'Iskanje pomoči v stiski ni izraz šibkosti, temveč poguma'

Letošnji prazniki ne minevajo v znamenju tradicionalnih doživetij, zato nas lahko zaradi izgube navad in pogrešanja ljubljenih navda občutek brezvolje in temačnih misli. O tem, kako se soočati s tem, kako negativno spremeniti v pozitivno in kje naj poiščemo majhne radosti, smo se pogovarjali s psihologinjo Andrejo Poljanec.

Letošnji december je zaradi epidemije, ki kroji naša življenja, spet drugačen od takšnih, kot smo jih vajeni. Opustiti smo morali določene nam ljube navade in se prilagoditi na popolnoma drugačen način življenja. Kako nam je to po vašem mnenju uspelo – ali opažate kakšne spremembe, nam gre po skoraj dveh letih vsaj malo na bolje? 

K sreči je večina ljudi uspela vzpostaviti zanimive in prijetne načine preživljanja praznikov, dodatno razvila ustvarjalnost in občutek za notranji mir kljub zunanji razburkanosti. Razvili smo tudi fleksibilnost za uspešno krmarjenje med vedno novimi ukrepi. Opažam pa tudi večjo občutljivost do ranljivih skupin, npr. do starostnikov, osamljenih ... Dvignilo se je zadovoljstvo s preprostimi danostmi, npr. ukvarjanje s športi v naravi, ki so možni tudi v Sloveniji, hoja, tek na smučeh, turna smuka ... V porastu je hvaležnost za zdravje, službo, vsakodnevne dobrine ipd. Včasih so se te stvari zdele bolj samoumevne. Hudo mi je za ljudi, ki so izgubili bližnje, zdravje, dohodek. Le-ti so se znašli v veliko večji preizkušnji od večine in potrebujejo pozornost, razumevanje in podporo. Oni imajo zagotovo večji izziv najti prilagoditev na nove situacije in upanje za naprej. 

Verjetno je za ljudi v času epidemije najtežji ta socialni vidik – pomanjkanje pristnih stikov, objemi, druženje? Tu so še brezvoljnost, osamljenost, finančna stiska, skrb za prihodnost … Kaj je po vaših izkušnjah najtežje v času praznikov? In kako si lahko pomagamo pri tem? 

Med najbolj napornimi in bolečimi je občutek osamljenosti. Sicer gre za subjektivni občutek posameznika, ki ga pogosto tudi druženje prav veliko ne omili, pa vendar je posebej med božično-novoletnimi prazniki, ki poudarjajo in spodbujajo družinsko druženje, lahko še bolj moreč. Vsakdo v sebi namreč nosi globoko zakoreninjeno hrepenenje po občutku pripadnosti in povezanosti in če je to dvoje zelo okrnjeno ali ranjeno, nas to močno določa. Ta občutek si je težko priznati. Nanj se pogosto nacepita še občutka osramočenosti in stigmatiziranosti, kot da s teboj nekaj ni v redu, da nisi primeren. Za kvalitetno spoprijemanje s stiskami je potrebno, da si jih najprej zmoremo priznati in jih razumeti, vendar je to čustveno zahtevno. Od nas namreč terja iskrenost oz. ranljivost ter določeno mero poguma. Ponavadi pri tem potrebujemo pomoč ljudi, ki jim zaupamo, in povsem naravno je, da iskanje pomoči v stiski ni izraz šibkosti, temveč poguma. 

Kakšne nove navade, običaje lahko ustvarimo znotraj svojega mehurčka, kaj vse lahko počnemo, da nekako omilimo to koronsko obdobje in pričaramo praznike otrokom. Najverjetneje pogovori o koroni ne smejo biti ‘na jedilniku’? 

Otrokom največ pomeni sproščeno, navihano in veselo vzdušje. To ima "čudežno" moč! Prepogosto se starši tega ne zavedajo dovolj močno. Zmotno mislijo, da morajo ponuditi kaj blazno posebnega, v resnici pa je najbolj učinkovito, da se vanje vživimo, jim prisluhnemo in skupaj poiščemo kakšne dobre ideje, kako se skupaj imeti lepo. Odvisno od njihovih interesov: lahko ustvarjamo likovne izdelke, pečemo, se ukvarjamo s športom, pripravljamo presenečenja za druge, pôjemo, izdelujemo voščilnice in z njimi razveseljujemo ipd. Če bi se radi izognili "želodčnim težavam", ki jih povzročajo debate glede korone, naj jih prebirajo in med seboj predebatirajo odrasli. Če so mnenja v družini nasprotna, naj se potrudijo vživeti drug v drugega in to takrat, ko otrok ni zraven.

Na kaj naj se osredotočamo, ko nas začnejo prevzemati negativna čustva? Kje naj poiščemo luč na koncu tunela?

