Je vojska zate? Dokler ne boš poskusil, ne boš vedel

Pretekli petek je v veščinskem centru vojašnice Janka Premrla Vojka v Vipavi potekala slovesna prisega kandidatk in kandidatov za poklicne vojake Slovenske vojske. 58 kandidatov, med njimi je bilo tudi 11 deklet, je tako uspešno zaključilo 14-tedenski program temeljnega vojaško-strokovnega usposabljanja, v katerem so osvojili veščine za opravljanje vojaške službe. 

Pred prisego pa smo imeli tudi novinarji možnost preizkusiti, s kakšnimi vajami se spopadajo kandidati. Morda vam bo spodnji zapis pomagal pri sprejemu odločitve, da bi se pridružili vojski ali pa ji dali vsaj priložnost in preverili, ali ste iz pravega testa, da bi postali ponosen član Slovenske vojske.

Ob prihodu v vojašnico smo se najprej preoblekli v majice, na katerih vojska že z napisom poudarja eno glavnih vrednot – enotnost. Nato smo za pravo kamuflažno vzdušje dobili še poslikavo obraza in pričeli z vojaško kondicijsko bojno vadbo, ki je bila prav takšna, kot zveni. 

Tisti pravi vojaški duh je odražala že popolno poravnana kolona, v katero se je poleg vojakov ter novinark in novinarjev postavil še minister za obrambo Matej Tonin. Vojaki so natančno sledili ukazom, saj so bili pri tem že utečeni. Kot nekdo, ki se je česa podobnega udeležil prvič, pa sem se še nekoliko lovila. Hitro sem dojela, da moje tiho kimanje v znak razumevanja ne bo dovolj, saj so ostali odločno, predvsem pa glasno komunicirali z "da". Ob njihovem enoglasnem odgovarjanju in usklajenih gibih sem za sekundo kar obstala. Občudovala sem njihovo disciplino "kot iz filma", saj jo v ljubljanskem mestnem vrvežu redko doživim. 

Ogrevanje smo začeli s tekom v krogu, ki so ga popestrili menjavanje strani teka, visoki skiping, počepi s skoki in stranski koraki. Že po nekaj minutah sva se s kolegico novinarko spogledali, češ: "to bo pa še pestro". To, da so vojaški treningi naporni, sem slišala že večkrat. Po pogovoru z novopečenimi vojaki in vojakinjami sem ugotovila, da so za nekatere tako naporni, da obupajo že po prvih desetih dneh in vojsko zapustijo, ne da bi opravili celotno usposabljanje. Sama trenutno nisem ravno "fit", roko na srce je na meni, tako kot na marsikom drugem, tudi korona pustila posledice, a se vseeno rada odpravim v hribe in obiskujem fitnes. "En kratek ogrevalni trening bom pa že zmogla," sem si mislila. 

Po teku, po katerem sem že nekoliko lovila sapo, smo se postavili v vrsto, vsak pred svoj zabojnik s strelivom. Ne vem, koliko kilogramov je imel, a videti je bil precej lažji, kot je dejansko bil. Zabojnik smo prijeli v roke, z njim naredili počep, nato pa ga visoko dvignili v zrak. Deset ponovitev in moji bicepsi so se prebudili. Potem pa je bil čas za "medvedjo hojo". Inštruktor je med navodili dejal, da je treba iti počasi, boke pa držati čim nižje. A ko sem med vajo pogledala naokoli, so bili že skoraj vsi na drugi strani zelenice, zato sem malo pohitela. Sledila je moja najljubša "kondicijska" vaja. Kolegico novinarko sem s pomočjo vojaške "odeje" odvlekla čez travnik. Moj najljubši del je bil seveda, ko sva vlogi zamenjali in je morala ona na drugo stran odvleči mene. Takrat so inštruktorji simulirali vajo v slabem vremenu in nas poškropili z vodo. Nisem prepričana, kaj mi je teklo po obrazu – voda iz cevi, znoj ali solze, ker smo bili s treningom šele na slabi polovici, jaz pa sem že komaj lovila sapo. 

