Z obstrukcijo želite doseči javne prenose državnozborskih sej oziroma celo odborov. Na koga so naslovljene zahteve?
Na tiste, ki odločajo. Moram pa reči, da ne gre za obstrukcijo, gre pač za selektivno izbiro in odločanje o tem, kje se splača sodelovati. Doslej smo govorili v dopoldanskem času prazni dvorani in ugasnjenim mikrofonom, izglasovati tako ne moremo nič, ker smo pač opozicija. Slišalo pa se nas tudi ni. Srečaš ljudi, ki pravijo, parlament je odločil, vi ste sprejeli ta zakon. Mi nismo niti glasovali za ta zakon, povedali smo boljše rešitve, vendar ljudje za to ne vedo. In če imajo praktično vsi slovenski gledalci možnost, da preko našega telekomunikacijskega omrežja spremljajo zasedanje hrvaškega sabora, imajo to pravico tudi tisti, ki želijo spremljati odločanje tistih, ki na koncu odločajo o tem, kakšno številko bodo plačali na položnici.
Kako boste ocenili, na katere odločitve v parlamentu lahko vplivate, na katere pa ne? Boste sami izbirali, kje boste zraven?
Mi nismo rekli, da bomo sodelovali tam, kjer lahko o čem odločamo, ker potem ne bomo sodelovali pri ničemer. Ampak smo rekli, da bomo selektivno sodelovali pri delu državnega zbora, tam, kjer se bo naš glas slišal. O tem se bomo sproti odločali.
Javni prenosi sej so le ena od zahtev Koalicije Slovenija in pobudnikov civilne družbe. Kako nameravate uresničiti preostalih pet?
To je res. Večina teh zahtev je naslovljena na vlado, oziroma na vladajočo koalicijo. Na koncu je praktično vseeno, ali nasloviš na parlament ali na vlado, kajti v vladi je ista koalicija kakor večina v državnem zboru, oziroma v parlamentu. Tako, da smo mi naslovili te zahteve na šefa koalicije. Mi predpostavljamo, da je to predsednik vlade, vsaj doslej je bilo tako. Včeraj je gospod Rop reagiral nekako tako, češ da on ni pravi naslov in kolikor gospod Rop ni pravi naslovnik, naj pove, kdo je dejanski šef koalicije, ali je gospod Gaber ali morda kdo drug in bomo zahteve naslovili nanj. Zaenkrat pa pač pričakujemo odgovore od tistega, ki formalno vodi vlado in po koalicijski pogodbi tudi koalicijo.
Predsednik državnega zbora je dejal, da se on sicer zavzema za javne prenose zasedanj državnega zbora, vendar pa o tem ne odloča on, pač pa se morajo o tem odločiti medijske hiše.
Poglejte, z denarjem davkoplačevalcev je državni zbor v hišo napeljal infrastrukturo, ki omogoča, da se neposredno na kamere, ki stalno delujejo v glavni dvorani, priključi najmanj šest uporabnikov. Dva priključka sta zasedena, enega zaseda nacionalna televizija, ki včasih prenaša, ampak zelo redko, drugega pa zaseda POP TV, ki sej ne prenaša.
POP TV ni javna televizija in ni dolžna prenašati sej parlamenta.
Vendar dobivate signal brezplačno. Hkrati sta pa dve komercialni televiziji, ki sta komercialni, tako kot POP TV, že predlagali, da bi prenašali seje državnega zbora, pa so jim rekli, da to ni mogoče.
Zakaj se vam zdi tako usodno prenašanje sej. Mislite, da bo gledanost velika?
Lahko vam odgovorim s protivprašanjem: Ali se vam ne zdi prav, da ljudje spremljajo delo tistih, ki na koncu odločajo o tem, kakšne davke bodo plačali?
Seveda, če so polne dvorane in če vsi sodelujejo v razpravi.
Seveda, če govoriš praznim mikrofonom in poziciji, ki ne posluša in ne odgovarja, ampak te preglasuje, potem nima smisla. Če pa bi bilo tam soočenje argumentov, ki bi ga ljudje spremljali - tako kot lahko zdaj spremljajo angleški parlament, recimo ob iraški krizi na satelitskih televizijah ali hrvaški sabor, ki ne odloča o naših davkih, ampak o hrvaških - potem bi bilo drugače.
