Jamarka, ki so jo reševali 33 ur, dobro okreva: Hvaležna sem vsem, ki so mi pomagali

Za mlado jamarko iz Rakeka, katere življenje je bilo po nesreči resno ogroženo, so poskrbeli v UKC Ljubljana, sledila je rehabilitacija v URI Soča, zdaj pa se je njeno zdravstveno stanje tako izboljšalo, da je že doma. Kot nam je povedala, rehabilitacija poteka zelo dobro, ona pa uspešno okreva. Izjemno je hvaležna vsem reševalcem, zdravnikom, terapevtom in prostovoljcem, ki so sodelovali in pomagali pri njenem reševanju. Trenutno pa si želi predvsem miru, da bo njeno okrevanje lahko potekalo naprej in se bo njeno življenje lahko čim prej vrnilo na stare tirnice.

Raziskovanje jame se nadaljuje 

Medtem pa njeni kolegi, člani Jamarskega društva Rakek, že nadaljujejo z raziskovanjem Vranjedolske jame, v kateri se je nesreča zgodila, je za 24ur.com povedal Matej Zalokar, jamarski reševalec in miner, pa tudi predsednik omenjenega društva. "Po nesreči smo raziskovanje za nekaj časa opustili, sčasoma pa potem nadaljevali. Jama je tako še vedno v odkrivanju – nadaljujejo se raziskave podzemnih tokov na območju Cerkniškega jezera, se pravi porečja Ljubljanice. Gre za večji sistem, ki se ga raziskuje in poskuša umestiti ter povezati z ostalimi jamami, ki so že znane na tem terenu," je povedal. 

Na vprašanje, ali je to – po vsem, kar se je zgodilo – sploh varno, je Zalokar odgovoril, da izzivi in tveganja obstajajo pri vsaki jami in jih jamarji, če postopajo v skladu z jamarskimi smernicami, tudi obvladujejo. 

Miniranje, ki je bilo potrebno za rešitev poškodovanke, jame po njegovih besedah ni poškodovalo ali uničilo, saj se to dela filigransko. "Ko se širi jamo za iznos nosil, se jo minimalno poškoduje samo na območjih, kjer je tako ozko, da nosila ne morejo prehajati skozi. Na teh prehodih se jo razširi na kakšnih 40 ali 50 centimetrov," je opisal. 

Trenutno je jama dolga en kilometer, notri je pretočni del z odtočnim sifonom, kar je Zalokar lepo ujel na svojih fotografijah. 

Zahtevna reševalna akcija in nadčloveški napori vseh, ki so pomagali

Spomnimo. Zgodba, kakršni pri nas še nismo bili priča, je odmevala tudi v tujini. V soboto, 15. aprila, je šest jamarjev raziskovalo novoodkrito Vranjedolsko jamo v bližini Dolenje vasi pri Cerknici, ki jo raziskujejo že štiri leta. Pri povratku, okoli 18.30, se je zgodila nesreča – izkušeni jamarki, 33-letni domačinki, je na globini približno 100 metrov v sicer stopnjastem breznu, polnem ožin, na glavo padel večji kamen in ji razbil čelado. Takoj po tem se je sesedla in padla v nezavest.

Jamarji so za takšne scenarije dobro izurjeni. Njihova ključna naloga je bila ohraniti njene vitalne znake do predaje poškodovanke ekipi nujne medicinske pomoči. Nudili so ji prvo pomoč in jo takoj prestavili na varno točko, postavili zasilni bivak, jo začeli ogrevati tudi z lastnimi telesi. Del ekipe je šel poklicat reševalno službo, del ekipe pa po dodatno pomoč, torej po opremo, pokrivala itd.

Stekla je obsežna reševalna akcija, ki pa je bila zaradi nedostopnega terena in ozke, mokre, blatne ter hladne jame zelo zahtevna. V njej je sodelovalo 150 reševalcev, od tega 65 jamarskih reševalcev. 

Ko je do poškodovane jamarke uspela priti zdravniška ekipa, so ugotovili, da ima hude poškodbe glave, a se odziva na bolečinske dražljaje. Poleg ogrevanega bivaka so bili v primeru, da bi morala v jami ostati dlje časa, pripravljeni vzpostaviti tudi improvizirano malo operacijsko dvorano. 

Reševanje je spremljala cela Slovenija. Trajalo je več kot 33 ur, na petih različnih mestih so minirali kar 10 ur in pri tem uporabili pol kilograma eksploziva. Brat ponesrečenke, ki je bil v času nesreče ob njej, je po spominu narisal načrt jame in s tem pomagal minerjem pri določanju mest, kjer so uporabili eksploziv. Vse ožine so morali razširiti, da so ponesrečenko na nosilih lahko varno izvlekli. Zaradi njenega resnega zdravstvenega stanja je dvigovanje nosil potekalo počasi in nadzorovano, na določenih mestih tudi vertikalno. Pet minut pred 4. uro zjutraj so jo končno dvignili na površje in zaslišali so se vzdihi olajšanja. A s tem reševanje še ni bilo končano.

Ponesrečenko sta takoj pregledala zdravnika, nato pa so jo morali po strmem in blatnem terenu spraviti še do reševalnega vozila. Za okoli 300 metrov dolgo in strmo pot, za katero bi peš potrebovali manj kot 10 minut, so z nosili potrebovali 40 minut. Pri prenosu ponesrečenke je sodelovalo več kot 30 gasilcev. Vsakega gasilca, ki je držal nosilo, je zaradi spolzkega terena in čim manjšega premikanja ponesrečenke varoval še gasilski kolega. Zaradi poškodb glave je moral biti vsak gib reševalcev čim bolj usklajen in umirjen.

Ko so poškodovano jamarko naposled le prinesli do reševalnega vozila, so jo ponovno pregledali in počasi premestili v reševalno vozilo, s katerim so jo odpeljali v Cerknico, nato pa s helikopterjem v Univerzitetni klinični center Ljubljana.