Ivan Cankar brez brkov ali manj znane zgodbe o slovenskem piscu

Danes mineva 100 let od smrti izjemnega slovenskega pisatelja, pesnika, dramatika, esejista in politika Ivana Cankarja. Njegova barvita beseda bralcu pred oči postavi takratne razmere in življenje, ki ga je živel. Opozarjal je na politične razmere v državi in v središče postavil posameznika v sporu z delavskim in vaškim, malomeščanskim vsakdanjikom. V svojih delih je izpostavljal tudi družbenokritične ideje, na primer boj zatiranega, delavskega razreda proti izkoriščevalskim gospodarjem.

A če se odmaknemo od del in glavnih podatkov o Cankarju, ki smo se jih morali na pamet naučiti v šoli, in pogledamo v vsakdanje življenje pisatelja. Pogovarjali smo se z Damijanom Debevcem, vodičem po Cankarjevi hiši v Vrhniki, ki pozna kar nekaj zgodb, ob katerih se človek namuzne in nasmehne.

Cankarjevo ljubezensko življenje je bilo ves čas živahno. Sprva je bil sramežljiv, a kmalu je spoznal, da obstaja še kaj več kot zgolj platonska ljubezen. Videl je namreč fanta in dekle, kako sta se poljubila, je pripovedoval Debevec: "Prvič se je zaljubil že v osnovni šoli, v nekaj let starejšo deklico. Na Vrhniki je bil sicer večkrat zaljubljen v različna dekleta, a ni bil prvi, ki bi dal poljub. Prvič ga je poljubila Francka Janša. Njena družina je imela gostilno na Drenovem griču."

Ljubezenska sramežljivost je hitro spuhtela

Ko je prvič prišel na Dunaj, si je, tako kot vsi ostali njegovi sodobniki, privoščil plačljivo dekle. "Njegov kolega Fran Govekar je povedal, da je prvič tako hitro pritekel ven iz sobe, kakor hitro je šel notri. Ko se je ženska začela slačiti, ga je popadel strah in je zbežal. A to sramežljivost je očitno hitro premagal, saj ko je šel drugič na Dunaj, so se že začele dogajati zanimive stvari. S Štefko Löffler, pri kateri je živel, se je zaročil po tem, ko je imel neuspešno romanco z Anico Lušin in kasneje z njeno starejšo sestro Minko. Sočasna zveza s sestrama se je končala kot prava katastrofa, s Štefko pa se je Cankar potolažil," je pojasnil Debevec in dodal, da se je Cankar v njo zares zaljubil in jo zato tudi zaročil.

Manj znano pa je pričevanje kranjskogorskega dekleta, ki ji je Cankar zaupal, da se je s Štefko tudi poročil. "Cankarjeva pot iz Dunaja v Oberhollabrunn je opisana, ampak, da sta s Štefko tam stopila v cerkev in se poročila brez prič, tega ni v opisu. Ali je poroka brez prič veljavna, je pa seveda drugo vprašanje," je razmišljal Debevec.

Postal je magnet za dekleta

Ivan Cankar se je veliko selil. Leta 1909 se je preselil na Rožnik, kjer je z nekaj kratkimi prekinitvami živel skoraj do svoje smrti. Za najemniško stanovanje ni plačeval, ker je poznal lastnika gostilne, ki je računal, da bo slavni pisatelja v gostilno privabil več gostov. "In ni se uštel. Zares je imel več obiska. Veliko ljudi je hodilo v gostilno samo zato, da bi videli Cankarja, posebno dekleta. Na Vrhniki je neka gospa na stara leta pripovedovala, da so bile vse zaljubljene v Cankarja in da so vsak dan hodile na Rožnik, samo da bi ga videle, da bi jih tudi on uzrl in jim kaj rekel," je povedal Debevec.

A ta pisateljska slava mu ni kaj dosti koristila pri Mici Kessler, v katero se je zaljubil do ušes, ko je prišel z Dunaja. "Z njo se je hotel poročiti, a kaj ko je njena mati rekla, da ga ima rada, ampak ga ne bi imela za zeta. Mati je bila zelo stroga in je do sekunde natančno računala, koliko ima Mici od doma do šole. Nekega večera se je Mici uspelo izmuzniti iz stanovanja. Cankar je najel kočijo in peljala sta se okrog Rožnika. Bilo je na kresno noč, prižigali so se kresovi po celi deželi Kranjski, onadva pa sta se vroče poljubljala," se je nasmejal Debevec in dodal, da je bil ta dogodek dolgo časa skriven. Mici je o kresni romanci spregovorila šele po njegovi smrti.

