'Janša je sposoben premier, Bavčar pa je delavec- kapitalist'

Davida Tasiča, takratnega novinarja Mladine, so priprli 4. junija 1988. Vojaško sodišče ga je pozneje obsodilo na 10 mesecev zaporne kazni. Danes 45-letni Tasič je, tako kot Ivan Borštner, medijsko manj izpostavljeni “član“ četverice, a so morda ravno zato njegovi pogledi na dogajanje pred 20 leti še bolj zanimivi. Tasič, ki je uspešen založnik in ga aktivna politika ne zanima, je v intervjuju za 24ur.com spregovoril tudi o Sloveniji leta 2008.

Kako gledate na letošnja obeleževanja 20. obletnice t. i. afere JBTZ? So primerna, morda pretirana?

Osebno ponavadi praznujem tiho in daleč od oči javnosti, toda tokrat seveda ne gre za intimna praznovanja, temveč za spomin na dogodke, ki so usodno zaznamovali zgodovino slovenskega naroda. Zato sem tudi sam do teh dogodkov spoštljiv, saj so pomenili prelomnico v odnosu Slovencev do takratne oblasti. Še več, šlo je za neke vrste prvi množični javni protest proti zatiranju človekovih pravic in za novo razumevanje demokracije pri Slovencih.

Kakšni so vaši spomini na takratno dogajanje, ki se je začelo v pomladanskih mesecih leta 1988? Se dogodkov spominjate z veseljem ali je morda vendarle prisotne tudi kaj grenkobe?

Ne spominjam se jih s posebnim veseljem, toda tudi ne z grenkim priokusom. Vesel pa sem, da sem bil zraven, ker je tisti, ki ni sodeloval, zamudil priložnost, da zaužije družbena vrenja, ki se zgodijo na vsakih 50 ali 100 let. Gre za leta, ki so zaznamovala več generacij, ki so bila tako usodna kot nobena vse od konca druge svetovne vojne. Nek nemir se je stopnjeval od začetka osemdesetih let, začetek afere JBTZ pa je pomenil piko na i procesov, ki jih ni mogel nihče več ustaviti.

Ste si ob aretaciji junija 1988 morda sami pri sebi kdaj rekli "Mi je bilo tega res treba"?

Ne, nikoli! Ne bom rekel, da sem nek poseben junak, toda po začetnem stresu ob aretaciji, in ob razočaranju, ker so me slovenski policisti tako hitro predali vojaški policiji, se je moje nezadovoljstvo nad novim položajem iz dneva v dan stopnjevalo. Ves čas sem razmišljal o tem, da bi pravi krivci za nastanek vojaškega tajnega dokumenta morali biti v zaporu, ne pa mi, ki smo ga želeli razkriti javnosti. Glede tega dokumenta niti za trenutek nisem imel slabe vesti, saj je jasno odkrival ambicije vojske, da se vpleta v zadeve, ki niso bile v njeni pristojnosti. Leto kasneje je tudi republiška skupščina ugotovila neustavnost in nezakonitost tega dokumenta, saj tudi v nedemokratičnih družbah, kakršna je bila socialistična Jugoslavija, veljajo neka pravila okrog tega, kaj je pristojnost vojske, kaj pa pristojnost civilne sfere.

Kakšni so bili občutki, ko so do vas v pripor prihajale informacije o revoltu Slovenk in Slovencev?

Do mene osebno te informacije niso prišle vse do začetka sojenja, ko sem na lastne oči videl množico, zbrano pred kasarno na Roški. Mi trije (Janez Janša, Ivan Borštner in David Tasič, op. a.), ki smo bili zaprti, smo bili v popolni izolaciji, brez časopisov, brez kakršnihkoli medijev, vsi pogovori z vojaki so bili strogo prepovedani. Edina glasba, ki sem jo utegnil slišati, so bili narodnjaki iz kasetofona, ker je vojakom bilo ukazano, da ne smejo poslušati radia. Kasneje, ko smo dobili prve obiske, so bili obiskovalci opozorjeni, da ne smejo omenjati ničesar v zvezi s procesom, sicer nam bodo obiske ukinili.

