Izpoved gasilca: 'Naprej so me gnali dobri ljudje!'

Po 13-urni gasilski intervenciji je Blaž izmučen prispel domov. Pri tem ne štejemo dopoldanske izmene njegove redne službe. Takrat se je odločil napisati izpoved. "Ko sem prišel domov, sem svoje občutke in doživljanja zapisal na list papirja. Želel sem se razbremeniti. Prvotni namen ni bil objava," je pojasnil. Nato je pripoved videla njegova družina in ga spodbudila, da jo tudi javno deli – pomembno se jim je namreč zdelo, da ljudje slišimo, s kakšnimi težavami so se spopadali gasilci na terenu.

Pa začnimo na začetku. Blaž je prostovoljni gasilec, kar pomeni, da se vse intervencije, v katere jih vpokličejo, štejejo v njihov prosti čas. A 23-letnika to ne moti. "Ko te pokličejo, pač greš!" je dejal. Z gasilskimi kolegi so sicer že nestrpno čakali, kdaj jih bodo nadrejeni pozvali na goreč Kras. "Zelo je bilo težko, ko smo morali čakati. Ti doma čakaš, ne moreš pa pomagati, samoiniciativno ne smeš na teren," opisuje. Najprej so bila namreč aktivirana lokalna društva, a glede na resnost situacije je bilo le vprašanje časa, kdaj bodo pozvali tudi druge ekipe.

In je napočila ta noč. "Bilo je naporno. Vročina nam je grozila, še preden smo sploh prišli na cilj. Bilo je 40 stopinj, pa niti pri ognju nismo bili. Ko smo se približali požariščem in so nas v koordinacijski točki razporedili v skupine, je naš novi sovražnik postal ogenj." Blaž je izpostavil, da je največja nevarnost ognja v tem, da ne veš, iz katere strani bo prišel. "Vse je odvisno od vetra," doda. 

Poleg ognjenih zubljev so gasilcem grozile še granate. Proti požaru so se namreč borili na območju, na katerem je veliko število neeksplodiranih ubojnih sredstev. "Ne veš, kje so. Samo pokajo," nadaljuje Blaž s pripovedovanjem in nam pojasni, da so sicer imeli odrejene varne cone, s katerih so gasili. "Ker poznajo območje, so nam varne cone pomagali odrediti tudi domačini. Vendar nikoli ne moreš vseh določiti. Zato smo gasili iz utrjenih poti: kolovozov, cest, makadamskih poti. Vstop v gozd pa je bil zaradi neeksplodiranih bomb prepovedan."

Poleg fizičnih naporov in nevarnosti je bilo Blažu najtežje gledati trpljenje ljudi. "Zelo težko in žalostno je videti ljudi, domačine, ko čakajo, da bo požar prišel do njihovih vrtov, domov in hiš. To se me je najbolj dotaknilo. Pa tudi vseh ostalih gasilcev, s katerimi sem se pogovarjal," pove.

Kljub vsem nevarnostim je gasilcem uspelo varno zaključiti intervencijo. Blaž pove, da jim je v teh težkih trenutkih pomagal adrenalin. "V tistem trenutku dobiš nek tunelski vid: ne razumeš zares, kakšna nevarnost ti preti. Vidiš samo obris nevarnosti. Resničnost situacije pa se prikaže kasneje, ko si že doma in ko adrenalin popusti."

Najbolj so gasilcem pomagali ljudje. "Zagotovo so me naprej gnali ljudje, domačini. Oni bi se lahko zaprli in se skušali obvarovati, lahko bi mislili samo nase. To bi bilo sprejemljivo in logično. Vendar se niso! Zbrali so se skupaj, samoiniciativno, šli v nabavo, nam kupovali pijačo in hrano, naredili transparente. In ko vidiš to, se lahko samo nasmeješ, si čustven, vesel, ganjen. In to ti da motivacijo za naprej. Veselje tako, da ni večjega," je bil čustven prostovoljni gasilec.

Gasilskim prijateljem pri premagovanju težkih trenutkov pomaga tudi humor, s katerim skušajo razbiti turobnost situacije. "Humor je ključnega pomena, da nas vse skupaj ne potre preveč."

Poleg humorja in spodbudnih besed domačinov je bilo za uspešnost akcije ključno sodelovanje. Pri gašenju pač ni prostora za "solo igro". "Nas gasilce učijo, da smo vsi eno. Da smo ekipa in da sodelujemo." V primeru požarov na Krasu pa se je moč skupine izkazala za še bolj pomembno. "Gasilci ne bi zmogli sami. Ključna je veriga vseh ljudi. Brez pomoči policistov, vojske, Rdečega križa, reševalcev, gozdarjev, domačinov, prostovoljcev in ostalih, uspehi na terenu ne bi bili mogoči," je bil jasen. 

"Zdaj na Krasu sem ugotovil, da je vodilo gasilca pomoč sočloveku. In ko ljudje z zahvalami nato pomagajo tebi nazaj. Takrat je vse poplačano," pove Blaž in s tem zaključi svojo pripoved.