Skoraj ničesar ni imel, a je bil radodaren

Imel je tako malo svojih stvari, da bi jih lahko spravil v en kovček, je pripovedoval Debevec: "Večinoma je nosil eno in isto obleko. Ljudje so se smejali, ker je vedno prišel s kovčkom. Ko je prišel v Trst, kjer je imel govor, in s kovčkom stopil z vlaka, so ga Tržačani spoznali, čeprav so ga videli prvič. Prepoznali so ga po Smrekarjevih karikaturah. Norčevali so se, da ima kovček zato, ker je že pripravljen, da bo šel v zapor. Cankar je namreč pogosto hodil po robu s svojimi političnimi govori."

Sicer pa pisatelj ni znal ravnati z denarjem, tako kot njegov oče. "Če smo klicali Prešerna doktor Fig, bi lahko Cankarja doktor Cekin. Ko so ga v Ljubljani oblegali otroci, je denar, ki ga je imel v žepih, razdajal med otroke," je dodal Debevec.

Predolg jezik ga je drago stal

Zaradi svojih političnih predavanj je bil Cankar dvakrat v zaporu. Prvič je bil zaprt sedem dni na Miklošičevi ulici, leto kasneje pa mšest tednov na Ljubljanskem gradu. "Prav hudo mu ni bilo v zaporu – dobil je jesti, paznik pa mu je pretihotapil pivo. Ampak cigaret ni smel kaditi, revež. To ga je čisto dotolklo, saj je bil strasten kadilec," je v smehu povedal Debevec.

Ko je bil v zaporu na Ljubljanskem gradu, mu je umrl oče, a ga na pogreb niso spustili. Smrt ga je zelo potrla.

Cankarjevo življenje je zelo zaznamovala njegova mati

Cankarjeva mati je bila neskončno požrtvovalna ženska. V eni najbolj znanih črtici Skodelica kave je Cankar tako živo orisal, kako jo je zavrnil, da se bralcu prizor prikaže pred očimi in lahko začuti, kako so jo njegove besede prizadele: "Začul sem tihe korake na stopnicah. Prišla je mati; stopala je počasi in varno, v roki je nesla skodelico kave. Zdaj se spominjam, da nikoli ni bila tako lepa kakor v tistem trenutku. Skozi vrata je sijal poševen pramen opoldanskega sonca, naravnost materi v oči; večje so bile in čistejše, vsa nebeška luč je odsevala iz njih, vsa nebeška blagost in ljubezen. Ustnice so se smehljale kakor otroku, ki prinaša vesel dar.

Jaz pa sem se ozrl in sem rekel z zlobnim glasom: Pustite me na miru! ... Ne maram zdaj!"

Čeprav je bil Cankar oster, je z vsem srcem ljubil svojo mamo. O njej ni le pisal, ampak tudi z vsem žarom govoril. Tatjana Oblak Milčinski z vrhniškega Zavoda Ivana Cankarja je lani maja, ob 141-letnici rojstva pisatelja, v Vrhniških razgledih številka 17 napisala članek o 100-letnici rojstva pisatelja. Med spomini takrat še živih sodobnikov, ki so jih leta 1976 zbrali vrhniški osnovnošolci in jih objavili v šolskih glasilih in Našem časopisu (časopisu Občine Vrhnika), je tudi ta; Dvema učenkama je upokojena učiteljica Petra Petrovčič pripovedovala, kako je bilo v letih 1915 in 1916, ko je bila stara 17 let in ko so v okviru literarnega krožka obiskali Cankarja: "… Da pa nam ne bi bilo ob nedeljskih popoldnevih preveč dolgčas, smo redno organizirali literarni krožek, za katerega je zvedel tudi naš profesor slovenščine dr. Josip Puntar. Velikokrat je prišel na naš krožek. Neke nedelje je spet prišel in bil zelo skrivnosten. Predlagal nam je, da bi šli obiskat Ivana Cankarja. Spogledali smo se in bili nad predlogom zelo navdušeni, saj je bila to vseskozi naša velika želja. Skupaj smo se odpravili na Rožnik, kjer je pisatelj Ivan Cankar stanoval. Spominjam se, da smo ga dolgo čakali in se že zbali, da ga ne bo. Vsak izmed nas si ga je seveda drugače predstavljal in vsak izmed nas je vedel, da je velik pisatelj. Čez nekaj časa je iz bližnje gostilne prišel suh človek in se napotil proti nam. Prav začudeno smo ga gledali, saj nikakor ni ustrezal naši predstavi o Cankarju. On pa je prišel do nas in dolgo opazoval vsakega posebej. Najbrž sem ga najbolj začudeno gledala, ker se je njegov pogled najdlje ustavil na meni.

