'Iskala sem strah, da bi izpodrinil žalost'

V rubriki Vaš svet v današnji oddaji Svet na Kanalu A boste spoznali dekle, ki si je sámo uresničilo otroške sanje. V trinajstih letih je Andreja Počkaj obiskala 55 držav in od blizu spoznala svet, ki ga je nekoč gledala v dokumentarnih filmih. Danes razmišlja, da se je njena pot v svet začela po osnovni šoli, ko je vaška deklica odpotovala v dijaški dom v Ljubljano: "Mislim, da je bil to temelj, zaradi katerega mi je še zdaj vse v življenju tako lahko delati sama." A še veliko letnih časov se je zamenjalo, preden se je odločila za čisto pravo potovanje. Šele po končanem študiju se je na spletni strani, kjer so mladi takrat iskali popotniške prijatelje, povezala z dekletom, s katerim sta se pred potovanjem srečali le enkrat in dogovorili sta se, kam gresta. Izbrali sta Sicilijo in Sardinijo, tam spoznali par iz Švice, v katerem je bil moški po rodu Maročan, in prejeli sta vabilo v Maroko. Vse drugo je zgodovina. 

"Pri meni je treba paziti, kam se me povabi, jaz bom zagotovo prišla," se pošali popotnica in doda, da se je takrat zgodila popotniška čarovnija: "Nisva bili običajni turistki, peljali so naju med domačine, nama dovolili postati del njihovega sveta, ves čas sem imela občutek, kot da sem v dokumentarcu." Vedela je, da želi odkrivati svet, a izčrpavalo jo je nenehno iskanje, kdo bi šel z njo: "Nihče ni bil pripravljen potovati tolikokrat, vložiti v potovanja toliko časa in denarja. Ljudje so imeli službe, si začeli ustvarjati družine in potem sem poskusila sama." Prvič je šla sama na izlet v Sarajevo, za prvo čisto pravo potovanje pa je izbrala Kopenhagen. Ko jo je sestra peljala na letališče v Zagreb, si je zaradi strahu in občutka tesnobe skoraj premislila. A si ni in rodila se je nova strast – strast do solopotovanj. 

Že od nekdaj potuje varčno, a le na račun luksuza, ne doživetij. Skozi leta potovanj si je nabrala dovolj izkušenj, da zna poiskati poceni letalske vozovnice, znajde se pri izbiri prenočišč. Do nedavnega je imela redno službo s povsem običajno količino letnega dopusta, zato se je naučila dobro načrtovati, da je svoje popotniške želje vkomponirala v proste dni. "Jaz sem iz družine delavskih staršev, kjer nismo imeli na pretek denarja. Mama nikoli v življenju ni bila na letalu, oče tudi ne. Oče je žal že pokojen, tako da nikoli ne bo šel ..." pripoveduje, dokler se ji ne zlomi glas in zasolzijo oči. Prav nenadna izguba očeta novembra lani je v njeno življenje prinesla globoko, vseobsegajoče zavedanje – tako krhki smo in minljivi, zato moramo živeti tukaj in zdaj. V službi je dala odpoved, odprla svoje podjetje, v katerem se ukvarja z digitalnim marketingom, in odpotovala v Afriko. In to ne kamorkoli – želela je v kraje, ki sta jih, ko je bila majhna deklica, z očetom gledala v dokumentarnih filmih, zato je izbrala Ruando in Ugando. 

