'Jedrska energija je aspirin'

Bolj konkurenčna Evropa. Milijoni novih delovnih mest. Bolj zdravo življenje. Zmanjšali bomo podnebne spremembe. Vse to je bilo slišati v Bruslju, ko je Evropska komisija ponosno predstavila energetsko-podnebni paket. Odzivi so različni. Klimatologi so po eni strani zadovoljni, po drugi strani pravijo, da so ukrepi le kaplja v morje. Vsa evropska težka industrija je na nogah. Delavci bodo leteli, pravijo, ker Evropa ne bo več konkurenčna.

Klimatologinja z ljubljanske biotehniške fakultete Lučka Kajfež Bogataj, sicer tudi članica mednarodne skupine Združenih narodov o podnebnih spremembah, ima mešane občutke. Pravi, da gre Evropi bolj za energetiko kot podnebje. Ker lahko izpuste celo povečamo, pa nas to uvršča med nerazvite države EU.

Kaj je Evropsko komisijo vodilo k sprejemanju energetsko-podnebnega paketa. Energija ali okolje?

Vodila jo je bolj energija, čeprav je vse skupaj tudi povezano s podnebjem. Energetika v EU ima probleme. Če pogledamo, kako močno narašča povpraševanje po energiji, kako zastarelo infrastrukturo ima Evropa in kako močno smo odvisni od uvoza energentov , potem je jasno, da je energetika tista, ki najbolj žuli gospodarstvo. Seveda so tudi podnebne spremembe tiste, vendar na prvem mestu zanesljivo niso bile.

Kako opredeljujete zastavljene cilje v paketu? Bodo prispevali k zmanjšanju podnebnih sprememb, kot poudarja Evropska komisija?

Če bo Evropa ostala osamljena in bi nam uspelo uresničiti zastavljene cilje, bi vse naše znižane emisije predstavljale le deset odstotkov svetovnih emisij. Devetdeset odstotkov bi predstavljale še vedno ZDA, Indija, Kitajska… Enostranska odločitev Evrope ne more ustaviti podnebnih sprememb, še celo zmanjšati jih ne more. Če bodo v dveh letih , kot so obljubile, druge razvite države in države v razvoju začele s podobnimi ukrepi, potem je to možno. Evropa sama ne more dosti spremeniti. Ukrepi so bili absolutno premili. Sicer pa je paket odprt. Če bo po balijskem dogovarjanju prišlo do nove pripravljenosti iz drugih držav, potem si bo Evropa te cilje postavila bolj ambiciozno. Niso zabetonirani.

Težka industrija se pritožuje, da so ukrepi preostri, da bodo zmanjšali konkurenčnost gospodarstev? Na drugi strani okoljevarstveniki pravijo, da Evropska komisija ni naredila nič?

Na tako občutljivem področju kot je energetika, je nemogoče čez noč te stvari spremeniti. Ne bi rekla, da niso naredili nič. Pokazali so voljo. Že ti dosežki, ki so razmeroma skromni, so verjetno zahtevali dneve in tedne pogajanj. Mislim, da je korak v pravo smer, čeprav daleč od zadostnosti. Je pa res, da bo težka industrija, ki je danes naslonjena izključno na fosilna goriva, postala nekonkurenčna v vsakem primeru. S temi ukrepi morda nekoliko prej, na dolgi rok pa bi bila situacija enaka. Če bo Evropa ostala osamljena, potem bo ta učinek večji. Če bodo pristopile tudi druge države, potem bo vsa ta težka industrija v istem položaju. Ne moremo govoriti, da bo to vplivalo na konkurenčnost.

Kaj bo imelo slovensko okolje od teh ukrepov?

Slovensko okolje bo imelo od samega paketa bolj malo. Je pa res, da je nam samim prepuščeno, kako bomo izpuste toplogrednih plinov v sektorju izven sheme trgovanja uravnavali. Se pravi: obnašanje gospodinjstev, promet, kmetijstvo in odpadki so v rokah države. Evropa nam je sicer dovolila izpuste v teh štirih sektorjih celo povečati za štiri odstotke, vendar moramo potegniti odločne poteze. Ni Evropa tista, ki določa kako bo z okoljem v Sloveniji. Če nam namreč uspe povečati energijsko učinkovitost , spodbujati varčevanje in zmanjšati promet, potem bo Slovenija deležna stranskih učinkov: bolj čistega zraka, čistih tehnologij, tudi manj zdravstvenih problemov bomo imeli. Tukaj smo prepuščeni samim sebi. Meni ni všeč, da so nam dovolili povečanje. To s psihološkega vidika povsem nasprotuje temu, o čemer smo govorili skoraj desetletje, da je izpuste potrebno zmanjšati. Sedaj pa se bojim, da bodo ljudje to razumeli, da gremo naprej v nespremenjenem tempu. To pa je seveda daleč od tega, kar naše podnebje in naše okolje v Sloveniji rabita.

