Jenull je prepričan, da je vrhovno sodišče v postopku obravnavanja njegove tožbe zoper vlado s predlogom z zahtevo za izdajo začasne odredbe kršilo (in še krši) njegovo ustavno pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Jenull je še prepričan, da vrhovno sodišče pritožbe zoper zavrnitev začasne odredbe ne obravnava brez odlašanja, kakor to zahtevata ustava in zakon, pač pa opravlja celo procesna dejanja, ki sploh niso potrebna in s tem le podaljšuje postopek, v torkovi izdaji piše Delo.
Jenull je predlagal, da se odprava posega v prej omenjeno ustavno pravico doseže tako, da ustavno sodišče ugotovi njeno kršitev, hkrati pa vrhovnemu sodišču naloži pospešeno reševanje zadeve. Zaradi časovne nuje in posebne narave spora z vlado je Jenull predlagal, da ustavno sodišče že pred odločitvijo o ustavni pritožbi zadrži izvršitev drugega razpisa, izbire in imenovanja generalnega državnega tožilca in tako prepreči, da bi bila zaradi sodne zamude zanj pravica trajno izgubljena, še piše Delo.
Prvi razpis za mesto generalnega državnega tožilca je bil v uradnem listu objavljen 23. aprila, nanj pa so se prijavili trije kandidati, poleg Jenulla namreč še višja državna tožilka Elizabeta Györkös, višja državna tožilka z ljubljanskega okrožnega državnega tožilstva Vlasta Nussdorfer. Vendar še pred izbiro enega sta slednji kandidatki odstopili od kandidature, edini kandidat za mesto generalnega državnega tožilca pa je ostal Jenull. Toda vlada ga kot edinega kandidata ni predlagala državnemu zboru v imenovanje.
Spoštovala je namig pravosodne ministrice Zdenke Cerar ter naložila ministrstvu za pravosodje objavo novega razpisa za isto mesto. Svoje sklepe je vlada javno objavila 3. junija, pisne sklepe izdala sedem dni pozneje, Jenullu pa jih je vročila 14. junija. Že pred vročitvijo, 11. junija, je ministrstvo objavilo nov razpis za generalnega državnega tožilca. Drugi razpis se je iztekel 28. junija, nanj pa sta se prijavila začasni vodja tožilcev v državi Franc Mazi ter ponovno Jenull.
