'Otrok, ki živi v meni, je nepotešen, zmeraj lačen nečesa novega'

Antologija prinaša več kot 200 pesmi, rim in ugank tako klasičnih kot sodobnih avtorjev za otroke, od Srečka Kosovela, Otona Župančiča, Kajetana Koviča in Janeza Bitenca do Bine Štampe Žmavc, Jelene Isak Kres in ilustratorki posebej ljube Anje Štefan. Knjigo zaključujejo fotografije iz osebnega albuma Jelke Reichman. 

Rasla je Jelka …

… in hkrati, kot pravi tudi sama, ostajala majhna deklica. Ki je, ko jo je kaj prevzelo, obstala vsa zamaknjena in zrla z odprtimi usti, z anekdoto iz njenega zgodnjega otroštva postreže Irena Matko Lukan in v knjigi poišče zbledelo fotografijo leto, morda dve, stare deklice. "Vedno sem pristna, težko se sprenevedam. Kadar me nekaj zelo potegne, imam še zdaj odprta usta. Ali pa me lahko pogovor tako dolgočasi, da ne znam skriti. To je grdo, ampak tako je," je o sebi povedala slavljenka. 

"Tako kot doživljam stvari, res intenzivno, tako tudi rišem," je nadaljevala. "Jaz svoje ven dajem, svoje otroštvo. Nekaj je v meni, ki je stalnica, ki bo do zadnjega diha. Nekaj je, ne vem, kaj je to. In ta otrok, ki v meni živi – ker jaz nisem tako odrasla – ta otrok je tako nepotešen, zmeraj je lačen nečesa novega, lepega."

Tako je bilo, odkar ve zase. Kot otroka so jo poleg domačega vrta, kjer je našla svoje zatočišče, najbolj očarale besede in še danes lepoto išče in najde v naravi in literaturi. "Od majhnega, čisto majhnega otroka sem bila nora na literaturo in knjige. Nobena reč mi ni bila tako blizu kot literatura, čeprav takrat še nisem vedela, kaj to sploh pomeni. Ampak poezija pa še bolj od proznih del. Zato ker je nekaj na tako lep način povedano, pa tako kratko in jedrnato," je pripovedovala na predstavitvi knjige. "Poezija me zbudi. Če je kratka in močna pesem, je tako kot bi me nekdo sunil in rekel, poglej, kako je to lepo. Takrat vidim."  

Spomini so jo posrkali v šolska leta, k uram slovenščine pri profesorju Mahniču. Bil je njen najljubši predmet, telovadbo je sovražila. "Umetnost mi je bila nekaj največ in ne morem za to pomagati. Oče me je silil na smučanje, pa na smučarske tečaje (vzdih) … jaz pa sem samo čakala, da bo ura pol petih, da bomo nehali. Če nekdo za nekaj ni, ga ne moreš siliti."

Tako tudi ona ne pograbi vseh motivov: "Če bi mi ne vem kakšne honorarje dali, da rišem promet po cestah … raje pletem kape, pa ne znam plesti. Ampak otroci, živali, rastline, gozd, morje, narava … to me pa vse zanima. Še vedno, in to s polno paro."

Več kot pol stoletja ustvarjanja in več kot 2.200.000 izvodov

Samo pri Mladinski knjigi je bilo natisnjenih 2 milijona in 200 tisoč izvodov z njenimi podobami, ki so, kot v tokratni antologiji – že drugi, posvečeni Jelki Reichman, razmišlja Irena Matko Lukan, že zdavnaj postale prispodoba slovenske ilustracije. Likovni urednik Pavle Učakar medtem najde odgovor, kako ji uspe nagovarjati tako široke množice. "Lepota je nekaj, kar je podvrženo subjektivni presoji. Vsi imamo svojo lepoto, vsi vidimo popolnoma drugačno lepoto, ampak zdi se, da Jelka vleče skupaj vse te niti," je dejal. 

Živeti z njo je lepo, nam pove, "moraš pa veliko potrpeti". "Od nje veliko sonca sije, ampak zadaj so pa oblaki, grmi, včasih pa tudi strela udari," nam je odgovoril z enako hudomušnostjo, s kakršno nam je med pogovorom večkrat postregla tudi njegova soproga. "Rasti ob mami je bilo zelo zelo lepo. Je zelo lepo. Je pa tudi težko. Mama je videti kot sonce in je sonce, ampak doma zna pokazati tudi drugo plat," je s podobno vremensko prispodobo kot oče odgovorila njuna hči, dramska igralka Darja Reichman. Odraščanje ob staršu, ki v sebi ohranja toliko otroškega čudenja, je za otroka zelo naporno, je priznala. "Zdi se mi, da sem ob mami, takšni, kakršna je, dosti hitro postala zrela in mogoče obdržala v sebi malo manj tega otroškega in malo več tega, da je treba skrbeti za stvari."