Pomembno je, da se tega, da počasi tonemo, zavedamo. Najbolje je, da se pravočasno aktiviramo. Lahko naredimo kaj lepega zase, za druge, koga pokličemo, obiščemo ... Če pa imamo občutek, da smo drugim v breme ali imamo premalo socialnih stikov, v katerih se dobro počutimo, je nujno, da čim prej poiščemo pomoč strokovnjakov ali prostovoljcev. Pomembno je, da se zavedamo in verjamemo, da nam v stiski pomoč drugih pripada. Lahko je to kdo od znancev, lahko pa si pomagamo z iskanjem pomoči pri prostovoljcih ali strokovnjakih; prek klicev na telefone, ki so namenjeni ljudem v stiski (Telefon za psihološko podporo COVID-19: 080 51 00; "Prisluhnem ti": 031 50 60 50 in drugi). Prej ko pokličemo, prej nam bo odleglo in bomo znova bolj zadovoljni in bomo bolje prenašali tegobe. Zaupni in empatični odnosi so zdravilni. 

Verjetno obstajajo aktivnosti za izboljšanje razpoloženja – sprehod, tek, pogovor s prijatelji … kje vse lahko iščemo te ‘male radosti’?

Vse, kar ste našteli, poleg tega pa pomagajo tudi poslušanje glasbe, še bolj pa glasbeno udejstvovanje, ročne spretnosti, (pletenje, kvačkanje, izdelovanje voščilnic, peciva, nakita ...), drobne pozornosti do sebe in do drugih, molitev ali meditacija, pomembna je tudi zadostna količina spanja, za odraslega to pomeni od 6 do 8 ur, izražanje pozornosti do drugih, hvaležnost za vsakodnevne stvari, za ljudi okoli sebe ... Zelo pa je npr. škodljivo pomilovanje sebe, zamere, ki jih kuhamo v sebi ... Vedno imamo možnost pri sebi opaziti še kaj, kar lahko izboljšamo. 

Ljudje smo socialna bitja, radi se družimo, a ravno to nam je zdaj odsvetovano. Kako lahko vseeno poskrbimo, da nismo sami, da se pogovarjamo z ljudmi, da smo "v družbi", čeprav ne fizično. 

Za količino druženja, ki ga potrebujemo, imamo letos zagotovo dovolj možnosti. Ob upoštevanju ukrepov in pogojev za zajezitev virusa lahko v miru poskrbimo za zdravo druženje, ki lahko pomeni tudi srečanje ljudi v naravi, srečanje s sorodniki ...

Kako pa naj sicer pojasnimo otrokom, zakaj smo se znašli v taki situaciji in kdaj bodo prišli boljši časi? 

Točne razlage niti odgovora, kdaj bo tega konec, na žalost nima nihče. Zato je temeljno, kar otroci od nas potrebujejo, da znamo sebe in posledično otroke umiriti in se z njimi veseliti tudi znotraj vseh teh neznank. Da se glede tega ne spuščamo v spore, da se odpovemo obsojanju drugače mislečih ipd. Dragoceno za nas in za otroke je, da gojimo iskreno upanje, da bodo prišli bolj mirni časi, ko bomo uživali tudi večje zdravstveno blagostanje. 

Kako naj jih obdarujemo, da ne bo premalo in ne preveč – da torej ne zapademo v to potrošniško mrzlico in ustvarimo "malih nehvaležnežev," ki imajo vsega vrh glave?

Dragoceno je, če otroci lahko dobijo tisto, kar potrebujejo ali si želijo, pa da to zanje ni škodljivo (npr. nasilne igrice ipd.). Ni potrebno, da dobijo vse, kar so Božičku napisali … Pri odločanju si najbolje pomagamo na način, da se v otroka poglobimo in vživimo. Lahko si pomagamo s samospraševanjem kot npr., kaj bi mu prišlo prav, kaj bi mu pomagalo pri ustvarjalnosti, razvijanju talentov, s čim bi se zabaval … "Slaba" darila so tista, ki so iz potreb in želja odraslih ali pa tista, ki nadomeščajo čustveno praznino in pomanjkanje topline v odnosih. 

Veliko je tudi razdeljenosti med ljudmi. Kako naj presežemo te razlike in delamo na sebi, da bomo v leto 2022 zakorakali v kar najboljši verziji samega sebe?

Ljudje smo nagnjeni, da drugače misleče hitro obsojamo. Tako imamo občutek, da sami izpademo boljši, pametnejši, modrejši ... V obdobju covida-19 bi rekla, da se je ta lastnost morda še bolj razpasla. Ključno za medsebojno sožitje pa je ravno v tem, da se ne postavljamo v vlogo sodnikov in ne gojimo zamer. Da ne govorimo, kdo je čudak zaradi tega in drugi zaradi onega. Zagotovo se lahko izboljšamo v sprejemanju sebe in drugih ter v odpuščanju spodrsljajev sebi in drugim.