Naslednja vaja je od nas zahtevala tako imenovano pozicijo A. Postavili smo se v vrsto in se spustili v položaj za sklece. Prvi v vrsti se je moral nato splaziti pod ostalimi, sledil je drugi in tretji in tako naprej. Ostali pa smo v poziciji sklece čakali, da so se splazili pod nami in smo na vrsto končno prišli tudi sami. Ne znam prešteti, koliko točno nas je bilo v vrsti, a med vsem čakanjem je moja ocena, da preveč. Šalo na stran, med vajo je bilo čutiti ogromno podporo "sotrpinov", ki so s spodbudnimi besedami navijali, da bi vsi čim hitreje opravili svojo nalogo. "Dejmo", "ajde", "še malo", "hitreje" so bile besede, ki so izžarevale timski duh in dajale motivacijo, da smo nalogo uspešno končali. Še ena velika značilnost vojske – povezanost ekipe in medsebojna podpora.

Še nekaj "Veselih Janezov", mednarodno bolj znanih kot "Jumping Jacks", in sklec, pa je bil trening opravljen, preznojena družba pa se je odpravila po požirek vode. Po eni strani me je trening nekoliko užalostil, saj sem se začela zavedati, da me kondicijsko čaka še veliko dela, po drugi strani pa sem bila zares vesela, da sem ga preživela. Trening je bil seveda veliko lažji in krajši, kot so sicer običajni vojaški treningi, saj so tega nekoliko prilagodili. Si pa predstavljam, da po nekaj mesecih takšne vadbe nabereš kar nekaj kondicije, pa tudi mišic. "Pridobila sem ogromno kondicije," je potrdila tudi ena od vojakinj, 28-letna Ana Miljkovič.

 "Pripravi bombo" – "Bomba pripravljena" – "Bombo vrzi" – "Bomba!"

Sem ena tistih, ki po športnih aktivnostih kar hitro postane rdeča v obraz, in tokrat ni bilo nič drugače. Kombinacija kamuflažnih barv in rdečih lic bi bila idealna za skrivališče med nasadom jagod. A naslednja vaja nas ni odpeljala v grmovje z jagodami, pač pa v neprebojne jopiče in čelade. Pri zapenjanju jopiča mi je na pomoč priskočil kar minister Tonin. Sledila je vaja metanja ročnih granat, seveda ne pravih. 

Varnost in upoštevanje navodil sta na prvem mestu. "Pripravi bombo," navodila poda inštruktor. Primem jo v desno roko in z levim kazalcem poiščem nastavek za aktivacijo kumulativnega učinka bojne glave. RGW ima dve nastavitvi: prva je za uničevanje oklepnih ciljev, kjer lijakasti bakreni del bojne glave pri aktivaciji eksploziva ustvari super segreti vroči curek, ki prebije oklep, drugi pa je zgolj eksplozivni učinek, ki je namenjen uničevanju utrjenih ciljev. "Bomba pripravljena," sporočim. "Bombo vrzi," mi poda ukaz. Pogledam tarčo, preverim, da nikogar ni za mano ali da ne stojim preblizu zidu – res bi bilo ponesrečeno samemu sebi vreči bombo pod noge – jo vržem proti tarči, se glasno zaderem "bomba" in se skrijem za oviro, ki me je ščitila. Ker me je zanimalo, če sem zadela, sem seveda kmalu dvignila glavo in "pokukala" proti svojemu rezultatu. Napaka. Če bi bila bomba prava, ki lahko ostala brez glave, me je opomnil inštruktor. 

V slogu Ramba – streljanje oklepnikov z raketometom 

Naslednja vaja – usposabljanje na trenažerjih RGW-90 – je bila gotovo med bolj zabavnimi. Gre za ročno protioklepno orožje, ki lahko deluje tudi iz zaprtih prostorov, je za enkratno uporabo in je namenjeno uničevanju oklepnih vozil in utrjenih ciljev. Ima malo manj kot devet kilogramov, najboljši rezultat doseže na razdalji 200 metrov, čeprav je njegov doseg 500 metrov. Z izstrelom rakete, ki ima začetno hitrost kar 247 m/s, je pričel minister, ki je tarčo v premikanju tudi uspešno zadel. Za njim sem na premikajoče vozilo streljala tudi jaz in prav tako zadela. Med dejanskimi vajami se vozilo verjetno premika hitreje, a vseeno sem ponosna na svoj dosežek. 

Vojaki morajo pogosto prespati tudi na terenu, zato se morajo izuriti tudi v postavljanju vojaškega bivaka. Ko sem se ulegla v spalko, ki je podložena s tanko blazino in ima v predelu nad glavo manjši šotor, sem bila presenečena nad udobnostjo. Verjamem pa, da je občutek udobja po petih minutah ali pa šestih urah ležanja precej drugačen. Minister je med postavljanjem naznanil, da bodo obstoječe podloge kmalu nadomestile napihljive blazine, ki bodo poskrbele, da bodo vojaki po napornem dnevu bolj naspani. Všeč so mi bili tudi "copatki", kakršne sicer bolj poznam iz zdravstvenih ustanov ali pa kozmetičnih salonov. Vojaki lahko namreč v bivaku prespijo tudi v popolni vojaški opremi, vključno z blatnimi škornji. Čeznje enostavno nataknejo "copate", njihova spalka pa ostane čista. 

