Je s 23.000 pojočimi grli Slovenija dobila novo rekordno prizorišče?

Ko je bil zunaj še dan, je v Stanežičah vse skupaj spominjalo na festivalsko vzdušje. Ljudje so posedali po tleh, se poslavljali od še zadnjih žarkov sonca in hladili grla po vročem poletnem dnevu. Pred njimi se je dvigal velik oder, na levi strani se je bohotila Šmarna gora. Kapljali so z vseh koncev Slovenije.

Mariborčana Robi in Jelka sta prišla med pravimi. Dejala sta, da sta sprva nameravala na organiziran prevoz, ki je v Ljubljano vozil iz smeri Nove Gorice, Jesenic, Brežic, Kopra, Prevalj in Maribora, toda mariborski je bil že poln, zato sta se odpravila v lastni režiji. Parkirala sta v nakupovalnem središču v Šiški in se vkrcala na prvi brezplačni koncertni avtobus, ki je središče Ljubljane povezoval s slabih 10 kilometrov oddaljenimi Stanežičami.

 "Že ob pol šestih sva bila tukaj, ampak nama niti najmanj ni žal, vmes sva še pojedla, nekaj spila, si kupila majici, predvsem pa se izognila gneči," sta zadovoljna. Posedata na pisani podlogi, ki jo sicer nosita na plažo. "Ves čas jo imava v prtljažniku in nameravala sva jo sprva nesti tudi v Tivoli, saj sva karte kupila že marca," pojasnita.

Ljubljanski park Tivoli je bil namreč prvotno oglaševano prizorišče Magnificovega koncerta pod sloganom Pridi nocoj ob 30. obletnici kariere, nato pa je pred začetkom poletja širna Slovenija spremljala sago z (ne)izdajo dovoljenja za nastop tam.

Na vadišču dolgih udarcev

"Nov prostor smo iskali že od prve zavrnitve zavoda za varstvo narave glede Tivolija. Prečesal sem vse mogoče lokacije v Ljubljani, naredil pet elaboratov za pet različnih prizorišč, denimo za Bežigrajski stadion, Ilirijo, Kodeljevo, hipodrom. Takrat smo imeli že kar precej prodanih vstopnic, okoli 13.000. Ugotavljali smo tudi, če bi stvar lahko izpeljali na Kongresnem trgu, staknili smo glave, a nazadnje ugotovili, da niti tam ne bo šlo," sago iskanja primernega prostora za izvedbo tega dogodka opisuje Mitja Prezelj, organizator koncerta v imenu izvršnega producenta Doma Svobode.

Potem pa se je porodila ideja o Stanežicah. "Pogledal sem na zemljevid, šel na lokacijo in takoj vedel, da je to pravi prostor," zadovoljno z roko pokaže na svoj hrbet, kjer se razprostira koncertno prizorišče poleg ragbi stadiona Oval, ki uradno nosi ime Mladinski center za golf Stanežiče. "Tukaj je vadba dolgih udarcev za golf. Za nami je koča, kjer golfisti udarjajo, na drugi strani so table, na katerih piše, do kam žogico udarijo. Zadnja tabla je na 250 metrih, prizorišče pa sega še nekoliko dlje," Prezelj po zraku riše pravokotnik, za katerega pravi, da meri približno 100 metrov v širino in 300 metrov v dolžino.

"Da se tukaj lahko nekaj dogaja, nas je opomnila Roštiljada, ki pa se je odvijala na približno desetini tega prizorišča," doda. Pravi, da je celotno prizorišče zares ogromno: "Prostora je za 50.000 ljudi, celo 100.000 bi se jih lahko stisnilo, če bi bilo treba," se smeji.

500 ton opreme

Prostor so pripravljali 15 dni. Najprej so pripeljali 240 ton aluminija in železa za oder in VIP tribune, skupno so pripeljali 500 ton vse opreme. Podirali bodo pet dni. "Podiramo hitreje kot postavljamo," pravi sogovornik. Postavljanje je nekoliko upočasnilo tudi vreme. "Imeli smo tudi dež, takrat smo dela nekoliko ustavili. Kadar je dež, obstaja nevarnost, da se poškoduje trava, zato upočasnimo delo za 40 ali 50 odstotkov. Viličarji vozijo počasneje, vse poteka bolj počasi," pojasnjuje.

