Slovenija

Jelko Kacin: Informacij je preveč in hkrati premalo

Ljubljana, 08. 04. 2003 00.00 |

PREDVIDEN ČAS BRANJA: 3 min

O pomenu informiranja v sodobnih vojnah in posebno v primeru vojne v Iraku smo se pogovarjali z Jelkom Kacinom, predsednikom parlamentarnega odbora za zunanjo politiko, ki je bil med vojno za Slovenijo minister za informiranje.

Kakšno vlogo ima informiranje v vojskovanju nasploh?

Ima zelo pomembno vlogo. Zlasti za tiste, ki se branijo, ker takrat vojna poteka na njihovem ozemlju. Manjšo vlogo ima za tiste, ki napadajo, ki so vendarle dobro preskrbljeni. Posebno vlogo ima za državo, iz katere prihajajo napadalci. Ampak pogledi na to vojno so zelo različni. Tisto, kar pa je skupno vsem tem današnjim vojnam, pa je, da je v teh vojnah zelo veliko informacij in več ko je informacij, težje se med njimi tisti, ki poročajo, znajdejo in se pritožujejo, da je informacij premalo.

Če smo bolj konkretni: kolikšen pomen ima informiranje v sedanji vojni v Iraku?

Kar zadeva Irak ima le-to izjemen pomen. Ampak velik del Iraka ni več pod kontrolo iraških oblasti, tako da je vprašanje, če satelit to sliko sploh prenaša in pa, kakšna je gledljivost, dostopnost televizijskega signala. Pomembnejše so radijske postaje, ki se jih da poslušati tudi v najbolj nemogočih razmerah. Kar pa zadeva drugo stran v Iraku, se pravi koalicijske sile, so percepcije zelo različne: eno so svojci doma, ki so zelo zaskrbljeni za svoje vojake, ki tam nastopajo, drugo je kritična javnost, ki to spet gleda drugače. Percepcije so zelo različne, zagotovo pa je to pomembna stvar. Saj če pogledate vaš televizijski dnevnik, je njegov velik del posvečen tej vojni in informacij o tej vojni je veliko in hkrati, kot pravijo ljudje, absolutno premalo.

Kako potem s tega vidika ocenjujete Američane in Iračane? Še posebej iraškega ministra za informiranje, ki zanika vsako ameriško poročilo? Videli smo, za njim se podirajo zgradbe, on pa trdi, da obvladuje položaj.

Kaj pa mu drugega preostane? On sebi in svojim ljudem, svojemu režimu mora vlivati zaupanje in samozaupanje. Tisti trenutek, ko se bo sam sesul vase, bo konec iraške obrambe, zato je on ta hip najbolj izpostavljen človek, ko gre za moralo, ko gre za vzpodbudo iraški strani.

Če oboji skrivajo svoje neuspehe, oziroma zanikajo uspehe nasprotnika -koliko resnice pa je "dovoljeno" potrditi, da je poročilo še verjetno in da doseže svoj namen?

Resnic je vedno več in Irak je ogromna država, Bagdad pa je veliko mesto. Vojne, ki je na nekem delu mesta zelo krvava in boleča, na drugem koncu sploh ni mogoče zaznati. Zato so poročanja tistih, ki so na enem koncu mesta povsem različna od tistih, ki so na drugem koncu mesta. In zato, ker nekdo vidi stvar drugače, ni treba vedno iskati manipulacij in poskusov zavajanja ljudi. Skratka, država je velika, točk, kjer potekajo boji, pa tudi.

Pa še k letalstvu. Največ škode v prijateljskem obstreljevanju so povzročili prav piloti. Zakaj? Je tudi tu krivo napačno obveščanje oziroma neobveščanje?

Tukaj gre verjetno za resnične pomote, kajti ameriško letalstvo, zlasti na tem delu na severu Iraka napada tako, da so na tleh tako imenovani "voditelji", ki – kot se reče v žargonu – napeljejo letalo, oziroma označijo cilj, markiranti. In če ta cilj ni dobro označen, in če je teh kolon več, lahko pride tudi do pomot. Velikokrat se dogaja tudi to, da posamezna orožja, ki so vodljiva, v resnici niso vodena, zato zaidejo in potem se pripetijo zgodbe, ki jih je mogoče pojasniti na tak način, kot je "prijateljski ogenj", oziroma pomota.

Tudi novinarji umirajo ob tem.

Novinarji umirajo zato, ker so v prvih linijah in vojaki, ki skrbijo predvsem zase in si želijo preživeti, težko ločijo kamermana, ki ima na ramenih kamero, od tistega vojaka, ki ima raketni izstrelek. In zato lahko pričakujemo, da so novinarji, ki so v prvih vrstah, tudi med prvimi žrtvami.

UI Vsebina ustvarjena brez generativne umetne inteligence.
  • 1
  • 2
  • 3
  • 4
  • 5
  • 6
  • 7
  • 8
  • 9
  • 10