Kako na splošno ocenjujete sedanjo slovensko politiko do Hrvaške?
Tako kot ste rekli. Ta politika je v slepi ulici. Dejstvo je, da je bilo nekaj poskusov, z naše strani oziroma s strani slovenske vlade so bili nekateri tudi dobri. Vendar so se tudi ti zaradi nasprotovanja na drugi strani znašli nekje pred zidom. Tako imamo za Slovenijo slab sporazum o jedrski elektrarni Krško, ki je na ustavnem sodišču. Imamo propadli sporazum o meji, ki je bil za Slovenijo sprejemljiv, vendar ga je Hrvaška zavrnila. In imamo zdaj nove pritiske za to, da bi slovenska država oziroma da bi slovenski davkoplačevalci vrnili varčevalcem nekdanjih podružnic Ljubljanske banke v Zagrebu, Sarajevu in verjetno tudi v Skopju, devize, ki jih Slovenija ni porabila.
Premier Drnovšek poudarja, da zamrznjeni bančni računi niso obveza Slovenije, ampak stvar sukcesije. Vi kljub temu trdite, da se pripravlja napad na žepe davkoplačevalcev?
Premier Drnovšek je eden od tistih, ki nekaj odločajo v Sloveniji, vendar pa nas je zelo zaskrbelo najprej, ko je o tem, da je Slovenija nekaj dolžna, govoril gospod Mencinger. Še bolj, ko je v Sarajevu poleti na uradnem obisku o tem govoril predsednik države gospod Kučan v nasprotju z uradnimi stališči Slovenije in ko je pred dnemi o tem govoril še nekdanji predsednik skupščine dr. Bučar, to ne more biti več slučajno. Še posebej zato, ker so se vse te izjave ujele z zelo orkestriranimi zahtevami iz Sarajeva in Zagreba po tem, da mora Slovenija nekaj plačati, česar nikoli ni porabila. Leta 90, po prvih svobodnih volitvah in ob osamosvojitvi, kot vsi vemo, je nova oblast dobila prazne banke, ki smo jih morali potem sanirati iz denarja davkoplačevalcev. V kolikor so te devize kdaj prišle v Slovenijo, naj tisti, ki so bili takrat na oblasti, povedo, kam so jih dali.
Kaj pa sporazum o meji? Kje reakcija slovenske strani ni bila ustrezna?
Tako kot smo dejali že javno takrat, ko so se stvari dogajale, je bilo prav, da slovenska oblast ni pretirano reagirala, ko je šlo za te poskuse mejnih incidentov na morju. Naredila pa je veliko napako, ko je bil aretiran Joras in ko je trajalo kar nekaj časa, da se je vlada tukaj zbudila. Danes mislim, da je možno reči, da je bil ta pogovor med predsednikoma obeh držav v Zagrebu pomanjkljiv, da je imel eno veliko napako, to pa je spet vprašanje človekovih pravic, vezanih na sedanji status Joška Jorasa.
Govorite tudi o ozadju mejnega spora. Mislite pri tem na namero Hrvaške, da prepreči Sloveniji članstvo v Evropski uniji in Natu?
Kot sem že večkrat dejal, namera niti ni važna. Važne so posledice. Dejstvo je, da je Slovenija zaradi teh incidentov v svetu prikazana kot država, ki nima rešenih mejnih vprašanj s sosednjo državo, kar pomeni posledično, da bi ob sprejetju z nastankom schengenske meje na tej meji bila neka napaka. Po drugi strani Slovenija kot kandidatka za Nato dobiva v zadnjem času neko pripombo, neko zvezdico, narekovaj ob svojem imenu ravno zaradi teh konfliktov.
Se zavzemate za arbitražo?
Danes sem imel tiskovno konferenco, kjer sem opozoril na to, da vse več ljudi v Sloveniji govori s hrvaškim jezikom ali pa s sarajevskim, se pravi, da moramo nekaj vrniti, česar nismo nikoli dobili. Ravno zaradi te slabe izkušnje v zvezi z arbitražo, ko je šlo za mejni sporazum, tudi takrat, še maja letos, je predsednik vlade zelo jasno govoril, da arbitraža ne pride v poštev in da bomo vztrajali na sporazumu. Zdaj pa je arbitraža tukaj oziroma blizu.
In vaše mnenje o njej?
Zame je to nek zadnji izhod, ki je seveda boljši od nekega odprtega konflikta. Mislim pa, da Slovenija v tem trenutku še zdaleč ni v situaciji, da bi se odpovedala nekemu sporazumu, ki je bil dosežen. Morala bi na tem sporazumu vztrajati in počakati, da v spremenjenih mednarodnih okoliščinah, tudi na Hrvaškem, počasi spoznajo, da ta sporazum ni bil tako slab.