"Kar sem pa res nekaj največjega dobila od nje in za kar sem ji neizmerno hvaležna, je to, da sem očitno od nje podedovala strast, to je strast do poklica, kakršen koli je, ker to, se mi zdi, kar je v življenju najbolj pomembno, je, da najdeš nekaj, kar te res, res resnično veseli in se s tem ukvarjaš. To mi je očitno predala," je še dodala.

Jelke Reichman očitno ta strast še ne zapušča. Čeprav ustvarja že več kot pol stoletja, svinčnika in barvic ne bo odložila. "Včasih sama reče: pa kako je to mogoče, kako je mogoče, da me je spet tako potegnilo, da me je čisto noter povleklo, da kar ne morem odložiti, da komaj čakam, da imam tiste ure, ko se lahko posvetim slikanju," je povedala Irena Matko Lukan in razkrila, da je že končala ilustracije za naslednjo knjigo, Strašnega volka Svetlane Makarovič.

Koliko let je zbranih v tej knjigi?

"Ker je samo poezija všteta, je gotovo 50 let dela, ampak jaz sem že prej začela. Mislim, da je bila prva knjiga pri 23 letih. Začela sem z Miškolinom pa Šiviljo in škarjicami." 

Rekli ste, da vas je vedno zanimala poezija. Je tudi to vplivalo na vašo izbiro poklica?

"Vedno sem si želela na slikarstvo in ko sem bila na akademiji, sem tudi mislila, da se bom s slikarstvom ukvarjala. Potem je pa ta kombinacija otroka v meni, zanimanje za tiste stvari, ki jih imajo otroci, živali, igrače, pravljice, to je pa v kombinaciji z željo po literaturi pripeljalo do ilustracije."

Med ljudmi je najbolj priljubljen Maček Muri. Kateri junak pa je vaš najljubši? Katere like ste radi risali in česa niste marali?

"Tiste, ki jih nisem rada risala, spomin malo izloči, ne čisto. Da sta pa Maček Muri in Piki Jakob ven prišla, je pa več stvari: prvič sta dva junaka, ker če delaš pesniško zbirko, tam junaka ni. Vsaka je drugačna. Ali pa če je šopek zgodbic, tam tudi ni junaka. Enkrat je medvedek, potem lisička nastopa, zajček. Ta dva sta pa junaka. Potem je junak še Zmaj Direndaj od Koviča, ki ni tako udaril, ne vem, zakaj. Ker je tudi od teksta zelo veliko odvisno, ne samo od ilustratorja. Največ je pa odvismo od kombinacije. Veste, to je tako kot zakon. Lahko ste zelo fajn punca in se poročite z nekom, ki je tudi fajn fant, ampak skupaj pa ne bosta "fajn usekala". Tega ne veš. Ko večkrat sodeluješ z nekim avtorjem, pa začutiš afiniteto. Začutila sem jo do Bitenca pa zdaj do Anje (Štefan, op. a.), do vsakega pesnika pa tudi ne enako. Kakšna pesem se ti zelo približa, kakšna pa tudi ne. Dane Zajc je takšen pesnik, nekatere njegove pesmi so se mi zelo približale, nekatere pa ne. Bitenčeve so se mi vse. Tudi Kovič je bil v kakšnih zadevah pri pesmih kar težek. Recimo kašelj. Narisati kašelj, kako kašljajo medvedi, ni tako enostavno, da se vidi, da kašljajo. To ni strip, da napišeš zraven. Te stvari so vse pomembne in kadar se slučajno vse združi, takrat lahko nastane uspešnica. Ne moreš pa tega predvideti, ko delaš. Jaz sem vsako delo, ki sem ga dobila, ali me je bolj mikalo ali manj, delala, to si pa upam trditi, z vsem, kar sem takrat zmogla. Potem pa – nekaj uspe, nekaj pa ne."

"Nikoli nisva prišli s Svetlano Makarovič skupaj. Ne da se ne bi marali, ampak tako je naneslo. Jaz bi marsikaj njenega rada risala, Sapramiško in tako naprej. Ampak tako je bilo. Nismo se pa nikoli kregali na uredništvu, to je fair play. Zdaj ko sem stara, ko imam lahko kakšne posebne želje, sem jo šla pa sama delat. Eno tistih živalskih zgodbic, ki mi je bila na kažo pisana. In ona nič o tem ne ve. Zdaj jo bom oddala. Kadar bo, če bo, tiskovka, bova verjetno obe. Da bova enkrat skupaj, ker sva obe 39. rojeni. Drugače si nikoli nisem nič izbirala. Kar so ti dali, si vzel, lahko si pa odklonil."

Se to pogosto zgodi?

