Islandci po maratonu še na Bled, povabljenci na 'osnovni meni' doping kontrole

Prejšnji teden je minilo šest let od nesreče Aneja Doplikarja na zadnji tekmi sezone motokrosa v Mariboru. Najprej mu je spodneslo sprednje kolo motorja, njega je vrglo čez krmilo, motor pa mu je padel na hrbet. "Če bi padel malo bolj desno ali levo, bi bilo vse v redu," se spominja mladi Primorec, ki je po nesreči več kot mesec dni ležal v bolnišnici, nato se je več kot štiri mesece rehabilitiral v URI Soča.

"Ko sem zaključil z rehabilitacijo, mi je ostajala energija, ki sem jo po navadi vsak vikend porabil na motorju in dirkah. Ko sem se navadil na življenje z vozičkom, sem vedel, da se želim še naprej ukvarjati s športom, ki je čim bolj podoben motokrosu in parakolesarstvo je prav tako adrenalinsko. Na štartu je gruča tekmovalcev, moraš se prerivati, tudi s komolci, da si izboriš pozicijo v ospredju," o razlogih za nadaljevanje športne poti pravi Doplikar, ki je najbolj ponosen na 9. mesto na cestni dirki na paraolimpijskih igrah v Tokiu pred tremi leti. Ne skriva niti želje, da bi rezultat izboljšal prihodnje leto na igrah v Parizu, morda tudi z medaljo.

Kvoto za nastop na prihodnji olimpijadi si mora sicer še priboriti, preizkušnja na ljubljanskih ulicah pa je bila zanj odličen trening. Polmaraton je z 12-kilogramskim karbonskim ročnim kolesom prevozil v 40 minutah. "Na kolo sem dodal diske, da je bilo manj upora, zato sem tudi lahko dosegel povprečno hitrost okoli 37 kilometrov na uro," pojasni Anej.

Njegovo profesionalno kolo v dolžino meri 2,20 metra, prestavno razmerje je enako kot pri navadnem kolesu. Na levi strani krmila ima električni menjalnik za prestave, na desni je ročka za zavore, vmes je še merilnik moči. Nad krmilom je majhno vzvratno ogledalce za spremljanje dogajanja na cesti in iskanje prostora v ciljnem šprintu. In kakšen je pogled na cesto? "Slab, gledam malo desno, malo levo, a se hitro navadiš," pove v smehu.

Spodnji del kolesa, naslonjalo za glavo in velikost ročk ima narejene po meri, da je izkoristek moči čim večji. Čez stopala in trebuh je privezan zaradi večje stabilnosti in da mu pri vožnji čez ovire na cesti, kot je ležeči policaj, nogi na padeta s kolesa. "Nog ne čutim in ju niti ne bi mogel premakniti nazaj."

Tokratnih 21 kilometrov na Ljubljanskem maratonu bo prištel ostalim 14 tisočim, ki jih je že prevozil letos, kar nanese na okoli 1200 kilometrov na mesec. Doplikar, ki sicer najraje kolesari po topli Majorki, pa je z nedeljskim z rezultatom kljub vsemu zelo zadovoljen.

Islandci navdušeni nad Ljubljano

Zadovoljni pa so bili tudi tuji tekači, ki jih na tokratni izvedbi maratona ni manjkalo. V prestolnici je teklo kar 130 Islandcev. Vsi smo prišli z istim letalom. "Naš tekaški klub je predlagal maraton v Ljubljani, agencija pa nam je organizirala potovanje," nam je razložil Birgir, ki je tekel polmaraton, njegova žena Linda pa se je podala na 10 kilometrov. Oba sta se na progo ponosno podala v belih majicah z islandsko zastavico na prsih.

Linda je želela teči pod 50 minutami in sredi Kongresnega trga jo zopet srečamo po končani preizkušnji. Vidno nejevoljna pove, da z rezultatom 54.08 ni zadovoljna. "Med tekom sem se morala zaradi bolečin večkrat ustaviti," pojasni razloge za nezadovoljstvo, čeprav sta jo trasa in okolica navdušili.

Iz severa Evrope sta v Ljubljano prišli tudi Bryndis in Seirom, ki sta se odločili preteči najdaljšo razdaljo. "Glede rezultata nimava nobenih pričakovanj," sta bili pregovorno zadržani pol ure pred štartom, a sta kljub temu z nasmehom povedali, da je mesto s starimi pročelji poskrbelo za lepo kuliso. "Zelo je lepo tukaj in veliko je dreves, ki jih na Islandiji ni." Skupina Islandcev se bo sicer v torek, dan pred odhodom domov, odpravila še na Bled. "Poskusiti želiva kakšno slovensko vino," o načrtih za prost dan in regeneracijo pove Linda.

Zmagovalci in povabljeni tekači po koncu v šotor na doping kontrolo

Z nič kaj turističnimi nameni pa v Slovenjo ni prišlo 17 tujih tekačev in tekačic iz samega svetovnega vrha, ki so se maratona udeležili s posebnim povabilom. V ženski konkurenci je Zinash Gerado Senbeta postavila celo rekord Ljubljanskega maratona. Da nad športnimi rezultati ne bo visela senca dvoma, je v šotoru tik ob ciljni črti skrbela ekipa slovenske antidoping organizacije, pod vodstvom Janka Dvoršaka. 

Najprej so testirali povabljene tekače in tujce, za katere so njihove atletske zveze izdale načrt. "Druga tekma pa je državno prvenstvo in letos smo se odločili, da bomo na urinski test testirali samo zmagovalce," pojasni Dvoršak. Vzorce bodo poslali v akreditiran laboratorij na Dunaj, rezultati pa bodo znani v roku 14 dni. 

Kaj vse bodo z analizo preverili? "Mi takemu testu rečemo osnovni meni, poleg tega pa bomo preverjali še prisotnost spodbujevalcev," je pojasnil prvi mož antidoping organizacije pri nas, ki letno opravi več kot 1000 testov. Na Ljubljanskem maratonu tekačev, ki bi se posluževali prepovedanih substanc, doslej sicer še niso odkrili. 

Za večino udeležencev je Ljubljanski maraton sicer rekreacijski dogodek. Tudi za skupino tekačev iz društva Vitezi dobrega teka, ki so pot pod noge ubrali v Barbie kostumih. "Prihajamo od vsepovsod, iz Domžal, Kranja, Šenčurja in Postojne. Pred tem smo se še trikrat dobili, da smo skupaj zbrali stvari, to pa je to," nam pove ena od tekačic iz društva, ki je po ljubljanskem asfaltu tekla v roza krilu. 

Pravila oblačenja so bila za tekače zadnja skrb, nekateri so tekli v modernih športnih oblačilih, drugi v majicah maratona iz prejšnjih let ali z logotipom podjetja, spet tretji v dresu svojega najljubšega nogometnega kluba.