'Kadrovska podhranjenost ni opravičilo'

Varuhinja človekovih pravic Zdenka Čebašek - Travnik je skupaj s sodelavci predstavila težave, s katerimi se soočajo pri obravnavi nekaterih pobud, ki se nanašajo na zagotavljanje čistega, zdravega in varnega okolja.

Naše življenjsko okolje je namreč čedalje bolj revno in onesnaženo. Se slovenska družba sploh zaveda, da je pravica do zdravega življenjskega okolja ustavno varovana kategorija? Ali poznamo svoje pravice?

Tudi pri nas so se glede tega vprašanja stvari pomaknile na bolje, saj se je civilna družba začela aktivno vključevati v razprave. Tako ima tudi urad varuhinje enkrat na mesec sestanke s predstavniki nevladnih organizacij s področja okolja, prostora, ekologije in ohranjanja narave. Srečanja so dobro obiskana, kar kaže, da se je slovenska javnost začela zavedati svojih pravic na tem področju.

Kje se torej zaplete?

Spet pri državi in njenih institucijah. Urad namreč ugotavlja, da ministrstvo za okolje in prostor ter pristojni inšpektorat ne spoštujeta zakonskih rokov za odločanje v primerih nekaterih kršitev oz. neurejenih razmer na področju okolja.

"Seznanjeni smo s kadrovsko podhranjenostjo inšpektorata za okolje in prostor. Prav tako, da potrebujejo več ustreznega kadra, saj na to opozarjamo tudi v letnih poročilih. Kljub temu pa poudarjamo, da sklicevanje na pomanjkanje kadrov ne sme biti razlog za nespoštovanje zakonskih rokov za odločanje,“ poudarjajo v uradu. Namestnica varuhinje Kornelija Marzel pa pravi, da bi bilo lahko veliko primerov primerno rešenih, če bi se pristojne institucije dovolj hitro in primerno odzvale. Kot primer slabe prakse je navedla podatek, da na okoljskem ministrstvu čaka na rešitev okrog 500 nerešenih vlog s področja vodnih zemljišč, ki so se kopičile v zadnjih desetih letih.

Poglejmo še nekaj perečih primerov: Že nekaj let na točki mirovanja stoji primer asfaltne baze v Planinski vasi. Kaj pa deponija gum na Dravskem polju v občini Kidričevo? Urad pravi: ta zadeva je pozabljena od države, ekološka katastrofa pa lahko znova izbruhne.

Spisanih imamo ogromno zakonov, ki pa so mrtva črka na papirju. To se je na primer pokazalo v primeru Koče pri Triglavskem jezeru. Tam je namreč težava, kako urediti problematiko čiščenja greznic v planinskih kočah nad 1500 metrov in problematiko gorskih voda. Kako določiti odgovorno osebo in ji naložiti izboljšanje stanja oz. zoper njo izreči sankcije, ko pa jo s pomočjo zakonov sploh ne morejo odkriti? V tem primeru je občina Bohinj obljubila pripravo odloka, ki bo določal, da lastniki stavb na tem območju imajo neko odgovornost pri zagotavljanju ustreznega stanja, toda vse se odvija prepočasi. Tako so predstavniki urada varuhinje razložili, da naj bi zadevo obravnavali že na junijski občinski seji. Pomoč so obljubili tudi z ministrstva, toda zadeva na seji sploh ni bila obravnavana.

Primerov je še in še. In kaj lahko stori urad varuhinje? Lahko le opozarja, piše dopise, zahteva neke rešitve … Toda vse je odvisno od odzivnosti države. Ta pa, kot rečeno, ni primerna in dovolj hitra.

Zato je pomembno, da se ljudje zavedajo, kakšne so njihove pravice. Država tudi mora spremeniti svoj odnos do javnosti in civilne družbe, ki je velikokrat v razpravo vključena prepozno. Sicer je sodelovanje javnosti v razpravah formalno zagotovljena, toda praksa kaže drugače. Med državo in civilno družbo je torej treba zagotoviti neko stopnjo sodelovanja in zaupanja.

Zato varuhinja znova apelira na vse vpletene strani, tako ministrstvo kot občine, da je treba vzpostaviti primeren dialog, ki bo stvari premaknil v pravo smer. Če država ne bo pokazala skrbi za zdravo in varno okolje, kako lahko pričakuje, da jo bodo državljani?