Izbrisani Ali bo dobil odškodnino: 'Vrnitev v Slovenijo je moja življenjska želja!'

Berishi je bilo dovoljenje za prebivanje sicer izdano že leta 2010, letos tudi enemu od njegovih sinov, drugi štirje otroci in žena pa v Sloveniji nimajo urejenega statusa, zato se s svojo družino v Slovenijo ne more vrniti. Vrnil bi se lahko le, če bi Slovenija izdala dovoljenja za prebivanje iz razloga združitve družine, a bi moral Berisha dokazati, da jih lahko preživlja, kar skupaj s stroški stanovanja pomeni vsaj dva tisoč evrov na mesec. S sodbo evropskega sodišča je zadovoljen.

"Občutki po razglasitvi sodbe so zelo dobri, a čakam še novice za mojo družino, ki je najpomembnejša v mojem življenju. Kako naj bom vesel, če družina še nima potrdila, da se lahko v Slovenijo vrne skupaj z menoj?" se sprašuje Berisha. Tisti, ki mu že ves čas pomagajo v postopkih, mu pravijo, naj še malo počaka. "Saj jaz čakam. Že od leta 1992," pravi.

Kljub vsemu, kar je doživel, se namreč še vedno želi vrniti v Slovenijo. "To je bila vedno moja največja želja. Delal bi kar koli, samo da bi se lahko vrnil. Vedno, ko me v Nemčiji vprašajo, od kod sem, povem, da iz Slovenije. V Slovenijo sem prišel leta 1985 in delati sem začel, ko sem bil star 16 let in štiri mesece. Dobil sem delo v trgovini in bil sem zelo vesel, da se lahko preživljam sam, da ne potrebujem pomoči države in da lahko finančno pomagam mami in očetu. Še posebej všeč mi je bilo življenje v Ljubljani," pravi.

Da pravzaprav sploh ne obstaja, je izvedel po naključju. Ko se je 23. maja 1993 vrnil z dvotedenskega obiska pri sorodnikih v Nemčiji, so ga namreč zaprli v zbirni center za tujce. "Rekli so mi, tebe pa nimamo v računalniku."

Da bi moral za ureditev statusa vložiti vlogo, ni vedel. "Nisem dobil nobenega pisnega obvestila, poleg tega sem takrat živel v stanovanju, kjer je živelo več ljudi, pošta se je izgubljala. V tistem času sem iskal novo stanovanje in skrbel za bolno mater."

Policija ga je najprej odpeljala v center za tujce, od tam pa so ga deportirali v Albanijo. A Albanija je bila napačen naslov, saj je Berisha namreč s Kosova. "V Albaniji so od mene zahtevali potni list, ki ga nisem imel, saj so mi ga vzeli na Šentilju. Potem so me vprašali, če imam denar, da se vrnem na Kosovo. Imel sem 100 mark in policist je rekel, da to ne bo niti za pol poti. Dejali so mi, da prvič obravnavajo takšen primer, zato sem prosil, če me vrnejo v Slovenijo," razlaga Berisha.

V Sloveniji pa se je zgodba ponovila. Ko je že drugič pristal v centru za tujce, mu je policist dejal, da ga bodo izgnali tja, kjer ga bodo pač želeli sprejeti. Zato je vzel usodo v svoje roke, pobegnil skozi garažo in se odpravil v Nemčijo, kjer je kot Kosovec zaprosil za azil.

V Slovenijo se je še poskušal vrniti, stopil je tudi v stik z nekaj drugimi izbrisanimi. A tudi po odločitvi ustavnega sodišča leta 1999 je ostal pred zaprtimi vrati.

Ko so jih leta 2005 iz Nemčije, ker naj bi se razmere na Kosovem dovolj izboljšale, izgnali, se je z majhnimi otroki vrnil v Slovenijo in zaprosil za azil. Po vrsti zapletenih postopkov so jih 1. februarja 2007 poslali nazaj v Nemčijo, kjer so jih namestili v majhno sobico in jim dali 400 evrov mesečne žepnine.

Z družino so tako nadaljevali življenje azilantov z omejenimi pravicami. "Kadar koli me lahko pošljejo na Kosovo," pravi. Boj z birokracijo različnih držav je prispeval tudi k njegovi bolezni, meni. Ima težave z visokim krvnim tlakom, sladkorno bolezen, čaka operacijo.

V Sloveniji pa se je po sodbi evropskega sodišča razplamtela polemika o tem, kdo je odgovoren za to, da bo odškodnino najbrž treba plačati vsem izbrisanim, kar pomeni okoli 500 milijonov evrov.