Doktor robotike, ki je Cankarja prevedel v japonščino

Na jutro pred intervjujem ste me opozorili, da s 1. majem Japonska vstopa v novo dobo, novo ero. 30. aprila bo abdiciral cesar Akihito, vajeti države pa prevzel kronski princ Naruhito. Japonska vlada je izbrala ime reiwa. Imamo edinstveno priložnost za dober slovenski prevod, razlago te besede. Torej ...

Ta beseda je sestavljena iz dveh znakov, dveh pismenk – prva beseda je rei, druga pa wa. Ta wa je bil uporabljen tudi pri besedi shōwa, kar je bilo dve dobi pred tem – začela se je leta 1926, končala pa leta 1989. Potem je sledila doba heisei, ki se bo končala s 30. aprilom letošnjega leta. Wa pomeni harmonijo, rei pa se včasih uporablja tudi kot ukaz. A ne v tem primeru – besedo so našli z branjem stare japonske poezije Manyoshu.

Kot celota reiwa pomeni sodelovanje med ljudmi, generiranje kulture s harmonijo med ljudmi. V vsakdanjem jeziku se ta beseda ni uporabljala, niti imena prejšnjih dob. 

Na katerih področjih življenja se ta sprememba pozna?

Doba je pravzaprav uradni, japonski način štetja let. Letos je na Japonskem leto heisei 31, sočasno pa bo tudi prvo leto dobe reiwa. Datumi na Japonskem se na uradnih dokumentih pišejo na takšen način, tako da bo od 1. maja na njih pisalo reiwa 1. Naš način štetja let je prav tako zelo široko uporabljen, formalni dokumenti pa sledijo japonskemu načinu štetja. 

Pa sam pomen besede?

Ko gre za kakšne govore, spodbude … takrat se to ime dobe potegne na plan in se reče "bodimo tako, živimo v skladu s tem". V prejšnjem imenu dobe, torej heisei, je bil mir in razvoj. To ime je ustrezalo prvemu delu dobe, ko je bil še ekonomski "boom", drugi del dobe pa je imel zelo nizek ekonomski napredek.

Je bilo pričakovanje oznanitve novega imena ere podobno, kot je po rimskokatoliških državah pričakovanje belega dima v Vatikanu, ko izbirajo novega papeža (smeh)?

Ja, pričakovanje je bilo veliko. Mislim, da je to prvič po 200 letih, da se doba ni končala s smrtjo cesarja. Cesar Akihito je bil malo bolan, prav tako je precej v letih. Tudi prestolonaslednik je že precej v letih. Verjetno so zato malo pospešili zadevo in se odločili, da se bo cesar upokojil. O tem se govori že eno leto, odločali so se tudi, ali bi ime dobe prej objavili ali je ne bi prej objavili … Razlog, da so naposled ime dobe objavili en mesec prej, je, da so morali prilagoditi vse te uradne dokumente, štampiljke ipd.

Kar je zanimivo pri tem, je, da se pri pisanju v latinici imena dob krajšajo. Tako se uporabi le prva črka – zadnje so bile m, t, s, h … Jasno je bilo, da ime nove dobe ne bo imelo teh začetnic. Ljudje radi ugibajo, vsak bi rad napovedal prihodnost – to je ena od človeških lastnosti.

Japonska je vaš dom že dlje, kot je bila Slovenija. Kako se skozi leta spreminja vaš odnos do 'materne države', ki jo opazujete od daleč, in kako do Japonske?

Razvoj Slovenije je zelo pospešen, še posebej v zadnjih letih opažam to razliko, medtem ko je Japonska zdaj dolga leta stagnirala. Pred 20 leti je bila Slovenija precej cenejša kot Japonska – tam so cene že 20, 30 let bolj ali manj iste, neke stvari so zdaj celo cenejše, kot so bile pred 30 leti. V Sloveniji pa so zdaj nekatere cene v povprečju celo višje kot na Japonskem. Tukaj, v Ljubljani, je dnevno kosilo  sedem, osem, devet evrov, kar je približno 1000 jenov. Na Japonskem se dobi kosilo že za 800 jenov – sicer so manjše porcije, ampak ravno tako preživiš dan s tem kosilom. Sicer si malo manj sit (smeh). Življenjski standard v Sloveniji je ponekod celo presegel Japonsko. Pravzaprav opažam zmeraj manj razlik.

Brala sem o hikkikomoriju, pojavu socialne osame, ki naj bi bil na Japonskem zelo razširjen. Po ocenah vladne raziskave je v državi 613.000 t. i. hikikomorijev, starih med 40 in 64 let, skoraj tri četrtine med njimi je moških. Se v družbi govori o tem?