Ko so bila dela končana, je bilo postavljeno prizorišče tako prostrano, da so se številni obiskovalci ustavljali ob tabli z legendo, da so sploh vedeli, kam naj se obrnejo. Trije šotori z gostinsko ponudbo, šotor z mizami in klopmi, da lahko ljudje sedejo. Tribune za VIP, Super VIP, invalide. Stojnica z majicami, potiskanimi z besedami iz Magnificovih legendarnih pesmi, kot so Silvia, Čefur in Gospodična.

Tomaž je iskal odgovor

V čakanju na koncert, ki se je začel ob 20. uri, so obiskovalci obujali spomine na pretekle Magnificove koncerte ali pa se spominjali trenutkov, ki so jih zaznamovale njegove pesmi.

"Prišel sem zato, da bi po vseh teh letih končno izvedel, ali je res, kar se v mestu govori - da je Magnifico peder," je razposajeni Ljubljančan Tomaž spomnil na njegovo uspešnico Halo, gospodična, s katero je ustvarjalec že leta 1999 razburkal javnost in sprožil javni diskurz o homoseksualnosti. V več kot dve uri trajajočem koncertu je Magnifico nanizal vse svoje uspešnice, ki jih je skupaj z njim prepevala nepregledna množica.

Razen tistih, ki so se drenjali za točilnim pultom in nestrpno čakali, da pridejo na vrsto. A toliko žejnih grl je bilo težko napojiti. Kar je bilo še dobro, saj je vrsta za prenosna stranišča kazala, da bodo morali biti polni mehurji precej potrpežljivi.

Magnificu so se na odru pridružile tudi Sestre, gospodje v krilih, ki jim je leta 2002 zložil legendarno skladbo Samo ljubezen, za katero je besedilo napisala njegova soproga Barbara Pešut, in jih poslal na Evrovizijo. Za pesem Pukni zoro, ki jo je ustvaril za film Montevideo, Bog te je videl, je priznal, da je postala večja od njega. Vmes so si jo prilastil že Balkan, ki je bil prepričan, da gre za starodavni srbski napev. 23.000 ljudi, kot so v nedeljo zvečer za 24ur.com številko navedli organizatorji, se je zlilo v eno, Magnificov spektakel bo šel ob bok legendarnim koncertom Siddharte, Kelly Family, The Killersov in Metallice, ki veljajo za najbolj obiskane v zgodovini samostojne Slovenije.

Telefon, ki ni nehal zvoniti

"Adrenalin še vedno ni popustil. Prijatelji in kolegi bi me radi imeli sproščenega, ampak ne gre še. Dokler ni vse pod streho, verjetno bo trajalo še kakšno uro ali dve," še uro po koncertu z glavo zmajuje Domen Banovec, ko se že stotič v dnevu oglasi na telefon, iz rok svoje asistentke Maše, ki prav tako pridno kot mravljica teka naokrog, pa hvaležno vzame polnilec. Tako kot on tudi njegova baterija zbira še zadnje atome energije.

V Magnificovo ekipo pred nekaj leti prišel kot 'roadie', torej del tehnične ekipe. Nato pa je sčasoma postal njegova desna roka. "Ne predstavljam si, da ne bi imel nekoga, da jaz pomislim, pa imam že tukaj," povzema pevčeve besede, ko mu je ponudil tesnejše sodelovanje in ga "povišal" v tour menedžerja, ki ga spremlja na vsaki poti. Zdaj je kot vodja produkcije nadziral organizacijo in koordinacijo.

Žal mu je, da si koncerta ni mogel ogledati "od spredaj", kot je dejal, saj je ves čas tekal po opravkih v zaodrju ali pa je bil na samem odru. Magnifica je namreč spremljal tudi glasbeno. Nekaj, kar se je začelo kot šala v najstniških oziroma študentskih letih, je končalo na enem največjih odrov z enim največjih, kot pravi. Z bratranci in prijatelji so takrat ustanovili oktet Kavsov brat, navdih so v eni izmed belokranjskih zidanic dobili v pesnitvi iz knjige Fuk je Kranjcem v kratek čas. Iz prvotne šale, ko so v taki zasedbi nastopali le na družinskih praznovanjih, pa je nastala velika zgodba - Magnificu so se pridružili že pred leti v razprodanih Stožicah, kar je opisal kot nepozaben trenutek. Tokrat je bilo še bolj veličastno, pravi, saj je vse skupaj spremljal tudi orkester.