Vse pogovore med nami in obiskovalci so tajno spremljali izza ogledala v steni in ves čas snemali. Brez naše vednosti so snemali tudi pogovore z vojaškimi odvetniki in pogovore s preiskovalci. Sem pa verjel, da se zunaj nekaj dogaja, saj sem imel srečo, da so me aretirali štiri dni kasneje kot moja sotrpina Janeza in Ivana. Tako sem tudi še bil na prvem sestanku na Mladini, ko smo osnovali Odbor za varstvo pravic Janeza Janše. Seveda, Odbor mi je od samega začetka pomenil veliko moralno oporo v naslednjih dneh. Tam je bilo od prvega sestanka zbrano jedro civilne družbe in slovenske inteligence. Glede tega sem bil na boljšem kot moja sotrpina iz vojaškega zapora.

Kako ocenjujete takratne dogodke z današnje, 20-letne oddaljenosti?

Dogodki so se vrstili z neverjetno naglico. Zgodovina se je v teh treh, štirih letih, recimo od 1987 do 1991, dogajala dobesedno iz dneva v dan. Iz današnje perspektive so bila to zares leta, ko nič več ni bilo nemogoče.

Ste takrat sploh upali pomisliti, da bo Slovenija že tri leta kasneje samostojna država?

Ne, takrat je bilo malo tistih, ki so verjeli v to možnost v tako kratkem času, čeprav so dogodki iz leta 1988 že kazali na to perspektivo. In kot sem rekel, nič več se ni zdelo nemogoče ...

Kako vidite Slovenijo kot samostojno državo tukaj in zdaj, v letu 2008? So šli procesi demokratizacije v pravo smer? Vas morda kaj moti oziroma ni tako, kot bi si želeli?

Slovenija je kot samostojna država dosegla vse svoje cilje. Smo del Evrope, po kateri smo tako hrepeneli, smo – vsaj na papirju – enakovredni drugim evropskim narodom. Imamo možnost potovati na zahod brez kazanja potnih listin, plačujemo z evrom s trubarjevim likom v vseh državah sveta. V Evropi trgujemo brez carin in ovir, ki jih pomenijo meje. Skratka, dosegli smo vse državotvorne cilje.

Toda opažam, da to nekako ni dovolj za srečo državljanov. Čim več imamo, bolj smo nezadovoljni, ker bi hoteli imeti še več. Ujeli smo se v neke paradokse potrošniške družbe. Po drugi strani pa počasi v imenu urejenosti družbe sami sebi jemljemo svobodo in se pretirano omejujemo s strogimi zakoni, ki se jih bojimo, jemljemo lastno lagodnost in sproščenost s prepovedi in kaznimi – na vseh področjih, ne samo na področju urejanja prometa. Pozabljamo, da s tem, ko grozimo in kaznujemo sodržavljane, zatiramo tudi same sebe. Te kulture zatiranja se najbolj bojim, ker kaže na neko zamorjenost družbe.

Nekateri izmed glavnih akterjev takratnega dogajanja so danes na ključnih političnih in gospodarskih mestih v Sloveniji. Menite, da bi jim to uspelo, če ne bi bili tako ali drugače aktivno vključeni v takratno dogajanje? Se strinjate, da so dobro unovčili takrat pridobljeni kapital?

Težko rečem, kaj bi bilo, če bi bilo. Vsekakor gre za sposobne, ambiciozne in dobro organizirane ljudi, z veliko energije ter z izrazitimi voditeljskimi lastnostmi. Takšni ljudje so lahko uspešni na mnogih področjih. Samo stvar naključij je, na katerem področju bodo zablesteli – na gospodarskem, znanstvenem, publicističnem ali političnem. Takrat se je v odboru in okrog njega res zbral cvet slovenskih mladih razumnikov.

Ste vi osebno kdaj imeli politične ambicije?

Ne. Sam celo mislim, da je slovenska družba še vedno nekoliko ujeta v pojave iz preteklosti. V prvi vrsti mislim na politiko, ki ima še vedno preveliko vlogo v naši družbi. To ni stvar aktualne vlade, to je težava vseh do sedaj videnih slovenskih politik.

