Kaj pomenijo novice o možnem vdoru turške vojske na sever Iraka in možnost, da tudi iranska vojska vkoraka na iraško ozemlje? Se lahko vojna razširi tudi na sosednje države?
Ne, mislim, da se vojna na ozemlje iraških sosed ne more razširiti in se tudi ne bo razširila. Zagotovo pa je stališče Turčije, ki ni dovolila vstopa ameriških čet na svoje ozemlje, veliko prispevalo h komplikaciji trenutnega razmerja sil. Namreč, če bi Američani prodirali s severa, potem bi tudi nadzorovali ta, s Kurdi poseljen del Iraka, in bi Turčija veliko težje grozila s svojim morebitnim posegom v ta del Kurdistana. Zdaj, ko jih ni ne na tleh, ne na letališčih na ozemlju Turčije, so koalicijske sile v nekoliko hendikepiranem položaju. Mislim pa, da bo tukaj vendarle šlo za političen dogovor in da je verjetnost, da bi Turčija prekoračila pooblastila in izzvala dodatno krizo, relativno majhna.
Vendar tudi Teheran razmišlja o napotitvi svojih sil v Irak.
Ne, to se mi zdi manj verjetno, mislim, da bo Iran le okrepil svojo vojsko na sami meji z Irakom, v neposredni bližini Basre, da pa kakšnega posebnega posega na ozemlju Iraka realno ni pričakovati.
Vojna v Iraku se zelo hitro razvija, poročajo tudi o predaji več tisoč iraških vojakov. Če novice o množični predaji držijo, koliko časa lahko, po vašem mnenju, še zdrži režim Sadama Huseina?
Njegov režim je v Bagdadu, ne pa širom Iraka in zato so vdaje vojakov redne iraške vojske manj pomembne, kar se tega tiče. Režim lahko zdrži veliko dlje časa kot iraška vojska, saj je odvisen in branijo ga predvsem gardisti, ti pa bodo težji zalogaj.
Se lahko zgodi 'domino efekt'?
Domino efekt se lahko zgodi, ampak vprašanje je, ali se potem prevali tudi na Bagdad ali pa se tam stvari ustavijo. Tako da sta oba scenarija, bliskovite vojne kot tudi dolgotrajne vojne, ta hip še vedno povsem realna in ni mogoče oceniti, kako se bodo stvari končale.
Bili minister za informiranje v času vojne za Slovenijo. Ali je slika, ki smo si jo doslej ustvarili o tej zalivski vojni, verodostojna? Ali so dejstva res taka, kot jih vidimo?
Mi pripadamo zahodni civilizaciji, zato je to, kar mi gledamo in doživljamo, precej realno. Zahodna stran si ne more privoščiti, da bi tajila svoje žrtve, niti si ne more privoščiti veliko žrtev na sovražni strani, ne med vojaki, ne med civilisti. Zato se trudi, da bi vojno pokazala čim bolj tehnicistično, kako jo obvlada, kako dela kirurške reze in se celotno poveljstvo, verjamem tudi, maksimalno trudi, da bi vojna tudi taka bila. Zato pravim, da je nevarnost 'bumerang efekta' prevelika, da bi kdorkoli tvegal in preveč blefiral ter zavajal javnost. Tisto kar vidimo, pa je, da se od vojakov, novinarjev, kajti tudi novinarji so na fronti in so vojaki na svoji strani, zahteva profesionalen pristop. Kar pomeni, da ne smejo ogrožati ciljev operacije, nikogar od sodelujočih, ne smejo škodovati lastni državi, predvsem pa ne tudi hiši, ki jo zastopajo. Tako da gre za neko simbiozo, gre za operacijo, na kateri sodelujejo države, članice koalicije, in tudi novinarske hiše, na strani koalicije. Tukaj ni nobenega prostora za raziskovalno novinarstvo ali karkoli podobnega. Tukaj gre za profesionalen pristop.
Poleg izbora novinarjev obe strani uporabljata vrsto propagandnih prijemov npr. govorov, letakov… Kaj je, v teh primerih, najbolj učinkovito in kdo, po vaši oceni, zmaguje v tej propagandni vojni?
Odvisno, s katere strani gledate. Dejstvo je, da v vsaki vojni manjka informacij. Mi, ki smo daleč stran, jih imamo veliko, tisti, ki so na fronti, pa jih imajo vedno premalo. Zato je dodatna informacija vzpodbuda, če gledamo s strani koalicijskih sil, da se zlomi nasprotnikova obramba, da čim prej klonejo. Zato to, kar se sedaj dogaja, ko napadajo podnevi in ponoči, pravzaprav pomeni, da jim ne dajo spati niti urico in jih bodo v treh, štirih dneh pripravili do situacije, ko se bodo morali, ne le vojaki ampak tudi časniki, odločati, ali je to še smiselno ali ne. Če jim bo to uspelo, bo vojna res brez nepotrebnih žrtev. Gre za to, kot je rekel general Franks, da mu je njegov 'boss', kot se je izrazil, Rumsfeld naročil, da naj zamenja režim. To je prvi cilj, in če hočejo to narediti, morajo biti hitri.
Očitno je, da Američani še vedno računajo na psihološki zlom iraške vojske, na predajo. Kolikšne so, po vašem mnenju, možnosti, da jim uspe?
Zdaj jim bo zagotovo bolj uspevalo, kot v zadnjem delo, ko se bodo stvari dogajale v Bagdadu. Ampak problem je, kam naj pobegne, če sploh kam, ta najožji del najbolj zvestih sodelavcev Sadama Huseina. Zdi se mi, da težko kamor koli. Zato se bodo, v zaključni fazi, morali soočiti tudi z obračunavanjem znotraj Iračanov samih, kajti ne verjamem, da bodo zamudili priložnosti in izpustili Sadama, da jo 'zbriše' iz Iraka.
