila oseba, novinarka, ki se je dolga leta borila z bipolarno motnjo. Oseba, ki je v mladih letih doživela nekaj nedopustnega, spolno zlorabo. Oseba, ki se je desetletja borila, da bi stiske in depresijo, ki se je pojavljala v valovih, premagala. Pa ni šlo. Borila se je do zadnjega. Trpela je do zadnjega. A na koncu ni šlo več. Zato ne sodimo ljudi, ki so storile samomor. Ne vemo, kaj vse so doživljali in koliko so trpeli.
Ob tem ne pozabimo, da imamo v današnjem času vsi dostop do družbenih omrežij. Tudi svojci oseb, o katerih se nekateri, kot bi bili opiti za šankom v kakšni beznici, pogovarjajo brez vsakega občutka, da gre za živo bitje. Pozabljajo, da bodo to vsi lahko prebrali. In ki jih bo njihovo brezvestno pisanje, bolj natolcevanje, lahko močno zabolelo in dodatno zaznamovalo, jih morda pahnilo v še večjo stisko, kot jo doživljajo, zaradi izgube njim ljube osebe.
Samomor, tako kažejo študije, močno zaznamuje vsaj šest oseb, novejše raziskave govorijo o kar 135 osebah, ki bodo samomor nekoga doživele kot veliko bolečino. Zavedati se moramo, da bodo vse te osebe, ko bo njim ljuba oseba storila samomor, imele velike občutke krivde. Bliže kot so bili tej osebi, močnejši bodo občutki krivde. Sem naredil dovolj? Bi mu lahko pomagal? Sem doprinesel k njegovi stiski? To so vprašanja, s katerimi se spoprijemajo. Tudi sama sem se, ko si je življenje vzela prijateljica novinarka, o kateri sem pisala, razmišljala podobno. Nekaj časa pred njenim samomorom je nisem obiskala, pa bi jo lahko. Rekla sem ji, da bom prišla, pa potlej nisem našla časa zanjo. V zadnjem obdobju je bila precej slabše razpoložena, ni bila zabavna in nasmejana kot po navadi, pa mi je bilo neprijetno iti k njej, saj bi njena slaba volja poslabšala tudi moje razpoloženje. Zato nisem našla časa ... In se potem, ko je ni bilo več, spraševala, ali sem tudi jaz pripomogla, da je odšla.
Ljudje, ki jim je hudo, ki so v stiski, pa potrebujejo prav to – da jim prisluhnemo. Tudi če ne moremo pomagati. Pomagamo jim že s tem, da smo ob njih, tudi če v tišini. "Kaj narediti v takšnih primerih, ni nobena višja znanost. Največ bo pomenilo osebi, da so dobri, iskreni, topli odnosi in da si med seboj ljudje pomagamo. To ne pomeni, da če smo v nekem delovnem okolju, da nekega dela ne bo treba opraviti. Ampak če čutimo, da nas nekdo razume, da imamo podporo sodelavcev ali prijateljev, bo vedno bolje, kot če tega ni," je dejala dr. Poštuvan. Ne nazadnje, ko je nekdo v stiski, je prav, da ga vprašamo, ali je morda tako hudo, da razmišlja o samomoru. Nikogar ob tem ne bomo napeljali na te misli, bomo pa osebi, ki o tem morda razmišlja, dali možnost, da se odpre in o tem spregovori.
"Najbolj ključno pa je, da ne zapiramo teme na način: Ah, saj kaj tako neumnega, kot je samomor, že ne bi naredil ... Ker s tem sporočamo, da je ta njegova stiska ali to, da razmišlja o samomoru, nekaj zelo neumnega. In nam zaradi tega ne more zaupati. Torej, iskren odnos in pogovor bosta najbolje varovala pred samomorom," je še dodala dr. Poštuvan.
Želim si, da se zgodba mladega zdravnika ne bi ponovila. Želim si, da nihče ne bi izbral takšnega konca. A želje so le želje in žal bom verjetno čez čas morala še kdaj poročati o tem, da si je nekdo vzel življenje. Če bomo takrat morda spet ponudili možnost donacij za svojce umrle osebe, si želim, da naj tisti, ki želijo pomagati, to storijo. Tisti, ki jim je hudo, naj v komentarjih izrazijo svoje sožalje, izrečejo nekaj toplih besed svojcem in prijateljem. Ostali, ki so jim te stvari odveč, ki ne želijo pomagati, in do tega imajo vso pravico, pa naj se vzdržijo komentarjev. Naj počnejo kaj drugega, naj komentirajo kakšne smešne posnetke na Facebooku, do družinskih tragedij pa naj pokažejo malo človečnosti, sočutja in pietete. Torej naj molčijo. "Če nimaš nič lepega povedati, si lahko tudi tiho," je rek, ki bi ga bilo, sploh ko gre za družbena omrežja, včasih dobro upoštevati. Preden karkoli napišete, pomislite, kaj bi napisali, če bi samomor naredil kdo od vam ljubih oseb? Vaš mož, žena, otrok?
