Dokument iz leta 1994: Umag v Sloveniji

Večernji list je včeraj zvečer objavil dokument z oznako 'strogo zaupno', ki so ga 9. junija 1994 sestavili člani skupine nekdanjega parlamentarnega Odbora za mednarodne odnose, natančneje delovne skupine za meje. Hrvaški časnik opisuje, kako je Slovenija že leta 1994 izdelala dve strategiji, "z namenom, da bi Hrvaški ukradla ozemlje".

Takratni član odbora in sedanji premier Borut Pahor naj bi bil po mnenju Večernjega lista pred 15 leti prepričan, da so Savudrija, Umag in Buje na slovenskem ozemlju. V prvi različici pete točke bi imela namreč Slovenija mejo do reke Mirne, ki vključuje tudi Savudrijo, Umag, Buje, Grožnjan in Novigrad. Po drugem scenariju bi Sloveniji pripadel polotok Savudrija in severni del občine Buje (Kaštel). V obeh primerih bi dobili izhod na odprto morje. Avtentičnost slovenskega dokumenta po trditvah Večernjega lista potrjuje še hrvaška listina iz januarja 2001, z zaključkom, da ''Slovenija, na žalost, ne odstopa od teritorialnih zahtev v skladu z Memorandumom iz leta 1993''. 

Jelinčič pred 15 leti: Slovenska vlada pod mizo prodaja slovensko zemljo Hrvatom

Predsednik SNS Zmago Jelinčič Plemeniti pa je že 16. junija 1994 sklical novinarsko konferenco, na kateri je predstavil zaupni dokument delovne skupine za meje, o katerem odbor zaradi nesklepčnosti ni odločal. Takrat je opozoril, da "slovenska vlada in vladna koalicija pod mizo prodajata slovensko zemljo Hrvatom".

Kaj piše v dokumentu?

Zaupni dokument v šestih točkah, ki so ga sestavili člani delovne skupine za meje Dimitrij Rupel, Zoran Thaler, Borut Pahor in Zmago Jelinčič Plemeniti, vrhovni sodnik Mitja Deisinger in zgodovinar Vlado Habjan, v prvi točki ugotavlja, da sta "slovenska država in piranska občina naredili napako, ko sta opustili nadzor nad ozemljem in prebivalstvom slovenskih vasi Škrilje, Bužini in Škodelin. Gre za ozemlja južno od Dragonje oziroma kanala Svetega Odorika, ki sodi v piransko občino."

"Dejstvo, da Hrvaška nadaljuje z gradnjo mejnega prehoda pri Plovaniji oziroma pri Sečovljah, opozarja na resnost te napake. Slovenija mora to napako nemudoma popraviti. Državni organi naj vzpostavijo suverenost Republike Slovenije na tem delu državnega ozemlja, za pravice omenjenih vasi pa naj se takoj postavi začasna brv prek reke Dragonje, da jim bo s tem omogočen dostop prek reke mimo slovenskega mejnega prehoda v Sečovljah," piše v dokumentu, ki ga je včeraj objavil hrvaški časnik Večernji list. Jelinčič je leta 1994 poudaril, da se je prebivalstvo tedaj ob obisku Thalerja, Rupla in Jelinčiča izreklo za Slovence.

V drugi točki dokument navaja, da je "slovenska vlada Hrvaški v maju 1994 predlagala sporazum o začasni ureditvi režima na morju in gradnji začasnega mejnega prehoda Sečovlje - Plovanija. Tega sporazuma, ki mu je priložen zemljevid, v katerem ima Slovenija dostop na odprto morje, Hrvati ne sprejemajo, sporen pa je tudi z vidika dejanskih interesov slovenske države, saj problema Piranskega zaliva ne rešuje v celoti".

V tretji točki zaupna listina opozarja, da je "Hrvaška v zvezi s problemom meje proizvedla dva dokumenta (pismo Šariniča Drnovšku 22. januarja 1993 in 'Stajališta' z 18. novembra 1993), v katerih predlaga mejo na slovenskem ozemlju. S tem in z nekaterimi drugimi javnimi nastopi, ki so pomenili ozemeljske zahteve do Slovenije, nas je Hrvaška razbremenila prvotnega sklepa o meji med Hrvaško in Slovenijo, ki izhaja iz razdelka 'II' Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije. Ta se nanaša le na nesporne dele meje, ne pa na tiste dele, kjer meja še ni natančno določena ali pa sploh ni določena (na primer Trdinov vrh oziroma Sveta Gera, Snežnik, območje nekdanje cone B Svobodnega tržaškega ozemlja). Po letu 1954, ko je cona B Svobodnega tržaškega ozemlja pripadla nekdanji Jugoslaviji, meja med Slovenijo in Hrvaško sploh ni bila definitivno določena, zato jo je treba s pogajanji šele določiti.''

V četrti točki dokument nadaljuje, da "Slovenija še vedno spoštuje načelo 'uti possidetis', kar predvsem pomeni polno suverenost Slovenije nad Piranskim zalivom. Odbor za mednarodne odnose predlaga državnemu zboru in vladi, naj odslej pogajanja potekajo tako, da bodo zavarovani temeljni interesi Republike Slovenije, pri čemer lahko slovenski pogajalci predlagajo optimalne rešitve za Slovenijo, tako kot so že doslej hrvaški pogajalci predlagali rešitve v svojo korist."

V peti točki je zapisano, da je "zadnja mednarodno priznana meja v Istri južna meja Svobodnega tržaškega ozemlja (reka Mirna). Upoštevati velja sedmo točko specialnega statuta Londonskega memoranduma, ki onemogoča delitev občin z manjšinskim prebivalstvom. Na podlagi teh izhodišč naj slovenski pogajalci predlagajo naslednje možne razmejitve jugozahodnega dela državne meje: meja cone B Svobodnega tržaškega ozemlja kot zadnja mednarodno priznana meja ali pa južna meja katastrskih občin Kaštel in Savudrija kot sestavnih delov občine Piran z mejo na morju, ki omogoča prost izhod na odprto morje.''

V zadnji točki dokumenta "odbor za mednarodne odnose predlaga preureditev diplomatske komisije ali dopolnitev z novimi člani, ki razpolagajo z ustrezno strokovnostjo na pravnem in zgodovinskem področju. Takšna komisija in vlada bi morali sestaviti nov predlog, ki bo upošteval vso kompleksnost nastalega položaja, in ki bo razpolagal tudi z alternativnimi scenariji, med temi je denimo tudi možnost prekategorizacije nekaterih mejnih prehodov, upoštevanje potreb Hrvaške po cestnih povezavah, in podobno".

Thaler: Gre za poskus odvračanja pozornosti

Thaler, ki je bil leta 1994 predsednik odbora za mednarodne odnose, je v odzivu na pisanje Večernjega lista dejal, da se takih stvari običajno ne komentira, "če se pa malo pošalim, pa gre za očiten poskus subverzije s strani hrvaškega medija, subverzije proti sedanjemu dogovarjanju med državama in konkretno proti arbitražnemu sporazumu. Gre za neumnost. Relavantna stališča državnega zbora so vsa javna in so bila tudi objavljena."

Po mnenju Thalerja, ki pisanje hrvaškega časnika povezuje z nedavnim "izletom" umaških ribičev v Piranski zaliv in izjavami hrvaške Cerkve, gre za neke vrste spodbujanje nestrpnosti med državama. "Mislim, da se je sedaj treba osredotočit na to, da se potrdi ta arbitražni sporazum in da se končno začne razvijati prijateljstvo med državama, ne pa nezaupanje in sovraštvo."