Pojav iztekanja manjših količin rdeče obarvanih vod iz glinenih materialov na tem področju ni nov, obarvanost pa povzročajo železovi oksidi, je na novinarski konferenci povedal predsednik uprave Cinkarne Tomaž Benčina.
Pojasnil je tudi, da posnetki elektronskega mikroskopa različnih vzorcev, ki jih je opravila Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo v Ljubljani, ne kažejo niti sledu o sadri, vidna sta le železo in železovi hidroksidi.
Po besedah Benčine je tudi kemijska analiza, ki jo je izvedla služba za varstvo okolja na ministrstvu za okolje in prostor, pokazala le na nekoliko povišano vsebnost železa, medtem ko je vsebnost sulfatov in težkih kovin v mejah, značilnih za površinske in podzemne vode. Opravljen test na vodne bolhe je tudi pokazal popolno nestrupenost.
Dodal je tudi, da odlagališče Za travnikom od leta 1991 služi za odlaganje sadrine gošče iz proizvodnje titanovega dioksida, kot eno izmed redkih v Sloveniji to odlagališče ima tudi uporabno ter vodno dovoljenje.
Benčina je tudi opozoril, da je območje odlagališča zelo močvirnato, zato pogosto prihaja do izcejanja vod. S pojavom solzenja se je Cinkarna v preteklosti srečala ne le na novem, temveč tudi na starem odlagališču sadre.
Rešitev, tako Benčina, vidimo v prehodu z mokrega na suho odlaganje sadre. Celotno opremo v ta namen je Cinkarna kupila že pred petimi leti, vendar se je zataknilo pri pridobitvi potrebnih okoljevarstvenih dovoljenj. Ko bo podjetje pridobilo ta dovoljenja, bo po napovedih Benčine začelo z rekultiviranjem območja deponije.
Na novinarsko vprašanje, zakaj Cinkarna že od leta 1973 proizvaja titanov dioksid brez uporabnega in obratovalnega dovoljenja, je Benčina odgovoril, da jim manjka nekaj dokumentacije, ki ni bila pravočasno predložena organom, ki izdajajo tovrstna dovoljenja. Zato je Cinkarna ustanovila posebno delovno skupino, ki bo uredila manjkajočo dokumentacijo, uprava družbe pa je prepričana, da bo obe dovoljenji pridobila do leta 2007.