Ena od študij skupnega raziskovalnega centra Evropske komisije pravi, da povečanje deleža biogoriv ne bo pripomoglo k zmanjšanju bremen na okolje, da bodo stroški presegli koristi.

Biogoriva so problematična. Ta odločitev je nastala v času, ko je bilo hrane v Evropi dovolj. Pravzaprav je bilo takrat hrane celo preveč. Vendar zdaj vreme že kaže zobe in nedavne podražitve hrane točno kažejo, da hrane ni tako v izobilju, da bi jo sežigali. Druga stvar je, da za biogoriva potrebujemo nove površine, ki bodo šle na račun gozda, ki je pomemben kot ponor. Intenzivna pridelava biogoriv potrebuje nafto. Potrebuje gnojiva. Skratka potrebuje veliko energije, da se kaj pridela. Končni izplen je razmeroma majhen. Pa tudi etično ni. V končni fazi gre biodizel v naše avtomobile. S tem, kar porabimo v enem tanku, bi lahko nekaj otrok preživelo celo leto.

Ali je sekanje gozdov in pridelava hrane za proizvodnjo biogoriv sploh smiselno?

Ni smiselno v času, ko se hrana draži, ko svetovno prebivalstvo narašča in še vedno vlada lakota v svetu. Če samo pogledamo Afriko, dele Azije… mi bi pa hrano sežigali in se še več vozili z avtomobili.

Prvi mož družbe NESTLE Peter Brabeck je v Davosu dejal: ''9000 litrov vode je potrebnih za pridelavo 1 litra biodizla.''

Če gledamo celotno vodno bilanco, je verjetno to res. Bolj pomembno je to, da je pol litra nafte potrebne, se pravi tiste energije, kateri se skušamo izogniti. Tehnologije se bodo izboljšale, obstoječe pa niso učinkovite. Druga ali tretja generacija proizvodnje, ki bo delala ta goriva iz rastlinskih odpadkov, ne pa iz vitalnih, prehrambenih delov, bo imela nekoliko boljše začetne pogoje.

Kaj bi dejansko pripomoglo k ustavitvi podnebnih sprememb?

Podnebne spremembe moramo ustaviti mi – naša generacija. Nikakor ne moremo tega problema preložiti na vnuke. Podnebni sistem je že zdaj zamajan. In naslednjih deset, mogoče petnajst let je odločilnih, da jih primerno omilimo. Ogrevanje oceanov in spremenjeni vremenski vzorci bodo sicer nezaustavljivi. Škoda bo tako velika, da bodo potem dejansko plačevale generacije za nami. Tega problema ne moremo prelagati naprej. Treba ga je rešiti tukaj, zdaj, ta generacija.

V Sloveniji se že nekaj časa govori o gradnji drugega reaktorja v Krškem. Je prihodnost jedrska energija ali kaj drugega?

Jedrska fuzija je prihodnost, vendar Evropa za to tehnologijo namenja sramotno malo sredstev. Prihodnost nikakor ni v klasični jedrski energiji. Čeprav, roko na srce, vse države v Evropi, ki so zmanjšale emisije toplogrednih plinov (Nemčija, Velika Britanija, Francija), so to naredile zaradi uvajanja novih jedrskih elektrarn. To je nek aspirin - jaz bi poimenovala jedrsko energijo aspirin – ki ne odpravlja problema, vendar lahko v prvi fazi problem omili. Jedrska energija je v mojih očeh zadnji korak. Skušajmo varčevati. Skušajmo govoriti o učinkoviti rabi energije. Tudi to je v svežnju. Slovenci zaostajamo kljub resnim opozorilom Evropske unije, da še vedno nimamo pripravljenega načrta, da še vedno mencamo. Šele potem ko izkoristimo vse potenciale varčevanja, ko se izkaže, da rabimo še, šele potem razmišljajmo o jedrski energiji. Ne pa živeti tako kot do zdaj, brez sprememb, pa še eno jedrsko. Na to filozofijo pa ne pristajam.