V Slovenijo ste prišli v prelomnem času za našo mlado državo, ko se je približevala Evropski uniji in zvezi Nato. Za sprejem Slovenije v atlantske povezave je bilo stališče ZDA zelo pomembno. Ameriška vlada takrat ni bila povsem enotna. Kaj jo je motilo?
Takrat smo ocenjevali, kakšni so interesi posameznih kandidatk ob vstopanju v Nato. Poskušali smo določiti, kakšno bo pri tem stališče ZDA. Takrat se še nismo odločili, koga bomo podprli in koliko držav bomo podprli. Na ta vprašanja smo odgovorili, potem ko so se sestale medvladne agencije in se odločile, kakšno bo stališče ZDA in koga bomo podprli. Pri določenih elementih je bilo nekaj nejasnosti. Če smo hoteli podpreti določeno državo, smo morali preseči te nekatere nejasne elemente.
Tudi Vi ste bili takoj na začetku svojega službovanja v Sloveniji do nekaterih stvari kritični, pa vendar ste našo državo, kot sami pravite, podpirali pri vstopanju v Nato. Se Vam zdi, da ste ravnali prav?
V pravilnost svoje odločitve sploh ne dvomim. Za podporo sem se odločil že zelo kmalu. Nikoli, tudi preden sem prišel v Slovenijo, nisem rekel, da ne bom podprl njenega vključevanja v Nato. Ko sem prišel, sem proučil razmere, govoril z ljudmi in povlekel svoje sklepe. Mnenje veleposlanika je pomembno, saj ga ameriška vlada upošteva pri tem, koga podpreti. Kmalu po prihodu sem se jasno odločil, da si Slovenija zasluži vso našo podporo.
Slovenija ni hotela sodelovati v iraški vojni. Je bilo to za vas razočaranje?
Nedvomno, bil sem razočaran. Vsak veleposlanik, ki mu država naroči, naj pridobi podporo, v kateri dela, se rad tudi pohvali s pridobljeno podporo. To se v Sloveniji ni zgodilo. Bil sem razočaran, ampak to je bila suverena odločitev slovenske vlade. Tega nismo mogli spremeniti. Tako so se odločili in mi smo to sprejeli.
