Izpoved obsojenca: V priporu si žival, tukaj si človek

Med snemanjem je želel biti zakrit. Ni hotel, da bi ga kdorkoli prepoznal. Spremenili smo mu tudi glas. A njegova zgodba ni samo njegova. Je zgodba še marsikoga, ki se je v nekem trenutku – iz obupa oz. stiske, v katero ga je pahnilo življenje – odločil za napačen korak, sprejel napačno odločitev.

Zdaj jo obžaluje. Ker življenje, medtem ko je on v zaporu, teče naprej.

'Priznam, da sem prodajal drogo'

Kadil sem travo, prizna, a nikoli se ni smatral za odvisnika. Kupoval jo je od prijatelja in jo prodajal prijatelju. To je bilo dovolj, da ga je policija, ki ga je ujela s pomočjo prikritih preiskovalnih ukrepov, obtožila sodelovanja v hudodelski združbi. Zasegli so mu 360 gramov marihuane, 100 tablet ekstazija in 89 gramov amfetaminov.

"Ko sem na predobravnavnem naroku želel, da mi pojasnijo mojo vlogo v tej hudodelski združbi, je bil odgovor tako sodnika kot tožilke, da ni pomembno. Tam sem bil zato, da priznam ali ne, ostalo se bo reševalo kasneje."

Na vprašanje, ali meni, da se mu je zgodila krivica, odgovori: "Ne rečem, da nisem prodajal droge. A obtožili so me, da sem član hudodelske združbe, čeprav se nikoli nisem počutil tako. Prvostopenjska sodišča v Sloveniji pa te tako ali tako obsodijo po smeri policije in tožilstva, ne da bi sploh upoštevala tvojo plat zgodbe."

Dali so mu pet dni časa, da se odloči, ali bo krivdo priznal. "Pet dni sem samo kalkuliral in prišel do spoznanja, da je enostavno. Ponujajo ti 2,5 leta na polodprtem oddelku, če priznaš. Ko jih vprašaš, kako dolgo se ta postopek še lahko vleče, če ne priznaš, si ravno tako na najmanj 2,5 leta. In potem te dejansko lahko obsodijo na še več. Tako ti kalkulacija jasno pove, kaj je boljša izbira."

'V priporu se ne počutiš kot človek'

Do takrat je v priporu v Murski Soboti preživel že pol leta. Čeprav je bil obravnavan prvič, so ga smatrali za begosumnega in mu očitali ponovitveno nevarnost. Ko je dejanje priznal, so ga premestili na polodprti oddelek zapora na Dobu. Razlika je bila kot noč in dan, pripoveduje.

"Prvo noč sem pomislil: kam sem to zdaj prišel? Ker sem bil navajen nečesa povsem drugega. Pripor so rešetke, majhna soba, železna vrata brez kljuke … Ne počutiš se kot človek, a nimaš izbire. Tam se živi tako in konec. Tukaj pa se ti kar naenkrat odprejo možnosti – lahko greš v fitnes, se sprehajaš zunaj, se družiš … povsem drugačno življenje in druga pravila. Primerjave ni! Tam si žival, tukaj si človek."

Na polodprtem oddelku namreč velja bolj sproščen režim. Obsojenci imajo dostop do interneta in telefona. Če se držijo pravil hišnega reda, dobijo določene ugodnosti, proste izhode. Naš sogovornik jih je dobil na 30 odstotkih prestane kazni. Štirikrat na mesec lahko koristi prosti izhod v kraj svojega bivanja in še na dve dodatni lokaciji. Da bi mu čas hitreje mineval, je pomagal na kmetiji, zdaj pa dela v razdelilnici hrane. Na tak način si prisluži še kakšen prosti dan več. "Ko začneš delati, nate gledajo drugače, prej dobiš ugodnosti, tudi dopust … In tukaj nam to pomeni vse."

Ko gre ven, čas preživlja s svojo družino, ki mu kljub napakam, ki jih je storil, ni obrnila hrbta, in s psičko, na katero je zelo navezan. "Ko sem z njimi, se spet počutim malo bolje … kot človek," pravi.

'Živiš tako, kot si sam narediš'

V letu in pol, kolikor je v zaporu, je prenehal s kajenjem marihuane. Dva meseca je moral obiskovati skupino za odvisnike in enkrat mesečno ima nenapovedan urinski test. "Eno uro časa imaš, da oddaš urin. V primeru, da ga ne, se smatra, kot da si pozitiven. Jaz sem na srečo vedno do zdaj lahko brez težav dal urin, razen enkrat, ko sem šel zjutraj ravno na stranišče."

Sicer pa tukaj živiš tako, kot si sam narediš, še pravi. "Od tebe je odvisno, kaj počneš, možnosti imaš kar nekaj … Na srečo imamo lahko telefone, da smo v stiku z ljudmi in hitreje mine čas, imamo internet, lahko gledamo televizijo. Lahko se tudi zaposliš. Jaz sem se vpisal v šolo in po praksi dobil možnost, da ostanem v kuhinji. Pa sem ostal."

Do konfliktov in fizičnega nasilja med obsojenci ne prihaja pogosto, saj se predobro zavedajo, da bi s tem izgubili vse ugodnosti. "V primeru fizičnega nasilja letiš na zaprti oddelek, dobiš sankcije in izgubiš vse, kar si imel. Spodaj moraš kupiti kartico, da lahko sploh telefoniraš – mislim, da se največ denarja zapravi prav na tem, saj vsak rad koga pokliče. Tu lahko neomejeno kličemo, spodaj je to časovno določeno. In pa svobodno gibanje … čisto druge razmere so, ni rešetk, ni kamer, nismo pod stalnim nadzorom ... Vemo, kje so naše meje, in vemo, kaj se zgodi, če jih prekoračimo."

'Najbolj se veselim tega, da mi ne bo treba več priti nazaj'

Prvič, ko je zaprosil za pogojni odpust, so ga zaradi ponovitvene nevarnosti zavrnili, zdaj znova čaka na odgovor. O tem, kaj bo počel zunaj, si še ne upa razmišljati. "Imam neke prestave, načrte, a najprej potrebujem točen datum, kdaj pridem ven, če dobim pogojno ali ne. Šele potem, ko veš, kdaj greš ven, lahko začneš uresničevati svoje načrte ... Potem pa bo zagotovo vse oteženo, tudi na to se moram pripraviti. Tu si zaznamovan, težje se je potem vključiti oz. iti po neki normalni poti, kot pa, če ne bi bil obsojen."

Rad bi šel živet in delat v Avstrijo, kjer so "stvari bolje urejene". In česa se zunaj najbolj veseli? "Tega, da mi ne bo treba več priti nazaj!"

Na vprašanje, ali obžaluje dejanja, ki jih je storil in ki so ga pripeljala v zapor, prikima. "Zdaj, po vsem tem, ja." Razočaral sem svojo družino, dodaja. "Tu notri izgubiš pomembne mesece, leta življenja."

Pa ga je ta izkušnja spremenila kot človeka? "Tega še ne vem. Mislim, da ostaneš isti človek, kot si bil, dobiš pa neko lekcijo …  Zavedaš se nečesa, česar se prej nisi – da lahko pride do tega, da boš moral v zapor. O tej možnosti prej ne razmišljaš, vsaj jaz nisem. Potem pa se sam odločiš, kaj boš in česa ne boš. Konec koncev si, kakršen si. To je bila slaba odločitev in s tem se moraš ti najbolj sprijazniti. Vsak se o svojem življenju odloča sam," zaključi svojo pripoved.