"Če bi bil oče živ, bi rekel, da se mi meša, da tja ni za hodit. A jaz sem hotela v te kraje," pripoveduje."Včasih sem nalašč izbirala mejne situacije, samo zato, da sem občutila strah, da je vsaj za hip izpodrinil žalost, ki me je dušila," odkrito opisuje svoje žalovanje. A po drugi strani so ji dosedanja potovanja dala toliko izkušenj, da je vedela, da bo v redu: "Ker jaz vem, kako se bom zavarovala. Kampala, to je glavno mesto Ugande, je najbrž najbolj nevarno mesto, kar sem jih videla v življenju. Mi si tega ne moremo predstavljati, kakšen kaos je to, koliko ljudi. Že kot pojava – belopolta in še plavolasa – si tarča." Vendar se ni bala, leta popotniških izkušenj so jo izklesala. "Vedno imam A, B, C, Č, D ... ne vem, koliko scenarijev, kaj se mi lahko zgodi in kaj bom jaz naredila, če se bo zgodilo, vnaprej pripravljenih. Če zamudim letalo, vem, kaj bom naredila. Če izgubim potni list, če mi bo nekdo kaj storil ...  jaz imam vedno v glavi varnostne zanke. Razen, če me bo nekdo ubil – potem ne vem, kaj bo," se pošali. In četudi se sliši ezoterično – prvo pravilo, od katerega ne odstopa, je to, da si zaupa in posluša sebe."Ne hodim po ulicah, kjer čutim, da zame ni za hoditi. Če se že znajdem v kakšnem takem predelu mesta, grem čim prej stran. Vedno držim vse stvari pri sebi. Iz nastanitve grem s čim manj denarja. Opazujem, kdo se giblje okrog mene. Zvečer ne hodim ven. Pogosto me kdo vpraša, kako si upam prositi, naj me nekdo fotografira, kako si upam dati telefon iz rok. Pa saj jaz ne dam telefona kar nekomu! Jaz se razgledam, opazujem, premišljeno izberem, kdo me bo fotografiral. Včasih ure sedim na miru in samo opazujem svet, kako se premika mimo mene," opisuje. 

Najbolj so jo navdušili prav predeli sveta, ki so pregovorno najnevarnejši. "Ja, Bogota je eno najnevarnejših mest na svetu. Nenazadnje sem prav tam pred hostlom, takoj po tem, ko sem po pristanku z letalom prišla do nastanitve, videla mrtvega človeka. Dobesedno nekaj minut preden sem prispela, sta se spopadli dve tolpi. Na smrt sem se ustrašila, želela sem samo zapustiti to Bogoto in res sem šla naslednji dan takoj na izlet daleč stran. Ampak Kolumbija je tako lepa. In žal bi mi bilo, če ji ne bi dala priložnosti," slikovito pravi. Podobno je bilo tudi v Ruandi in Ugandi, kjer si je želela videti predvsem pristen afriški živalski svet. V čast očetu je obiskala rezervat goril, ure in ure je opazovala smrtni ples med levinjo in antilopo, za vedno si bo zapomnila noč, ko se je njen šotor znašel na poti povodnemu konju. "Slišala sem hrskanje, kot da nekdo nekaj prežvekuje, pa sem pogledala skozi linico na šotoru in le nekaj metrov stran zagledala povodnega konja. Skozi glavo mi je zletelo vse, kar vem o tej živali – kako teritorialna je, da pogosto ubija za zabavo, zgolj zato, ker je dovolj močna, da lahko. Resnično sem pomislila, da bom umrla. Čez nekaj časa – zdelo se mi je, da so minile ure – je mimo prišel čuvaj parka, ki je bil na obhodu in me vprašal, če bi šla rada pogledat povodnega konja. In sva šla, spoštljivo, z razdalje. Neverjetno doživetje je bilo, res bi ga bilo škoda zamuditi zgolj zato, ker me je bilo strah," sklene svojo pripoved.

Jeseni se odpravlja v Rim. Skupaj z dvema nečakinjama, sestro in mamo. "Kmalu po smrti očeta sem jo vprašala, ali ne bi vsaj enkrat v življenju letela z letalom. Rekla sem ji, naj naredi to, da ji ne bo enkrat žal, ker ni. Da bom jaz izbrala destinacijo, da bomo šle nekam blizu. Njej je bilo čisto vseeno, kam gremo, povsem mi je zaupala. In zdaj gremo v Rim. Tri generacije žensk. Mislim, da bo zelo čustveno," se veseli in dodaja, da se ne želi definirati kot nekdo, ki potuje sam. Zelo rada gre na pot tudi v družbi, a skrbno izbira, kam in s kom – tudi to so ji dale izkušnje. Njen potovalni seznam je še zelo dolg – kaj vse je na njem, kako izbira poti in koliko denarja porabi pa danes ob 18. uri v Svetu na Kanalu A.