Med takratnimi akterji sta 20 let pozneje ena izmed ključnih mož v Sloveniji Janez Janša in Igor Bavčar. Kako ocenjujete delo Janeza Janše kot predsednika vlade in politika?

Janša se je pokazal kot nedvomno sposoben predsednik vlade, posebej v občutljivem času slovenskega predsedovanja Evropski uniji. Opozicija mu ni prizanašala, kapitalisti niso bili na njegovi strani, nekateri mediji so še vedno pod nekdanjimi vplivi, toda Janša je še naprej trdno v sedlu. To govori o njegovi trdoživosti in sposobnosti, da krmari tudi na razburkanem morju.

Igor Bavčar je leta 1988 vodil Odbor za zaščito človekovih pravic, danes pa je predsednik uprave Istrabenza in zaradi domnevno spornega menedžerskega odkupa na tapeti javnosti. Kako gledate na tovrstne "preobrazbe"?

Cilje, ki si jih zastavi, Igor Bavčar ponavadi tudi uresniči, ne glede na to, ali gre za politične ali gospodarske cilje. Ni rečeno, da se po koncu lastninjenja v Istrabenzu ne bo vrnil v politiko. Igor ni tip človeka, ki bi znal uživati v svojem bogastvu. Je delavec, nekaj ga sili, da je vedno dejaven in aktiven. Pravzaprav je neke vrste delavec-kapitalist, če smem uporabiti ta v sociologiji neznan izraz. Očitno pa je tudi, da se slovenska družba težko navaja na lastne kapitaliste.

Še vprašanje Davidu Tasiču, kot nekdanjemu novinarju. Kako ocenjujete trenutne razmere v slovenskem novinarstvu oziroma medijskem prostoru?

Koliko spremljam stvari izza zavese, bi rekel, da je slabše kot v letih relativne svobode s konca osemdesetih, ko se partijski aparatčiki niso več upali nadirati urednikov in novinarjev. Zdaj kot urednik ali novinar niti ne veš več, kdo vse ti lahko grozi s hitro odpovedjo. Ne samo politiki vseh sort in barv, temveč tudi turbo kapitalisti in njihove dobro plačane oprode, nekakšni nadzorniki, upravitelji, kaj jaz vem, kdo vse. So pa novinarji tudi nekoliko sami krivi za to, ker ne spoštujejo lastnega poklica in ker mislijo, da morajo vedno in povsod biti na neki nevidni liniji, da morajo misliti in pisati, tako kot se od njih pričakuje, ne pa tako kot je prav.

Sam nisem član nobene stranke, ker se z nobeno ne morem strinjati v vseh pogledih. Zato mislim s svojo glavo, ni pa rečeno, da to svoje mnenje tudi vedno javno povem. Saj mi ni treba, ker nisem novinar! Ko sem bil, sem to čutil kot poslanstvo. Zato sem tudi zabredel v težave, kot bi se po domače reklo, toda to je novinarsko poslanstvo – da misliš s svojo glavo, da poveš po resnici, pa četudi ni na liniji, da zabredeš v težave, pa tudi če se znajdeš pred sodiščem, če je treba. Naloga drugih njegovih kolegov je, da ga zaščitijo, čeprav "ni naš" – ker je novinar, ki misli s svojo glavo! Ko bo v Sloveniji tako, si bodo lahko novinarji povrnili svoje dostojanstvo.

Menite, da lahko slovenski novinarji v letu 2008 delujejo neodvisno zaradi političnih, gospodarskih in drugih pritiskov? Vaša generacija je dokazala, da je mogoče biti kritičen in nenazadnje neodvisen tudi v komunističnem sistemu. Menite, da je danes drugače?

Ja, seveda je drugače, je bolj zapleteno. Veliko je krokodilov, luža pa je majhna. Takrat je bilo lažje, ker smo novinarji in publicisti bili v ofenzivi – oni na drugi strani pa so se samo umikali do končnega propada. Zdaj pa ne veš, kdo je na drugi strani. Vsi so zakrinkani.