Razstavljanje in sestavljanje orožja – Rubikova kocka?

Ob koncu vaj smo se lotili še ročnih spretnosti. Vsak, ki se je lotil razstavljanja in sestavljanja puške FN F2000S in pištole Beretta M92FS, je imel ob sebi vojaka, ki jim je pri tem pomagal. Ob meni je bila zelo vešča vojakinja, ki je natančno spremljala moje korake in mi večkrat tudi priskočila na pomoč. Čeprav je bilo nekatere dele enostavno razstaviti, sem imela za druge dele občutek, da bi potrebovala tretjo roko. Inštruktorja sem vprašala, koliko časa običajno potrebujejo, da razstavijo pištolo. Ne da bi kaj rekel, jo je razstavil v slabih sedmih sekundah. Da bi sama prišla do tega, bi potrebovala še kar nekaj vaje. A kot me je potolažila zdaj že zaprisežena vojakinja, ki mi je med izzivom pomagala, gre z vajo čedalje hitreje, čez čas pa celoten postopek postane že povsem avtomatiziran. 

Za konec smo se odpravili še na vadbeno streljanje, v sklopu katerega smo najprej ciljali brez nabojev, nato pa smo si nadeli naušnike in poskusili še z naboji. Če si želel zadeti tarčo, si moral imeti kar mirne roke, po nekaj strelih sem dojela, kako moram ciljati, da bom zadela želeno točko. "Mislim, da lahko navadnega civilista z nič spravimo do tega, da je odličen strelec," je dejal poročnik Robert Jenko, vodja strelišča. Čez čas je šlo tudi nam vse bolje. Na koncu pa nam je omogočil še hitro streljanje, takšno bolj akcijsko, kot iz filmov. Držala sem sprožilec, naboji pa so kar leteli. Zelo zanimiva izkušnja. 

"Kdor je v dvomih, naj pride in ugotovi, če je to zanj"

Do vojakov sem imela že prej veliko spoštovanja, zdaj, ko sem preizkusila kanček napora, skozi katerega morajo iti med usposabljanjem, pa se je to spoštovanje še toliko bolj povečalo. Zanimalo me je, zakaj so se posamezniki, še preden so dejansko vedeli, kakšno bo dejansko usposabljanje, odločili za pot poklicnega vojaka ali vojakinje. 

28-letna Ana Miljkovič se je za vojsko odločila, ker jo je zanimalo vojaško življenje. "Odločala sem se med Policijo in vojsko, a sem se na koncu odločila za vojsko," je dejala in pojasnila, da so, če je povsem iskrena, pretehtale denarne nagrade. V času od septembra, ko je z vajami začela, je veliko bolj fizično močna, pridobila je tudi ogromno kondicije, pravi. "Veliko sem se naučila, od orientacije do rokovanja z orožjem. Res je, da je bilo zelo naporno, ampak mi ni žal," je dejala. "Vse je v glavi," je pripomnila. 

"Kdor misli, da je primeren za vojsko, naj pride. Tudi če so v dvomih, naj vseeno pridejo. Če kasneje ugotoviš, da ti ni všeč, še vedno lahko greš," je dejala in izkušnjo priporočila vsem, ki jih vojska vsaj malo zanima.

"Primarno sem to odločitev sprejel zato, ker mislim, da sem to svoji domovini tudi dolžen. Pa naj se sliši še tako klišejsko. Naši očetje so šli, pa sem šel še jaz," je dejal 24-letni Martin Kavčnik, ki je v sistemu od januarja. "Najbolj zanimivi so mi bili gotovo streljanje, eksplozivi in ročne bombe. Pravzaprav vse, kar je vojaško specifičnega dela," je pojasnil in priznal, da mu je bila hoja malo manj všeč. Jaz ga povsem razumem, pa verjetno bi se z njim strinjal tudi marsikateri drugi vojak. "Tu lahko vidiš in doživiš stvari, ki jih nikjer drugje ne moreš," je dejal in dodal, da tudi tako močne povezave z ekipo ne dobiš nikjer. "S tistimi, s katerimi se povežeš, se povežeš res močno," je pripomnil. 

