Je neoliberalni udar strl delavske pravice?

Delavske pravice doma in po svetu 

Kaj pa delavske pravice? Mogoče se zdi, da jih bodo prostotržne reforme skrhale, a podatki kažejo drugače. Če se zanesemo na indeks delavskih pravic nevladne fundacije WageIndicator, se zdi celo obratno.  

Grafikon 1 prikazuje, kako dobro so te zaščitene v različnih državah. Mera se osredotoča na pravni vidik zaščite (ne dejansko prakso) in med drugim vključuje pravičnost plač, spodobnost delovnih ur, zaposlitveno stabilnost, varnost pri delu, prisilno delo, svobodo do združevanja in socialno varnost. Višje vrednosti na indeksu pomenijo večjo zaščito. 

Grafikon 2 prikazuje statistično povezavo med indeksom ekonomske svobode, s katerim merimo neoliberalizem, in delavskimi pravicami. Slovenija je označena z oranžno barvo.  

V povprečju države z višjo mero neoliberalizma bolje ščitijo te pravice. Rezultat je enak, če iz indeksa izločimo vladavino prava in podobne, z neoliberalizmom le bežno povezane kazalce. 

Demokracija napoveduje boljšo zaščito 

To je seveda le preprosta statistična korelacija. Obstaja vrsta drugih lastnosti, po katerih se države razlikujejo, kot so stopnja demokratičnosti in ekonomske razvitosti ter kulturne razlike. Če upoštevamo njihov vpliv in ga odstranimo tako, da se osredotočimo zgolj na neoliberalizem in delavske pravice, ugotovimo, da pojava nista povezana. To prikazuje grafikon 3. Če vemo, kako neoliberalna je neka družba, ne moremo napovedati, kako močno ščiti delavske pravice. 

Izkaže se še, da imajo druge lastnosti družb pomembnejšo napovedovalno vlogo. Demokracija, denimo, dokaj močno in pozitivno napoveduje zaščito delavstva. Enako velja za individualizem. Korupcija in velikost prebivalstva sta s temi pravicami povezana negativno: več kot je korupcije in prebivalcev, manj zaščitene so. Ekonomska razvitost pri tem ne igra vloge. 

Vitka država, manj pravic 

Toliko glede splošne povezave. Kako je s posameznimi neoliberalnimi vidiki, ki sem jih izpostavil na začetku? Izkaže se, da je vitka država – nizko obdavčenje bogatih in manj socialnih transferjev – zmerno močno povezana s slabšimi delavskimi pravicami. Drugi vidiki, vključno z regulatorno skromnostjo in odprtostjo mednarodnega trgovanja, povečini niso ne pozitivno ne negativno povezani z njimi. 

Pravna zaščita delavcev ni vse, kar nas zanima. Včasih obstaja razkorak med zakonom in prakso. V Rusiji, denimo, so pravice pravno gledano precej zaščitene (glej grafikon 1), a v praksi zakonov ne uveljavljajo, zato so delavci dejansko v slabem položaju.  

Kaj se zgodi, če pravno mero pravic zamenjamo z dejanskim stanjem delavcev v različnih državah? Podatki za slednje so nekoliko manj ažurni, saj segajo v leti 2010 in 2009. Vseeno so dovolj zanesljivi, da jih lahko uporabimo. 

Kje v praksi prihaja do negativnih učinkov 

Ko to storimo, ekonomska svoboda še naprej napoveduje izboljšanje delavskih pravic. Spet velja, da je tako zgolj v primeru, če ne kontroliramo za vpliv skritih spremenljivk. Ko upoštevamo vpliv demokracije ali razvitosti, povezava med ekonomsko svobodo in pravicami izgine.  

Toda za razliko od prej se v zadnji analizi – v polnem statističnem modelu z mnogo kontrolami – začne nakazovati negativna povezava. Korelacija je sicer na robu statistične značilnosti, a je vredna omembe. Kateri vidiki neoliberalizma so pri tem ključni? Ponovno ima vlogo vitkost države, a tudi odprtost mednarodnega trgovanja negativno napoveduje pravice v praksi. 

Vse povezave do zdaj so le korelacije; presečno primerjanje stanja v državah v enem letu. Z njimi ne pridemo do vzročnih sklepov. 

S tranzicijo in brez nje 

K sreči obstajajo podatki od leta 1981 do 2011, ki odslikavajo, kako zaščitene so delavske pravice v zakonodaji in kako v praksi. Z njimi bi lahko simulirali eksperiment in se prebili do vzročnosti.  

