Ko ljudje, za razliko od robotskih računalnikov, postanemo soočeni z realnostjo brutalnega nasilja, se – četudi zmožni empatije in (samo)refleksije – zatečemo k še trdnejšemu sledenju vedenjskih vzorcev, ki so ustvarili vzdušje nasilja, sovraštva in radikalizma. Geografsko bližino tragičnih dogajanja skušajo od nas oddaljiti poskusi hitre racionalizacije dogodkov, ki bi nas pomirili s slikanjem izsekov iz vzgoje in življenja idealnih storilcev in idealnih žrtev. Oboji morajo seveda pripadati družbeni skupini, ki se bori in sooča z izzivi, popolnoma drugačnimi od naših, da bi se lahko hitro in učinkovito odrekli svoji odgovornosti.
Svoje k temu pridodajo, kot se lahko učimo iz dogajanja v Srbiji, še populistična politika in mediji v službi klikov, ki kot da bi tekmovali v poskusih dodatnega travmatiziranja in ustrahovanja, za ceno ustvarjanja spektakla. Nereflektirano objavljanje posnetka aretacije pred osnovno šolo je, skupaj z drugimi podrobnostmi, omogočilo objavo avdio dogajanja, ki zdaj služi za zvočno kuliso režiranih vsebin slavljenja dogodkov, ki se množično poobjavljajo od pretekle srede. Ne gre pri izbiri takih vrednot komuniciranja in informiranja za nevarno relativizacijo dogodka?
Kot da se otroci meje med sprejemljivim, nesprejemljivim in popolnoma napačnim ne učijo najprej od nas, ko nas neusmiljeno (in pogosto tudi neuspešno) soočajo s posnemanjem zgledov, ki jih (ne)zavestno predajamo naprej? Če je recept uspešnega življenja v odrasli dobi moč zreducirati na življenje, v katerem se brigaš in poskrbiš samo sam zase in se ne zavzemaš za stvari, ki so trajnejše od naših življenj, nas potem lahko čudita smeh in odobravanje kot običajna odziva mladostnikov in mladostnic na nasilje? Otroci najprej doma slišijo o tem, komu je dovoljeno izraziti šibkost in strah ter kdo mora biti močan in neustrašen pred vsakim pritiskom; otroci najprej doma opazijo, če in kdaj, ter za koga, je odločitev za nasilje upravičena.
Ko rastejo v tem negotovem svetu, kjer si želijo biti in ostati sprejeti, vidni in uspešni (ker je uspešnost edina valuta, ki jo sprejema ta svet), so obdani s podobami, ki smo jih aktivno soustvarjali odrasli. Če nasilje in sovraštvo zevata iz vseh ekranov in sta sestavni del javnih načinov vodenja in sprejemanja odločitev, ki vplivajo na vse, je treba opraviti revizijo naših vrednot. Jih še imamo, kakšne skupne, če vsak živi svojo iluzijo s podporo lastnega filtriranega mehurčka? Kako v instant družbi sploh misliti vrednote?
Konkretno, v Srbiji je samo od začetka letošnjega leta zaradi femicida življenje izgubilo 16 žensk, zadnja pred samo nekaj dnevi. Država sicer uradne statistike femicida sploh ne beleži, to, na podlagi medijskih objav, namesto države počno nevladne organizacije. Slednje opozarjajo, da je ravno zaradi tega dejansko število žrtev morebiti še višje in da je nujen sistemski odziv politike. Kmalu po začetku letošnjega šolskega leta je na prostost prišel serijski posiljevalec, ki je za enega tamkajšnjih medijev podal intervju, v katerem je razlagal o vzrokih svojega sovraštva do žensk in o občutenju svobode, ki mu ga je dajalo posiljevanje. Zaključil je s podajanjem nasvetov potencialnim žrtvam posilstva, ki da naj storilca gledajo ljubeče in se mu ne upirajo. V resničnostnih šovih in na med mladimi še posebno popularnih družbenih omrežjih se poveličujeta mizoginija in agresija. Bo mogoče šole na novo premisliti kot varne institucije brez naslavljanja tudi teh vprašanj? Bo prisotnost policistov res pripomogla k razvoju pravih vrednot, ki naj bi jih mladi zamenjali z zahodnimi?
Militarizacija družbe je del problema in ne more postati del rešitve – Srbija sodi na tretje mesto držav na svetu po številu orožja v rokah civilistov. K ohranjanju in promoviranju kakšnih vrednot bi torej doprinesli oboroženi policisti in policistke, ki bi na vratih in hodnikih šol pozdravljali učenke ter učence? K promoviranju sodelovanja, spodbujanju kompromisov, nenasilnega komuniciranja in promoviranju šol kot varnih mest, v katerih je spodbujeno vključevanje in spoštovanje vseh?
Vrnimo se nazaj, v Slovenijo. Petek je bil v šolah namenjen kulturi nenasilja in strpnosti. Obetaven začetek, naj mu sledijo še vsi preostali šolski dnevi!