23-letna Urška Kuzman, ki je opravila prvo usposabljanje, se je za poklic vojakinje odločila predvsem zaradi nove izkušnje, tečajev in pridobljenega znanja. "Enotnost, povezanost med ljudmi, fizična in psihična kondicija," je naštela stvari, ki so ji najbolj všeč. Dodala je, da med časom usposabljanja precej spoznaš tudi samega sebe. V svoje vrste bi povabila tiste, ki imajo radi naravo, ljudi in občutek povezanosti. 

"Za koga?" – "Za Slovenijo!"

V petek ob 13. uri se je pričela slovesna prisega. "Za koga," je vprašal govorec na prireditvi. "Za Slovenijo," je odločno in naglas zaklicala množica 58 fantov in deklet, ki so tudi uradno postali vojaki. Ponosni so bili njihovi starši, svojci in prijatelji, ki so jih na ta poseben dan obiskali. "Občutki so odlični, sem ponosna mami," je dejala Slavi Bernot, mama enega od novo zapriseženih vojakov. Njen 25-letni sin se je urjenju priključil pred tremi meseci, a kot pravi, ni bilo preveč težko, saj so se ob koncih tedna še vseeno lahko videli. "Saj so odrasli fantje," je dejala in pojasnila, da ga je ob odločitvi podprla, saj je imel že dolgo časa željo o priključitvi vojski. "Mislim, da je to res dobra izkušnja, ki jim bo v življenju prišla prav, tudi če se kasneje odločijo, da v vojski ne bodo ostali. Mislim, da bi bilo to dobro za vse fante," je dodala. 

"Moram reči, da sem precej ponosna nanj, saj je bilo precej težko," je dejala Vesna Kavčnik, žena enega od novih zaprisežencev. "Za svojce zna biti kar težko, ker jih dolgo časa ni bilo. Sploh zame, saj ga med tednom nisem videla. Sicer pa mislim, da mu je to usojeno, da se je v tem našel, zato ga bom v tem tudi podpirala," je dejala, čeprav je bila na začetku proti prav zato, ker je vedela, koliko časa bo odsoten. "Pa tudi kasneje, ko bodo kakšne misije," je pripomnila, a dodala, da se da temu prilagoditi in se na to navaditi. 

"Seveda smo ponosni," je dejal tudi Zlatko Muhič, oče 29-letnega vojaka, in dodal, da je treba otroke pri odločitvah podpreti. "Zadnji čas je, da se tudi vojsko podpre, saj je bilo stanje zadnjih nekaj let precej slabo. Zdaj pa je že nekoliko boljše," je dejal. 

"Prijave so se povečale za 400 odstotkov"

Slovenska vojska ima trenutno 6400 pripadnikov, a želijo si jih vsaj še 1000 več. Tudi pogodbenih rezervistov je veliko manj od želenih 2000, trenutno jih imamo le okoli 700. Da bi povečali število prijav, zato s 5. julijem Slovenska vojska uveljavlja nov koncept temeljnega usposabljanja, ki bo razdeljen v tri faze ter prilagojen novim generacijam mladih.

Izhodišče novega koncepta je atraktivnost programa usposabljanja, enovitost statusa, vstopnih pogojev, pogodbe in programa PSVR za vse, ki si želijo vstopiti v SV (ne glede na kasnejši status – vključitev v stalno sestavo ali prostovoljno rezervno sestavo). "To ne bo neko usposabljanje, kjer bi delali nesmiselne stvari, kjer vas bi inštruktorji zafrkavali, ampak bo predvsem usposabljanje, kjer vam bodo pomagali osebno rasti," je pojasnil Tonin. 

Vsi, ki bodo opravili 13-tedensko usposabljanje oziroma tri faze prostovoljnega služenja vojaškega roka, pa bodo prejeli tudi 3100 evrov nagrade. Kot je pojasnil Tonin, so se prijave povečale za 400 odstotkov. Minister upa, da se bomo na ta način lahko izognili uveljavitvi obveznega služenja vojaškega roka.

Če se vam zdi vsebina usposabljanja vsaj malo zanimiva in če menite, da bi bili težkim treningom lahko kos, nimate prav ničesar za izgubiti, če se prijavite. Če boste ugotovili, da vojska vendarle ni za vas, pa se boste vrnili vsaj s kančkom več discipline, novega znanja in kondicije, verjetno pa tudi kakšnim kilogramom manj.