Ja, problematika hikkikomori je prisotna. Ljudje se ne pogovarjajo, gledajo v telefon in računalnik, drugo jih ne zanima. O tem se razpravlja, ni pa prave ideje, kako bi ta problem rešili. Obstajajo socialne delavke, ki se s tem ukvarjajo, razne delavnice, ki stremijo k temu, da bi se ti ljudje vključili v družbo. Ni pa opaziti posebnih učinkov.

V Ljubljani ste končali strojno fakulteto, znanstveni magistrski naziv in doktorat pa ste pridobili na Japonskem, na Kyushu inštitutu za tehnologijo. Poenostavljeno povedano, za nas laike, se ukvarjate z roboti (smeh). S čim se ukvarjate trenutno?

Sodelujem pri projektu na Institutu Jožef Stefan. Več ne morem povedati, ne gre pa za atomsko bombo ali kaj podobnega (smeh).

Do 50. leta sem delal kot profesor na fakulteti, zdaj pa imam svoje podjetje. Zaposlenih nimam. V večini delam podobno, kot sem prej, honorarno še vedno učim tri predmete na univerzi. Za univerzo in njene raziskave pripravljam raziskovalno opremo, kot svetovalec pa sodelujem z nekaterimi podjetji, tudi z Institutom Jožef Stefan. Vsi veste, da je Yaskawa prišla v Kočevje ...

Tudi prevajanje mi včasih pride prav. Zanima me več različnih stvari, zato sem tudi nehal redno profesuro, da sem svobodnejši.

Japonska korporacija Yaskawa, ki velja za največjega proizvajalca industrijskih robotov na svetu, bo kočevsko tovarno odprla 8. aprila, torej točno čez teden dni (pogovor je potekal 1. aprila, op. p). Pričakovanje v Sloveniji je veliko, saj bo to prineslo delovna mesta približno 250 ljudem. Ste sodelovali pri tem projektu?

Predvsem so me porabili oziroma sem jim prav prišel za prevajanje strokovnih besedil, saj sem tudi sam robotik. Pomagal sem jim predvsem pri njihovi interni dokumentaciji, risbah, priročnikih … Bilo mi je v veselje, ker gre za mojo stroko, tako mi strokovni izrazi niso povzročali težav.

Pred kratkim je moja sodelavka pokrivala odprtje nove križarke, na kateri je robot Zoe del posadke.

Tega je veliko, ampak za zdaj so roboti še bolj kot atrakcija. Pa tudi uporabni so. Doma imamo Roombo, ki sesa, ko te ni (nasmešek). 

Ljudje imamo precej ambivalenten odnos do robotov – po eni strani nas fascinirajo, po drugi strani nas je strah, kaj bo.

Ljudje se bojijo za delovna mesta. Težko je napovedati, kaj se bo zgodilo. Na koncu, če so le ljudje za to, se stvari pozitivno rešijo. Ne gre za to, da bi bili roboti nevarni oziroma krivi. Ljudje smo namreč tisti, ki delamo robote in se odločamo, ali jih bomo uporabljali. Ampak če se finančno bolj izplača, pa se pojavijo problemi, saj robot nadomesti človeka. Recimo v supermarketu bi šel raje na blagajno, kjer je človek, ampak izbereš tisto blagajno, kjer ni gneče, in to je pri robotu.

Čeprav si morda na prvi pogled robotika in jezik nista tako blizu, ste sami zajadrali tudi v prevajalske vode. V japonščino ste prevedli že tri Cankarjeva dela (Hišo Marije Pomočnice, Hlapca Jerneja in Skodelico kave, op. p.) – imate v načrtu še kakšen prevajalski podvig?

Če Skodelico kave posebej računamo … tisti dve strani. To je zdaj spet skrivnost, če bom še kaj prevedel. Če bo, bo, če ne bo, ne bo (v smehu). Jaz bi čim prej, ampak imam sodelavko, Japonko. Zelo je nadarjena za jezike, za pisano besedo.

Ker vaša sodelavka Tomoko Sasaki ne prihaja iz Slovenije, ampak se je dodobra spoznala s Cankarjem skozi prevajanje – kaj meni o njegovih delih?

Zelo ji je bil všeč. Na voljo je imela angleške prevode in moj prevod, nad Cankarjem pa je bila tako navdušena, da se je kar začela učiti slovenščino. Učila sva se po Skypu. Je kar dobra, kar nekaj stvari je znala prebrati. Ona je bila tista, ki je po Hlapcu Jerneju predlagala, da prevedeva še kakšno Cankarjevo delo.

Verjetno ste se morali precej poglobiti tako v slovenski kot japonski jezik. V čem, če sploh, sta si podobna?

Jezika sta res precej drugačna. Cankar v svojih delih recimo veliko obrača besedni red, česar ne moreš prenesti v japonščino, saj so pravila drugačna. Treba je bilo poiskati druge nianse, da je bil prevod zanimiv. V japonščini lahko to dosežeš z izbiro pismenk, ker se lahko za enako besedo uporabi različne.

