Je prišel čas, da se lahko človek odloči za smrt?

V zdravniški zbornici ostro nasprotujejo temu predlogu. Kot je povedal Peter Golob, sta pri tem ključna dva pomisleka. Prvi je širok nabor možnih stanj, ki lahko pripeljejo do tega, da je oseba upravičena do pomoči pri končanju življenja. Pri tem sta vsaj dve popolnoma nejasni po vsebini. Drugi pomislek pa je, da se zdravnike sili v poklicno dolžnost ljudem pomagati pri samomoru ali jih usmrtiti.

Slovenski predlog je od zakonov v drugih državah bolj radikalen v tem, da pogoje za dostop definira zelo odprto in nejasno, pravi Golob. Nejasni sta postavki trajna huda bolezen, ki ima ponavljajoče se simptome, in zdravstveno stanje, ki ga ni mogoče odpraviti. Golob opozarja, da ni jasno, kaj zakonodajalec s tem misli in kaj vse to zajema: "Ali je to morda že epilepsija, je to sladkorna bolezen, brazgotina po opeklini? To ni jasno."  Opozoril je, da je treba biti prepričan, kaj zakonodajalec misli v povezavi s tako dokončnim dejanjem, kot je usmrtitev: "Pomembno je, da se to precizira. Tega v slovenskem predlogu ni."  V kombinaciji s subjektivno oceno trpljenja še bolj odpira vrata v pomoč pri končanju življenja. Kot pojasnjuje, se namreč oseba sama izjasni o trpljenju in hkrati lahko reče, da nobeno zdravljenje zanjo ni sprejemljivo: "Imamo lahko stanje, ko oseba ne dobi nobenega zdravljenja za svoje težave, pa je že upravičena do pomoči pri končanju življenja."

Andrej Pleterski poudarja, da bo predlog zakona še doživel izboljšave. Vztraja pa, da so pogoji, ki so postavljeni kot pogoji za dodelitev pomoči, bolj kot ne takšni kot v drugih državah in da tam pri samem izvajanju tega ni nikakršnih težav. "Zdravniki pri nas nočejo ločiti med zakonsko in podzakonsko ravnjo samega vprašanja. Na podzakonski ravni lahko prihaja do različnih možnosti izražanja mnenja zdravnikov. Da bodo izrazili svoje mnenje, je pričakovano in da bodo morali povedati, ali je stanje takšno, da povzroča neznosno trpljenje. Če se jim bo zdelo, da ni upravičenega razloga za to, bodo imeli dolžnost povedati negativno mnenje, v katerem primeru pomoči pri končanju življenja ne bo." Kot je poudaril, so slovenski zdravniki strokovno zelo dobro usposobljeni za takšne presoje, zato ga ni strah, da bi se bolnik napačno odločil. 

"Treba je vedeti, to velja za cel svet, ali gre za trpljenje ali ne, tega ne more odločiti nihče drug kot bolnik. Pri nas pa so zdravniki zelo pokroviteljski in želijo oni odločiti o vsem, tudi o tem, ali se bolnik morda svobodno odloča tako, da se ogroža, in mu zato želijo onemogočiti, da se svobodno izraža. Ker so prepričani, da bolje kot on vedo, kako ravnati. To pa je v nasprotju z zakonom, ki je vzpostavil partnerski odnos med zdravniki in bolniki. Saj bolniki odločajo o tem, ali želijo nek poseg ali ne," razmišlja Pleterski. 

Da se povsod trpljenje presoja subjektivno, ni res, poudarja Golob. Pri tem navaja nizozemski model, pri katerem skupaj zdravnik in pacient ugotovita, ali je njegovo trpljenje res neznosno. 

Ali se predlagatelji ne bojijo tega, da bi legalizacija evtanazije pomenila pritisk na tiste zelo bolne, ki si ne želijo evtanazije, a ne želijo biti v breme svojcem itd.? Kot odgovarja Pleterski, skušajo nasprotniki zakona vzbuditi strah pri ljudeh, zato si izmišljujejo vse mogoče, kot so zlorabe ... Ta argument je označil za efekt spolzkega klanca. Kot je poudaril, občutek, da ljudje postajajo odveč, ni med prvimi razlogi, ki jih navajajo ljudje, ko se izrazijo, zakaj si želijo končati življenje.  

Je prav, da na referendumu odločamo o tako pomembni temi brez poglobljene javne razprave? Kot odgovarja Pleterski, gre za tako pomembno odločitev o svojem življenju, ki je ne more sprejeti nobena stroka, lahko jo pa vsak posameznik zase: "Zame je to ultimativno dejanje demokracije, da  bo lahko na referendumu vsak odločal o svoji usodi. O novi pravici, ki jo bodo dobili vsi." 

Golob je zadovoljen, da so okoliščine pripeljale do tega, da se o tem vprašanju pogovarjamo. "Referendum je eden izmed izrazov izražanja volje. Želel bi si, da bi poslanci imeli toliko integritete, da bi o tej zadevi odločili sami in prevzeli odgovornost. Referendumsko vprašanje je lahko tudi skrivanje za hrbtom volivcev z namenom lajšanja vesti. "