Nato pa je rekel: 'Tisti Cankar, ki ga vi čakate, ni tukaj. Tisti je v meni.' Njegove besede smo dojeli seveda šele čez nekaj časa. Takoj pa smo vedeli, da nam Cankar ni tujec. Sedel je k nam in nam pripovedoval o svojem delu. Ko je z največjo ljubeznijo, ki jo človek premore, govoril o materi, smo vsi jokali. V nas je vstal lik prave matere, ki ga nismo nikoli pozabili. Rekel je še: 'Kadar pišem, pišem zdržema in s svojo srčno krvjo.'"

Tatjana Oblak Milčinski je v Vrhniških razgledih objavila še en dragocen pogovor s Cankarjevim sošolcem tovarišem Malavašičem (njegovo ime ni znano), ki ga je leta 1968 zapisala učenka Irena Gorišek. Zaupal ji je prigodo, ki jo je doživel s pisateljem, ko sta na Vrhniki maševala in pridigala dva kaplana. Kaplana sta večkrat otrokom naložila delo ali jih po kaj poslala. "Nekoč sta dejala nama s Cankarjem in še nekomu drugemu, naj gremo v laz zakurit, da bosta prišla peč krompir. Hitro smo se odpravili, kajti kurjenje je bilo za nas najljubše opravilo. Ko smo prišli v laz, smo hitro nanesli drv in zakurili. Kar je zagledal Cankar gada in naju s tovarišem poklical. Zavzeto skočiva oba tja. S palico, ki sem jo imel v roki, stisnem gada v precep in ga vržem v ogenj. Nedolgo zatem sta prišla kaplana. Začela sta zagrebati krompir v žerjavico, mi pa o gadu nismo ničesar bleknili. Toda začelo nas je skrbeti. Vedeli smo, da je gad zelo strupena kača. Kaj bo sedaj, ko smo vrgli gada v ogenj, kjer si kaplana pečeta krompir? Priznati nismo upali, zato smo se prav tiho, vsak s svojim izgovorom umaknili v dolino. Tam smo premišljevali, kaj naj storimo. Domenili smo se, da bomo počakali ob poti, ki vodi iz laza, na kaplana. Če ju pa ne bo? Takrat še nismo vedeli, kaj bomo napravili, če ju ne bo. 'Tisti, ki ju bo prvi zagledal, ko bosta prihajala po klancu, naj zabrlizga!' je dejal Cankar. Midva s tovarišem sva se strinjala. In tako smo odšli vsak na svoje mesto. Res sva s prijateljem kmalu zaslišala Cankarjev žvižg. Joj, kako sva si oddahnila! Torej krompir, pečen v strupeni žerjavici le ni škodil," se je dogodivščine spominjal Malavašič.

Cankarjev pogreb je bil veličasten

Slovenci so ga sprejeli za svojega, tudi tisti, ki se na začetku niso strinjali z njim. Veličastnega pogreba, ki ga je plačala Narodna vlada za Slovenijo, se je udeležila množica ljudi. Žalna povorka se je vila vse od ljubljanskega Narodnega doma (današnje Narodne galerije) do Žal. "Kolono je preletel vojaški pilot in odvrgel žalni venec naravnost na pogrebno kočijo. Takratni ljubljanski župan Ivan Tavčar ni hotel razglasiti dneva žalovanja, kar so mu meščani zamerili in mu zato razbili okna na magistratu. Zakaj ni hotel razglasiti dneva žalovanja? Ker sta imela drugačne politične poglede in ker je Cankar prodal knjige, ki si jih je od njega sposodil, zato, da je plačal dolgove Dragotina Ketteja," je strnil Debevec.