Avtor prispevka: Vladimir Vodušek
Kronologijo dogodkov o t.i. izbrisanih je potrebno začeti junija 1991, ko je prišlo do osamosvojitvene vojne in intervencije jugoslovanske armade. Država razpada, jugoslovanskega državljanstva ni več. V Sloveniji ostane okoli 200.000 ljudi iz bivše države, ki si po dokaj širokogrudnem zakonu lahko pridobijo slovensko državljanstvo. Med šestmesečnim rokom leta 1992 za ureditev dokumentov je to možnost izkoristilo preko 173.000 ljudi, 18.305 t.i. izbrisanih pa te možnosti iz različnih razlogov ni izkoristilo. "To je bila ponujena opcija, od nikogar pa ni mogoče zahtevati, da mora prevzeti državljanstvo države v kateri ima stalno prebivališče. Nekateri pač niso vedeli, ali pa so bili tako nepismeni in so zamudili rok, nekateri pa tega niso smeli storiti, ker bi s tem izgubili državljanske pravice v državi, v kateri so prej živeli," pojasnjuje Ljubo Bavcon s pravne fakultete.
Februarja leta 1992 tedanja skupščina sprejme zelo strog zakon o tujcih, ki v 81. členu določa, da tisti, ki niso prosili za slovensko državljanstvo, po šestih mesecih izgubijo tudi pravico do stalnega bivališča. Ljudje, ki so ostali brez stalnega bivališča in državljanstva, se že leta 1992 obrnejo na Bavconov svet za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki leta 1994 predsednika vlade Drnovška obvesti o kršenju človekovih pravic izbrisanih. Zadeva gre nato na ustavno sodišče. "Prva pobuda je bila res dana že leta 1994. Pobudo je imel tedanji sodnik magister Krivic in moram reči, da - iz meni nerazumljivih razlogov - se dela ni lotil, tako da je ustavno sodišče še v naši sestavi to pobudo prvič obravnavalo šele poleti leta 1998 in jo tudi sprejelo," dodaja nekdanji ustavni sodnik Lovro Šturm.
Ustavno sodišče leta 1999 prvič odloči, da je zakon o tujcih v neskladju z ustavo, izbris pa je bil brez zakonske podlage. "Ustavno sodišče je potem s svojo prvo odločbo ugotovilo, da je 81. člen zakona o tujcih v nasprotju z ustavo. Ugotovilo je tudi, da je bilo ravnanje organov za notranje zadeve, ki so te ljudi izganjali ali pa jim uničevali dokumente, opravljeno brez kakršnihkoli individualnih odločb. Z drugo odločbo iz leta 2003 pa je ugotovilo, da je potrebno te krivice iz leta 1992, 1993 in dalje ljudem popraviti tudi za nazaj. To je v skladu z ustavo in členom, ki pravi, da ima vsakdo pravico na povračilo škode, če so mu jo naredili državni organi," dodaja Bavcon.
Ključno vprašanje o tem, ali se bo osamosvojitvena vojna v primeru izbrisanih končala, je vprašanje odškodnin, kjer velja konsenz politike, da se popolnoma ali delno omejijo. V ozadju je očitno tudi stari, nikoli dokončan konflikt med nekdanjimi oficirji jugoslovanske armade – 300 do 500 jih je na seznamu izbrisanih – ter osamosvojitelji. "Mene zelo malo zanima, ali to škodi levici ali desnici, to škodi Sloveniji. In sicer njeni perspektivi glede tega, kakšna država to bo. Ali bo to država samovolje ali bo to pravna, demokratična država, ki spoštuje človekove pravice, tudi takrat, kadar nekaj stanejo," pravi Bavcon.
Prav omejitev odškodnin pa je točka, na kateri bo uspel ali padel dogovor med politiki glede referenduma o izbrisanih. Če se bo politika dogovorila o denarju, bo konec tudi primera o izbrisanih.