Ste pri prevodu Cankarja uporabili zahtevnejše pismenke? Znajo to potem prebrati vsi (japonska pisava vsebuje okoli 50.000 registriranih pismenk, op. p.)?

Če se izbere drugačne pismenke, se pripiše opombo "branje". S tem, ko bralec prebere opombo in gleda pismenko, si lažje predstavlja, za kaj gre. To je že malo bližje poeziji pravzaprav, saj se niansa pomena spremeni.

Kateri jezik pa vam je bližji?

Meni je slovenščina še vedno bolj všeč, ker ima dvojino, spole, sklone, število … Japonščina (slovnično) nima nič od tega. Drevo, stol, miza, okno – to v japonščini nima spola, saj gre za stvar. Pa tudi število, drevo je eno ali pa jih je tisoč. Vse moraš opisati, reči eno drevo ali veliko dreves. Tudi sedanjost in prihodnost je v slovničnem smislu bolj ali manj isto. 

Torej moraš povedati zelo veliko, da sploh kaj poveš.

Da. Meni se je zdelo zelo čudno, ko sem prišel tja, in so ljudje med pogovorom vedno kimali. Ker če ne slediš vsem tem podrobnostim v pogovoru … Oba govorca morata vedeti, da se še vedno pogovarjata o isti stvari (smeh).

Ljudje zelo radi drugim skupinam ljudi dajemo oznake. Japonci so delovni, na primer. Pa tudi za Slovence bi lahko rekli, da smo delovni narod.

Japonci so navajeni delati vsak svojo stvar, zadolžitve so zelo natančno določene. Če nekdo nekaj dela, se drugi ne vmešavajo in ne solijo pameti. Včasih, gledano z našega stališča, je precej nerodno, ko opazuješ nekoga, kako se trudi nekaj storiti, trije pa stojijo zraven in ga gledajo. "Pa dajte mu pomagati!" bi najraje rekel.

Ampak mu ne, ker je zadolžen za to, kar dela. Vedno imajo pripravljene načrte, do kdaj bo kaj narejeno, in tega se držijo do pike. Če neko predavanje traja 45 minut in končaš v 35 minutah … to se ne zgodi. Japonci so pridni, ampak ne delajo z neko ihto, da bi čim prej končali. Ne spreminjajo urnikov – pri nas kdo telefonira: "Dajmo se čez 20 minut dobiti". Zakaj? "Ja nič, pač dajmo malo pozneje". Tam tega ni.

V čem smo si podobni?

To je težko reči (dolga tišina). Ljudje smo vsi ljudje (še daljša tišina). Radi ga cukajo. Samo ne v takšnih količinah kot mi.

Kakšen je na Japonskem odnos do Slovenije? Jim je poznana? Ko sem bila tam, sem videla precej bizarno dokumentarno oddajo – Z vlakom po Sloveniji. Bojim se, da nas to ni predstavilo v najboljši luči.

Slovenija je Japoncem zelo nepoznana. Je pa vlak tam prvo prevozno sredstvo. Sicer je vedno več turistov v Sloveniji iz Japonske, ampak je precej drago priti v Evropo. Za njih je bolj prikladno oditi v Ameriko. Če omeniš Slovenijo, malokdo ve, kje je. Včasih so poznali Češkoslovaško in vedo, da sta to zdaj dve različni državi. Za Slovenijo pa res malokdo ve.

Odnos do starejših je v deželi vzhajajočega sonca precej drugačen, zelo so spoštovani. Precej drugače kot v Sloveniji, kjer so včasih potisnjeni na rob družbe.

Na Japonskem se včasih starejši samoiniciativno kar malo umaknejo v osamo. Razlika je, da se tam poskrbi za vse, družba je bolj socialna. Tudi manj plačana delovna sila se ne počuti slabše, saj je poskrbljeno, da dobijo dovolj za preživetje. Recimo z eno plačo lahko družina brez težav preživi. Problem je pri samohranilskih družinah, ker je ponudba vrtcev precej omejena, za varstvo je slabo poskrbljeno, zato samohranilec ne more delati polni delovni čas.

Na Japonskem imate družino, službo ... Tam živite že dlje, kot ste pravzaprav živeli v Sloveniji. Ste se kdaj nameravali vrniti?

Okrog leta 1997 sem z družino prišel sem in je obstajala možnost, da bi ostali. Ampak takrat je bilo lažje živeti in delati na Japonskem. Zdaj sem že tako blizu upokojitve, da se mi ne izplača, saj Slovenija in Japonska nimata pokojninskega dogovora. Potem bomo pa videli, kako bo čez deset let. Morda se takrat spet srečava.