Identificiramo lahko skupino držav, ki so v tem obdobju doživele večje neoliberalne reforme. Tako imamo dve skupini: države, ki so šle skozi tranzicijo, in tiste, ki so relativno nedotaknjene.  

Če bi primerjali, kaj se je dogajalo z delavskimi pravicami v prvi (po tranziciji) in drugi (brez tranzicije), bi zakrivili metodološko napako, saj ne ena ne druga nista naključno izbrani kot v pravem eksperimentu. Za določene države je bilo bolj verjetno, da bodo posvojile neoliberalizem. 

Tako je za zahodne države bolj verjetno, da izvedejo reforme, saj so bolj individualistične in demokratične. Ali pa je obratno: mogoče manj razvite, vojaško šibkejše in nedemokratične države bolj verjetno posvojijo (ali jim je lažje vsiljen) neoliberalizem. 

Reforme: primerjajmo primerljivo 

Če je tako, to pomeni, da skupini nista zares primerljivi: razlikujeta se po mnogih lastnostih, tudi tistih, ki vplivajo na kakovost pravic povsem neodvisno od neoliberalizma.  

Predstavljajte si, kako naivno bi bilo testirati učinkovitost cepiva proti koronavirusu tako, da bi placebo dobili predvsem starejši, revnejši kadilci, dejansko cepivo pa zgolj mlajše, premožnejše športnice. Če bi ugotovili, da med skupinama obstaja razlika v smrtnosti zaradi virusa, tega ne bi smeli vzeti kot dokaz za učinkovitost cepiva. Primerjamo namreč neprimerljivo. Samo če bi bili člani obeh naključno izbrani, bi lahko rekli, da je edina razlika med njimi v tem, ali so dobili cepivo. 

Kako naj se v našem kontekstu prebijemo do ustrezne primerjave? Najbolje bi bilo poiskati skupino držav, ki niso bile izpostavljene neoliberalnim reformam, a so bile po delavskih pravicah primerljive z našo eksperimentalno skupino, preden je ta doživela svoj tretma.  

Namreč, če se deset zaporednih let pravice v dveh skupinah razvijajo sozvočno, lahko sklepamo, da so razne lastnosti, ki pri obeh vplivajo na stanje pravic, med njima v povprečju enakomerno razporejene. Če bi nato ena skupina nenadoma sprejela neoliberalne reforme, druga pa ne, bi lahko pričakovali, da je to edina relevantna razlika med obema.  

Ključno je to: če bi se razvoj teh pravic močno znižal po tem, ko bi ena od skupin doživela neoliberalne reforme, druga pa ne, bi bil to dokaj prepričljiv dokaz, da je razlog za spremembo – neoliberalizem. Če bi se pravice v obeh še naprej razvijale sozvočno, kot so se pred reformami, bi lahko sklenili, da nanje verjetno nima učinka. 

Neoliberalizem vendarle ne uničuje delavskih pravic 

Točno takšno analizo lahko opravimo s pomočjo metode sintetične kontrole (oziroma t. i. sintetične razlike v razliki). Računalniški algoritem nam omogoča, da ustvarimo umetno sintetično kontrolno skupino, sestavljeno iz mnogo netretiranih držav, ki so različno obtežene.  

Uteži so določene glede na to, kako dobro se države po razvoju delavskih pravic prilegajo naši eksperimentalni skupini. Tako bomo primerjali zgolj primerljivo. Kot pri vsaki znanstveni metodi, moramo sprejeti nekaj predpostavk. Nekatere lahko preverimo in potrdimo, druge zgolj upravičimo s teorijo in poglobljenim institucionalnim znanjem.  

Toda tovrstna analiza – za razliko od navadnih presečnih korelacij iz prvega dela zapisa – trenutno velja za zlati standard, ko delamo z observacijskimi podatki, ki ne izhajajo iz resničnega eksperimenta z naključnim razvrščanjem. 

Kot kaže grafikon 4, neoliberalne reforme najverjetneje nimajo negativnega (ali pozitivnega) vzročnega učinka na delavske pravice. Koeficienti za vsako posamezno leto po tretmaju so blizu ničle in, kot kaže svetlomodri pas, niso statistično značilni.  

Med obema skupinama tako niti pred tretmajem ni statistično značilnih razlik glede delavskih pravic. To povečuje naše zaupanje, da sta po vseh svojih skritih lastnostih zares primerljivi. Tako kot bi bili v pravcatem eksperimentu.