Jehovove priče: Do kod lahko starši posegajo v otrokovo nedotakljivost?

Naomi Knavs, ki je bila rojena v družino Jehovovih prič, se spominja, da si je že v vrtcu želela drugačnega življenja. "Vedno si dobil torto za rojstni dan. Jaz za rojstni dan nisem šla v vrtec," je povedala in dodala, da se je počutila čudno, ker je bila drugačna.

Po maturantski paradi ni več spala doma

Nekega vročega dne si je za v šolo oblekla kratke hlače. Pa jih ne bi smela. "Ne znam opisati, kak pritisk je to na otroka, ko ti pridejo domov tuji ljudje in se pogovarjajo s tabo, kako si oblečen," je povedala.

To sta samo dva izmed množice spominov, ki bosta Naomi spremljala vse življenje. "Včasih sem si želela, da me ne bi bilo. Da bi bilo lažje, da me ne bi bilo," je dejala.

Dokončno je počilo pred tremi leti na maturantski paradi, ko jo je mama na skrivaj opazovala, kako je objela in poljubila Matevža, svojega fanta. Fanta, ki pa ga ne bi smela imeti. "Prišla je ven iz avta, me odvlekla, jokala, se drla, kaj sem to naredila," se je spominjala Naomi, ki od takrat v domači postelji ni več spala.

Psiholog Andrej Perko pravi, da njena zgodba še zdaleč ni edina. Naomi je imela srečo. "Imela je to srečo, da je živela v družbi, ki jo je seznanila z drugačnimi vrednotami, drugačnimi pogledi na človeka, tudi v nekem smislu bolj odprto, bolj široko in je zmogla to moč, da je odšla iz te družine," je povedal.

CSD lahko ukrepa le na podlagi prijav in vidnih poškodb

A mejo, kdaj gredo starši pri vzgoji otrok predaleč, je zelo težko postaviti. Perko je razložil, da je v neki Jehovovski družini imajo drugačne vrednote, kot pa so splošne liberalne vrednote v neki družbi.

Zakonodaja določa, da imajo starši pravico, da otroke vzgajajo v skladu s svojimi prepričanji, a da morajo pri tem spoštovati njihovo telesno in duševno nedotakljivost. A kdo določa to mejo?

"Kje je ta meja, kdo bo rekel, to je pa patologija in je škodljivo za otroka?" se sprašuje Perko in priznava, da je težko določiti mejo. "Razen če ni tako evidentno, da je treba otroka umakniti, potem je družba in država dolžna to napraviti," je povedal.

Na direktoratu za družino odgovarjajo, da Centri za socialno delo lahko ukrepajo le na podlagi prijav in vidnih telesnih ali duševnih posledic, zaradi katerih sodišča vsako leto odvzamejo približno 30 otrok. Medtem pa večina družinskega nasilja še vedno ostaja za tesno zaprtimi vrati.