66 let po zmagi nad otroško paralizo: 'Patenta ni. Bi lahko patentirali sonce?'

66 let nazaj, natančneje 12. aprila 1955, so časopisi po vsem svetu naznanili 'zmago nad otroško paralizo'. Tistega dne je bilo namreč cepivo, ki ga je razvil virolog Univerze v Pittsburghu Jonas Salk, razglašeno za varno in učinkovito, kar je obljubljalo zmago nad eno od najgrozljivejših bolezni v tistem času.

Salkovo cepivo je bilo ključnega pomena pri izkoreninjenju otroške paralize. Preden je bilo cepivo splošno dostopno, je bolezen samo v Združenih državah vsako leto prizadela več kot 35 tisoč ljudi. Le dve leti po uvedbi Salkovega cepiva pa so primeri v ZDA padli za skoraj 90 odstotkov, do leta 1979 pa je bila otroška paraliza v ZDA izkoreninjena.

Vpliv na preostali svet je trajal dlje časa. Znanstvenik, ki je postal junak 20. stoletja, pa cepiva ni želel patentirati. "Patenta ni. Bi lahko patentirali sonce?" je takrat odgovoril na eno od novinarskih vprašanj. Želel je namreč, da cepivo doseže čim več ljudi.

V Sloveniji smo rutinsko in sistematično cepljenje otrok proti otroški paralizi prav tako uvedli v 60. letih prejšnjega stoletja. Do takrat je po podatkih spletnega portala Cepljenje.info za otroško paralizo vsako leto zbolelo do 250 otrok, do 24 otrok na leto pa je umrlo. Še veliko več otrok je zaradi bolezni do konca življenja ostalo hromih.

Pionir pri razvoju cepiv z mrtvim virusnim vektorjem

Jonas Salk je bil najstarejši sin, ki se je v New Yorku rodil materi, ki je bila ruska judovska priseljenka, in očetu, ki je bil sin judovskih priseljencev. Srednjo šolo je Salk končal pri le 15 letih, nato se je vstopil na City College v New Yorku. Čeprav se je prvotno nameraval ukvarjati s pravom, pa je njegovo zanimanje za medicino spremenilo njegovo poklicno pot. Leta 1933 je diplomiral iz znanosti, pri 19 letih pa se je nato vpisal na Medicinsko fakulteto Univerze v New Yorku.

Njegov namen ni bil opravljati medicino, temveč je želel postati medicinski raziskovalec. Doktoriral je leta 1939, nato pa sprejel štipendijo Nacionalnega raziskovalnega sveta za delo na Univerzi v Michiganu, kjer je šest let raziskoval virus gripe in razvijal cepivo proti gripi. Njegovo delo je v veliki meri podpirala ameriška vojska. Cepivo, ki so ga končno razvili leta 1943, je bilo cepivo, ki je vsebovalo mrtvi virus. Salk je bil tako eden od pionirjev pri razvoju cepiv z mrtvim virusnim vektorjem. Do takrat so bili namreč za izdelavo cepiv uporabljeni oslabljeni živi virusi.

Leta 1947 je Salk sprejel položaj na Medicinski fakulteti Univerze v Pittsburghu, kjer je ustanovil laboratorij za raziskovanje virusov. Njegovo delo tamkajšnje delo je opazila Nacionalna fundacija za otroško paralizo, ki ga je povabila k sodelovanju v raziskovalnem programu. Strinjal se je in prevzel nalogo tipiziranja poliovirusov. Leta 1951 je Nacionalni program tipizacije potrdil, da obstajajo tri vrste poliovirusa, Salk pa je bil prepričan, da bo pristop z uporabo mrtvega virusnega delca uporaben tudi pri razvoju cepiva za otroško paralizo.

Salk je začel razvijati metode za gojenje velikih količin treh vrst virusov otroške paralize na opičjih celicah, nato je viruse ubil, cepivo, ki je vsebovalo ta mrtvi del virusa pa vbrizgal v opice. Ceppivo jih je zaščitilo pred paralizacijo, ki jo je povzročila otroška paraliza. Leta 1952 je nato začel cepivo testirati tudi na ljudeh, začenši z otroki, ki so bili že okuženi z virusom. Pred cepljenjem je izmeril njihovo raven protiteles, nato pa je bil navdušen, ko je ugotovil, da so se s cepivom koncentracije znatno zvišale.

Dve leti kasneje so začeli tudi obsežni testi na terenu, v katerem je sodelovalo skoraj dva milijona ameriških otrok, ki so bili stari med šest in devet let. Na nekaterih območjih države je polovica teh "pionirjev otroške paralize" prejela cepivo, polovica pa placebo, 12. aprila 1955 pa je Thomas Francis, Salkov mentor in direktor preskusa, poročal, da je cepivo varno, močno in 90-odstotno učinkovito pri zaščiti pred paralitičnim otroškim paralizmom.

Cepljenje proti otroški paralizi v Sloveniji del obveznega programa cepljenja

V ne tako davni preteklosti, med letoma 1948 in 1962, je bilo na območju Slovenije nekaj večjih epidemij, zaradi cepljenja pa se je število primerov občutno zmanjšalo. Eno ključnih vlog pri zdravljenju otroške paralize v našem prostoru je odigrala t. i. Bolnica za predšolsko invalidno mladino na Stari Gori, kjer so med letoma 1952 in 1962 zdravili 200 malčkov, ki jim je otroška paraliza pustila hude posledice.

Zadnjih devet primerov otroške paralize smo v Sloveniji zabeležili leta 1978. V Evropi bolezen že velja za izkoreninjeno, zadnji podatki pa kažejo, da divji sev otroške paralize ni več prisoten v kar 99 odstotkih držav sveta. "Cepljenje proti otroški paralizi je izjemno učinkovito in zato moramo s cepljenjem nadaljevati, dokler bolezen ne bo povsem izkoreninjena po vsem svetu," poudarjajo na portalu.

Bolezen je sicer pogostejša v manj razvitih predelih sveta, kjer je tudi higiena običajno slabša. Virus se prenaša prek umazanih rok, okužene hrane in vode, pa tudi ob tesnih stikih z okuženo osebo. Po najnovejših podatkih so v letu 2020 divje seve virusa otroške paralize zaznali le še v Afganistanu in Pakistanu, Svetovna zdravstvena organizacija pa je po dolgih letih prizadevanj razglasila, da je divji virus otroške paralize v Afriki izkoreninjen.

"Najučinkovitejši način preprečevanja otroške paralize je vzdrževanje visokega deleža cepljenih v skupnosti," pravijo tudi na NIJZ. Cepivo proti otroški paralizi je sicer danes eno izmed najbolj učinkovitih cepiv. Za polno zaščito pred boleznijo so potrebni štirje odmerki cepiva. "Cepljenje proti otroški paralizi je v Sloveniji vključeno v obvezni program cepljenja. Tako pred boleznijo zaščitimo že majhne otroke v prvem letu starosti, ko dobijo prve tri odmerke kombiniranega cepiva proti davici, tetanusu, oslovskemu kašlju, hemofilusu influence b in otroški paralizi. Četrti odmerek dobijo v starosti 12–24 mesecev," še piše na spletni stani NIJZ.