Gospod Todorović, kdo ste izbrisani ?
Država je vse tiste, ki nismo zaprosili za državljanstvo, nismo vedeli, da je potrebno zaprositi, ali pa smo preprosto mislili, da smo že slovenski državljani, s 26. februarjem 1992 izbrisala. Poznam primere, ko so bili ljudje službeno odsotni, v bolnišnicah – celo v komi, ko pa je prišel ta banalni rok, so nas v enem dnevu, s pritiskom na tipkovnico računalnika rafalno izbrisali.
Je bil ta izbris predviden že z zakonom?
Prav ta moment je za pravno stran naših prizadevanj izredno pomemben: nobenega akta, nobenega zakona ni bilo, to je temeljilo – lahko samo predvidevam – na telefonskem pogovoru med državnim vrhom in upravnimi enotami.
Čeprav ne želite govoriti o številkah, se z nekim številom ljudi, ki so jih izbrisali, vedno operira. Koliko vas je, kje vse so ti ljudje živeli?
O teh številkah ne govorimo radi iz strateških razlogov. Ministrstvo za notranje zadeve je priznalo, da gre za 29.000 ljudi, kot je priznal minister Bohinc. Kasneje so nam še pojasnili, da obstaja še nekaj ljudi, ki naj bi se sami izbrisali, čeprav si ne znamo razložiti, kaj to pomeni. Trenutno smo pristali – po njihovih podatkih - na okoli 18.000 izbrisanih.
Ko smo ustanovili društvo, smo začeli na ves glas dopovedovati, kaj se je zgodilo. Ko nam je uspelo pridobiti pozornost medijev, je prišlo do sprenevedanja, da ne gre za izbris, ampak, da so nas - nekaj podobnega kot v Estoniji - prestavili v register tujcev, kar pa ni res. Kot tujec dobite dobite dokumente, kar pa nam ni bilo dano. Zdaj, po enem letu našega prizadevanja, se je izkazalo, da so nas izbrisali, zdaj ni več problem, ali so nas ali niso izbrisali.
Ali nam lahko pojasnite, kaj je izbris pomenil za vaše življenje in življenje drugih izbrisanih. Kaj je izbris povzročil v vašem vsakdanjem življenju?
Nismo niti dobili obvestila, da smo izbrisani, vsak od nas je na svoj način izvedel, da so ga izbrisali. Šli smo na primer zamenjati vozniško dovoljenje, ali urejati kakšne druge dokumente, sam sem zvedel – zanimivo, a ne tako tragično kot pri številnih drugih – ko sem je leta 1993 rodil prvi otrok, sem šel podpisat očetovsto, uradniki pa so mi vzeli dokument in ga preluknjali.
Kaj pomeni izbris ste me vprašali? Ostanete brez vseh dokumentov, v trenutku postanete ilegalec, s čimer ima državo opravičilo, da policija z vami kot ilegalcem – recimo Iranci ali Kurdi, ki v iskanju lepše prihodnosti ilegalno prehajajo državne meje – počne kar hočejo. Nikoli mi na primer ni bilo jasno, ali sem legalni ilegalec ali ilegalni legalec. Recimo, dobijo vas brez osebnih dokumentov, saj nimate osebne izkaznice, to formulirajo tako, da ste v očitnem prekršku, in nato sledi izgon iz države. S policijskim avtom vas zapeljejo do meje, vas deportirajo, pri tem pa vam dajo dokument, na katerem piše, da pritožba ne zadrži izvršbe. Poznam človeka, ki so ga izgnali, tako, da sedem let ni videl svoje družine, otroci pa so medtem v Sloveniji odrasli.
Torej so ljudje za izbris izvedeli post festum, ko so šli v državne ustanove nekaj urejati?
Tako je, nihče ni bil obveščen. Ljudi so na primer vabili, da pridejo na birokratske ustanove nekaj urejati, vzeli so jim dokumente in jih preluknjali, s čimer so ljudje postali nula. Mislili smo si, bomo šli prosit za osebno izkaznico, za status tujca, zapletli pa so nas v labirint. Sam sem bil relativno hiter in mi je v petih letih uspelo pridobiti vsaj osebno izkaznico.
Kako in zakaj je – po vašem mnenju - prišlo do tega izbrisa?
To je težko vprašanje, mislim, da je to vprašanje za zgodovinske in politične analitike, sam se v to ne bi vpletal, saj lahko postavim le neke hipoteze in primerjave, kar pa ni naš cilj. Za nas je pomembno, da smo v teh petih, desetih letih pri naših pravnih prizadevanjih dobivali odločitve »v imenu ljudstva«.
Po našem mnenju se ime ljudstva vse prepogosto zlorablja, tako da se bo nekje v prihodnosti verjetno zastavilo tudi vprašanje personalizacije krivde.
Kakšna bi bila po vašem mnenju ustrezna rešitev za vas, za kaj se vi kot Društvo izbrisanih prizadevate?
Rešitev je lahko samo ena: podobno kot so nas izbrisali, naj še enkrat pritisnejo na gumb in nas za nazaj vpišejo. To je izredno pomembno, saj bi nam samo tako omogočili, da ohranimo kontinuiteto lastnega življenja, drugače bo videti, kot da smo leta 1992 umrli, zdaj pa smo se spet pojavili. Mi kot društvo »ljubimo« medije, saj našega problema brez medijske pomoči nismo mogli izpostaviti. Mi pritiskamo na javnost, da bi javnost pritisnila na politike. Bojimo se, da bo potrebno naš primer internacionalizirati, in četudi imamo neke poti v tej smeri že odprte, zaenkrat mednarodno javnost in institucije samo informiramo.
V kakšnem pravnem stanju je vaš problem? Na kakšni stopnji reševanja ste izbrisani?
Kot jaz stvari poznam, je v zadnjem letu celotno notranje ministrstvo na strani načelnega reševanja problema. Obenem pa se v ozadju odpira širše področje odgovonosti, o čemer pa ne morem veliko povedati. Vem samo, da gospod državni sekretar Bugarič izpolnjuje svoje obljube in si prizadeva, da se nas vpiše z nazaj. Naš cilj nikakor ni osramotitev Slovenije, ker pa nismo želve z Galapagosa, ne moremo čakati še 200 ali 300 let.
