Evropska unija se je komaj dogovorila o svoji ustavi, pa že nad njo visi senca referendumov. Kaj se bo zgodilo, če denimo Britanci nove ustave ne bodo potrdili?
Kar nekaj držav se je odločilo, da bodo šle v referendume, nekatere morajo, nekatere pa so se tako odločile - ena od njih je Velika Britanija - in ni nujno, da bodo vsi referendumi pozitivni. Vendar pa sem prepričan, da ima Evropska unija za to pripravljene rešitve, ki jih pa seveda ne obelodani.
Torej ne bo prišlo do razpada Evropske unije?
Zagotovo ne.
Različna mnenja o ustavi, nesoglasja glede novega predsednika evropske komisije in nenazadnje tudi zelo nizka volilna udeležba na evrovolitvah kažejo, da je Evropska unija v bistvu notranje zelo razdeljena in šibka. Kaj to pomeni za njeno učinkovitost?
Evropska unija ni homogena družba in je ne moremo primerjati z Združenimi državami Amerike. To so samostojne države, ki imajo veliko tradicijo in te razlike v tradicijah so zelo velike. Doslej je reševala probleme nekako takole: Če so to bili politični problemi, recimo njihovi pogledi do Iraka, jih je pustila, da so se umirili in da se je rešitev pozneje nekako našla. Če pa je šlo za institucionalne in kadrovske probleme, je iskala kompromise. Tako je iskala kompromise, ko je šlo za obrambno politiko, ko je šlo za ustanovitev Centralne banke in njenega prvega moža in tako bo tudi sedaj iskala kompromise.
Evropska unija se bo očitno v prihodnjih letih veliko ukvarjala sama s sabo. Bo pri tem imela čas in energijo za nadaljnjo širitev?
Evropa se seveda ukvarja sama s sabo in pravzaprav je glavni problem, ali bo ta Evropa predstavljala nek svetovni pol ali pa bo konciljarna in bo na nek način pod okriljem Združenih držav Amerike. To sta nekako ti dve pojavi, Verhofstadt in Patten. Ne gre za osebe, ampak gre za ideje, gre za njihovo privrženost. Vsi so zelo sposobni ljudje, z velikimi kvalitetami, ki pa imajo nekoliko različne poglede na prihodnost Evrope. Zagotovo se bo Evropa še vedno ukvarjala sama s seboj, saj te osnovne dileme ni rešila. Vendar nas to ne sme motiti, Evropa bo šla svojo pot pri razširjanju naprej. Bo težko, bodo še mnogi kamni spotike, vendar na način, kot sem ga opisal, mislim, da bo uspešna.
Zdaj je uradna kandidatka postala tudi Hrvaška. Kaj to pomeni za reševanje odprtih vprašanj med Slovenijo in Hrvaško? Bomo zdaj lažje ali težje prišli do meje s Hrvaško?
To je pa odvisno od nas samih. Če bomo znali to prednost, da smo postali pred Hrvaško člani Evropske unije in tudi Nata, prav izkoristit, potem to za nas pomeni lažjo pozicijo pri reševanju vprašanj. Če pa tega ne bomo znali izkoristit, pa to ne bo šlo. To ne pomeni, da zadnji teden pred odločitvijo začnemo govoriti z Evropo, ampak je treba ta proces začeti mnogo prej s širokimi diplomatskimi aktivnostmi in ga potem pripeljati do konca na ustrezen mednarodni diplomatski način. Mislim, da smo eno karto že zaigrali in vemo, kako je Italija igrala proti nam in mi bi tudi lahko približno tako, pa se žal to ni zgodilo. Žal se je predsednik vlade zadnji moment vključil in zdaj smo tam, kjer smo. Mislim pa, da imamo dobre možnosti, da lahko z nekim sistematičnim, dobrim, strokovnim delom dosežemo, da bodo ti problemi rešeni. Rad bi še nekaj dodal, ko nove članice vstopajo v Evropo, se je doslej vedno nekako pričakovalo, da ne prinesejo problemov s seboj. Čehi so morali rešiti Temelin, tudi Poljaki so morali reševati poljsko-nemške probleme, mi smo morali reševati probleme tako imenovane avstrijske manjšine...
Torej, ključ bi bil, da je naš problem s Hrvati problem Evropske unije, da ga kot takega predstavimo?
Nekako tako. Interes Evropske unije je zagotovo, da teh problemov ne prinesemo s sabo. Je pa to tudi naš interes.