"V začetku moraš vse vzeti, ker si vesel, da kaj dobiš. Potem je pa tudi urednik že zverziran in čuti, kaj bo komu na kožo pisano. Tisto, kar Čoh naredi odlično, jaz ne bi. Si tudi ne želim. Kar pa jaz naredim odlično, si pa verjeno on ne želi, pa tudi ne bi."

Kateri pa je skupni imenovalec del, ki jih dobivate? 

"Absolutno imam rada čustveno liriko, tudi če je v prozni obliki. Tudi ta volk. Ko ga boste videli, boste videli, zakaj me je to nagovorilo. Če sem dobila kar tako tekst, sem se mu pa skušala približati. Dostikrat se mu nisem mogla takoj in sem ga večkrat prebrala in mi ni šlo. Ko pa nekje začneš, se pa to čudno zgodi, da delo posvojiš, da kar postane tvoje. Kot če se maček pritepe. Ko mu daš trikrat jesti in hodi stalno, potem ga imaš. Nekaj podobnega se tu dogaja." 

Prav mački, ste povedali že večkrat, so vaše najljubše živali. Zakaj?

"Vse živali imam zelo rada, od krastače do ... Razen klopa ... Ampak mačke imam pa izjemno rada. Mačka ima nekaj, kar imam mogoče tudi sama. Mačka je nežna. Tudi zelo razume nežnost. Mačka zna poskrbeti zase, všeč mi je, ker je samosvoja. Mačka nikoli ni pokorna, tako kot zna biti kuža. Zato imajo tisti ljudje, ki to želijo uveljavljati, radi pse. Mačka je samosvoja, končno se moraš ti njej prilagoditi. Ampak zna biti zelo nežna in zelo zelo inteligentna. V vsaki knjigi imamo možnost vpogleda v njeno dušo. Poleg tega je lepa, elegantna je, vsaka njena kretnja je gracilna, nikoli ne smrdi mačka, vedno ima prijeten vonj kožuščka. Ko pogledaš v tiste oči mačje, naj bodo od tigra, leva, leoparda, ves mačji rod, te krasne zelene jasne oči ... Mislim, meni je najlepša žival."

Imate še mačko doma?

"Eno."

Črno?

"Čisto črna je."

Maček Muri?

"Slučajno, prišla je k meni. Nikoli nisem izbirala kakšnih rasnih mačk, dragih mačk. Tu sem zelo preprosta. V izbiri oblek, v izbiri živali. Meni je žival lepa. Razjezi me, če kdo reče: veš, tale maček pa ni lep, ker je tak lisast. Najraje bi ga udarila. Lep je! Žival je lepa. Pa otroci. "Tista punčka je lepa, tisti tam je pa grd." Mene to prizadene. Seveda je kakšen lepši. Ampak meni so vsi otroci, že v tistem, ko so otroci, lepi. Pa živali tudi." 

Kakšne so faze nastajanja ilustracije? 

"Faze so pa krute. Začetna in končna sta najbolj. Začetna je najtežja, pa tudi najbolj zanimiva. Takrat ko se odločam, kaj bom ven izbrala, kako bom to upodobila. Tudi po vsem tem risanju, ko sem toliko narisala, da se sama čudim, se še vedno učim. Tukaj moraš veliko znati. Ilustrator ni slikar, ki lahko dela šopke pa abstrakcijo pa portrete, eno stvar. Tukaj moraš toliko poznati. Od tega, kaj je šotor jurta, kaj je iglu, kako je videti nosorog odzadaj, kako je to, kako je ono. Ogromno informacij moraš imeti. Naučila sem se toliko prirodopisa, da me nobena šola ne bi. Včasih je bilo drevo drevo, zdaj skoraj vse poznam. Živali. To se naučiš.

Prva faza, da postaviš, je težka. Včasih obupam. Potem se pa po treh tednih mogoče mi nekaj odpira. In potem ko se odpira in lahko postavljam, pridem dol čisto srečna, oh, zdaj bom pa en viski, zdaj se mi je pa odprlo. Potem pa začenjaš in tista reč kar gre.

Ampak potem na koncu, ko imam že vse pod kapo, vse, vem, da bo, potem so pa detajli. Tu rokica, tam laski, tam čeveljček. To mi je pa tako dolgočasno. Ampak moram sedeti. Ker se mi je tudi že dogodilo, da sem kaj pozabila. Take stvari se tudi zgodijo, ker vsak človek je zmotljiv. Greš hitro, mudi se ti.

Tako da začetek je težek, konec je suhoparen in moraš sedeti in moraš imeti voljo, v sredi pa gre in se odvija in je bolj zanimivo. Teče. Ena ilustracija drugo podpre, živiš s tisto knjigo. Jaz živim. Tudi ko grem krompir lupit ali čebulo sekljat, zraven razmišljam o knjgi. Vse to je všteto v to delo. Je zelo osrečujoče, je pa tudi naporno, imaš tudi krize, pa viške in padce. Vsak da svoje skozi. Večja je svetloba, večja je senca."