Ponosen pa je še na eno stvar večera. "Ne vem, če smo že kdaj videli toliko invalidov na kakšnem koncertu. Zanje se vedno potrudimo, dokler smo zdravi, se ne zavedamo, kaj to pomeni. Tudi Robi ima izkušnjo kakršno ima (njegova soproga Barbara se že vrsto let bori z multiplo sklerozo; op. a.) in on vedno poskrbi, da ne rečem zahteva, da se ne pozabi nanje," se Banovec spominja enega izmed nastopov v Kopru, ko je bil invalid stlačen v zadnjo vrsto. Nemudoma so ga prestavili čisto spredaj. "Tokrat smo naredili prav posebno tribuno za invalide in vesel sem, da smo jo," pribije.

Ozko grlo Celovške

V režiji organizatorjev je prišlo sedem avtobusov z različnih koncev Slovenije, še tri ali štiri pa so si skupine prijateljev organizirale same. "Tudi Ljubljanski potniški promet (LPP) nam je kot partner prišel nasproti, tudi zanje je to bila nova izkušnja. Zavedali pa so se, da bi z našim koncertom to prizorišče lahko postalo prizorišče še za koga drugega. Bodisi za domače bodisi za tuje skupine in mislim, da bi se to znalo zgoditi že prihodnje leto," meni sogovornik.

Tudi on pa priznava, da je dostop do Stanežič ob množičnem obisku težak. Pride se lahko namreč le po eni cesti, iz medvoške ali ljubljanske smeri, Celovška pa je ozko grlo. Obiskovalci so nam pripovedovali, da so za 500 metrov Celovške ceste potrebovali pol ure, nekateri so zamudili skoraj uro koncerta.

"Apelirali smo na obiskovalce, da res pridejo z avtobusi. Nekateri so se tega držali, toda premalo. Niso verjeli, da morajo priti toliko prej, govorili so, da nimajo kaj početi tam štiri ure prej, ko se prizorišče že odpre. To prizorišče je res potencial za naprej in mislim, da so se ljudje iz tega naučili, da če kje, bodo morali pa sem priti točno. Sicer bi mi tudi počakali z začetkom koncerta, vednar je bil neposredni televizijski prenos. Zelo mi je žal za ljudi, ki niso mogli priti pravočasno, a ni šlo drugače," obžaluje Banovec.

Novo prizorišče za rekorde?

Je Slovenija z Magnificovim koncertom torej dobila novo koncertno prizorišče? "Mislim, da ja. Prednost je, da smo v čudoviti naravi, na svežem zraku, na eni strani gledamo Šmarno goro, na drugi je gozd. Povsod je trava, primerna je oblika, velikost, da se lahko postavi ustrezna infrastruktura," organizator Prezelj prizorišče opisuje kot idealen prostor za koncerte. Ob tem pa vseeno poudarja, da infrastruktura ni urejena v ta namen: "Konec koncev smo sredi naselja. V okolici smo postavili tri kilometre ograj, da ljudje ne bi hodili po njivah in povsod naokrog. Tudi dostop z avtomobilom ni najboljši, saj se Celovška cesta zoži. A kljub vsemu se znamo Slovenci v velikem številu premakniti na drug kraj," v smehu doda.

"Opozarjam pa, da smo tukaj še vedno sredi naselja in je treba upoštevati lokalne značilnosti, sodelovati zaradi vse te množice in hrupa. Menim, da je to novo mesto za koncerte, ampak ne bi jih smeli prirejati prepogosto. Morda enkrat na leto s takimi izvajalci, ki si to res zaslužijo in tudi sami pripeljejo ter postavijo dober program, ne pa, da bi tukaj prirejali neke 'pijanke', zabave ali množične veselice. Tukaj ljudje živijo, mi smo prišli dobesedno na njihovo dvorišče, povzročamo hrup pred njihovimi hišami, zato je treba biti obziren. Za enkrat na leto mislim, da bi se lahko dogovorili, da bi to postal nek stalen prostor, kjer bi se poleti dogajalo, več pa menim, da ne," Prezelj razloži svoje stališče.