'Ko sem se prvič zagledal na invalidskem vozičku, sem se zjokal, nato sem se začel boriti'

V življenje energičnega in vedno nasmejanega Janija Pavca je lanskega 11. maja zjutraj nepričakovano zarezala bolezen. Zagrabilo ga je spodaj v hrbtu in zadaj v levi nogi, pripoveduje. "Zelo me je zabolelo, ulegel sem se na tla, bolelo me je 10 do 15 minut. Poklical sem ženo, da me zmasira, mislil sem, da je krč, nič posebnega," se trenutkov bolečine spominja Pavec.

A spodnjega levega dela telesa kmalu ni več čutil, z rešilcem so ga odpeljali na nevrološko kliniko. Po dveh dneh in številnih preiskavah je do mene prišel zdravnik in mi povedal, da gre za kap na konici hrbtenjače. "Nisem vedel, kaj je to, a mi je odleglo, predvsem zaradi tega, ker sem živel v negotovosti. Karkoli že je, vsaj vemo, kaj je."

Kap hrbtenjače je ena najredkejših oblik možganske oziroma kapi centralnega živčevja, pojasni nevrolog Matija Zupan. Predstavlja zgolj do enega odstotka vseh kapi. "Kap v konici oziroma konusu hrbtenjače je pa še redkejša in predstavlja med vsemi kapmi hrbtenjače približno dobrih 10 odstotkov."

Hudo je, ko vidiš, da ne moreš vstati, da spodnji del telesa ne dela, priznava Pavec. Iz bolnišnice so ga premestili v zdravilišče, kjer so ga posadili na invalidski voziček. "Ko sem se prvič zagledal na invalidskem vozičku tam v ogledalu ... Šok za telo. Vsakega prizadene, ko se vidi. Rekel sem si: Aha, zdaj je pa tako življenje. Ja, se bo treba spopasti. Najprej sem se zjokal, potem sem šel pa kar ven v park in sem si rekel: Ja, nič, gremo se borit!"

Možni vzroki za hrbtenično kap so med drugim povišan krvni tlak, sladkorna bolezen, nezdrav življenjski slog in slabo obvladovanje stresa, redkeje tudi bolezni aorte in okvara medvretenčnih ploščic. Prizadene lahko tudi mlade, zdrave ljudi, ki torej nimajo naštetih dejavnikov tveganja, imajo pa obremenjeno hrbtenico – znan je denimo sindrom deskarjev na vodi. To kap je težko hitro ugotoviti, sicer pa višje, kot je infarkt v hrbtenjači, hujše so posledice, pravi Zupan. "Če prizadene večji del prečnega preseka hrbtenjače, je seveda klinična slika praviloma huda, s paraplegijo, tetraplegijo. Pri sami kapi v konusu pa poštena polovica po več mesecih od dogodka vendarle lahko bolj ali manj neovirano že hodi."

Tudi Jani je hitro spoznal ljudi, ki so čez čas povsem normalno hodili, in to mu je vlivalo voljo. Nato je šel na rehabilitacijo v Sočo. Pri pacientih s hrbtenično kapjo traja ta v povprečju od dva do štiri mesece in je individualno prilagojena. "Lahko gre za okvaro na področju gibanja, senzorike, nevrogenega mehurja in črevesja. Vsem tem področjem se posvetimo," pojasnjuje predstojnica oddelka za rehabilitacijo pacientov z okvaro hrbtenjače Ana Saksida.

Pacienti so vključeni v fizioterapijo, delovno terapijo, po potrebi tudi v respiratorno terapijo in logopedsko obravnavo. "Potem pa tudi individualno, glede na to, ali gre za pacienta, ki je še v postopku zaposlitve, kako bo pacient nadaljeval po odpustu z vračanjem na delo, ali je aktiven voznik avtomobila ali drugega sredstva, tudi v ambulanti za voznike za posebne potrebe," potek nadaljnjega zdravljenja opiše Saksida. 

'Želim čim prej shoditi'

Izobrazijo pa tudi svojce. Jani je po štirih mesecih vozička kljub drugačnim nasvetom stroke poprijel za bergle. "Želim čim prej shoditi, želim čim prej voziti avto, da sem sam. Že tako mi morajo vsako stvar prinesti, prosim jih, da mi pomagajo. Ko sem bil na pregledu, so rekli, da je presenečenje, da se vse hitro razvija, da so mišice pretočne. Nekako zdaj jih moram samo utrditi, da bom začel hoditi po kakšnem letu dni," je optimističen. 

Vrnil se je tudi že na oder, se pa zaveda, da je pred njim še dolga pot. "Ta trenutek malo več kot 50 odstotkov že vse čutim, niso pa to ista občutenja, kot so bila pred tem. Izgubil sem tudi malo občutek za temperaturo, to se bojim, da bo ostalo. Ampak nič za to, glavno, da bomo shodili in da živimo naprej," pravi Jani, ki si, priznava, v tej zahtevni preizkušnji ne predstavlja, da bi bil brez družine in prijateljev, ki mu ves čas stojijo ob strani.