POGOVOR Z ISHMAELOM BEAHOM
Kaj so razlogi za pojav otrok vojakov?
Otroci vojaki so v večini teh držav posledica državljanskih vojn in drugih norosti, ki onemogočajo normalno delovanje države. Ob tem je pomembno tudi, da je demografska slika držav takšna, da je večina prebivalstva zelo mladega, mlajšega od 18 let. Ko se začne vojna, in v vsaki vojni se začenja ubijanje, uporniške skupine ali vojska postopoma izgubljajo vojake, a potrebujejo ljudi, da se borijo na njihovi strani. In zaradi tega potem pozornost preusmerijo na otroke.
Zakaj za vojake jemljejo otroke? Zakaj ne odrasle?
Gre za zelo namerno in premišljeno potezo poveljnikov, da bi tako lahko še bolj destabilizirali lokalno skupnost in državo. Če vzamete mlade ljudi, jih odvzamete njihovi skupnosti in jih prisilite, da izvajajo nasilna dejanja v njihovih skupnostih. Če želite v te skupnosti uvesti strah in grozo, je to najboljši način. Drugo pomembno dejstvo je tudi, da je za urjenje otroka treba uporabiti manj resursov kot za odraslo osebo. Veliko lažje oblikuješ tudi njihovo osebnost, da ta čim bolje služi tvojim potrebam. Otroke je tudi lažje prepričati, da počnejo zadeve, ki jih odrasle osebe mogoče ne bi naredile, saj se njihova osebnost še vedno razvija.
So tudi pogrešljivi, če jih ubijejo, saj boste v naslednji vasi našli nove otroške vojake, in cikel se tako ne konča. So tudi zelo učinkoviti vojaki, ker se v enem trenutku popolnoma ločijo od realnosti in začnejo verjeti, da je življenje vojaka normalno. Sprejmejo nasilje, to postane del njih, brez tega praktično ne znajo živeti, težko je razumeti, kako močno otrok ponotranji to realnost. Ravno zaradi teh lastnosti gre za zelo namerna dejanja že omenjenih poveljnikov, ki jih izrabljajo za najbolj krute misije, ko je treba v vaseh narediti kaos, množične pokole. Psihološki učinek, ko smrt po vasi povzročajo desetletniki, pa je še toliko večji.
Pa te vasi v kaosu, ki ga povzroča vojna, napadajo naključno?
Zelo pogosto poveljniki in uporniške skupine napadejo vasi ravno zato, ker vedo, da je v njih več otrok. Pri napadu na vasi in mesta ubijejo večinoma odrasle moške in zajamejo otroke ter ženske, saj ti za njih predstavljajo delovno silo, ki jim bo pomagala pri njihovem poslanstvu. Mlade ženske prisilijo v poroko, ene postanejo odgovorne za pripravo hrane in druge zadeve, ki jim lajšajo življenja. Pogosto iščejo vasi in mesta, kjer je ogromno mladih ljudi, ravno zaradi delovne sile, sploh če imajo pod nadzorom rudnike in potrebujejo za delo več rok. Z rudarjenjem dragocenih mineralov podpirajo svojo vojsko in delovanje, brez tega bi številne enote nehale obstajati, zato pri napadih na vasi pustijo žive mlade in močne, da lahko delajo za njih.
Da bi kogarkoli lahko "prepričali" o tem, da se bori in ubija, morate narediti več stvari. Najprej jih morate ločiti od tega, kar poznajo in jim je domače. Pogosto jih tudi prisilijo, da sodelujejo pri uničevanju lastne vasi. Ko vidijo to uničenje, se lažje ločijo od realnosti. Drugo, kar potrebujete, je ideologija, po navadi napačna. Ta sloni na tem, da za to, kar se jim dogaja, krivijo druge. Ker so vse izgubili in se nimajo kam vrniti, lahko s pomočjo te jeze prepričajo otroke o marsičem. Govorijo vam, da lahko maščujete smrt svoje družine in svojih prijateljev, in to jim postane bistven del življenja.
Otroci s tem ne morejo živeti in tega procesirati, zato jim dajejo mamila, da lahko sploh delujejo. Ko postanejo odvisni od mamil, to postane še dodaten razlog za bojevanje in ubijanje. Vse, kar sem vam povedal, je zelo zapleten, a premišljen proces, kako iz otroka narediti morilca. Ko pridejo predstavniki Unicefa in otroke vzamejo z bojišča, morajo vso to njihovo prepričanje razgraditi in jim znova omogočiti normalno življenje. Tudi skupnost in družba morata zmanjšati strah in pustiti času, da zaceli rane, ki so nastale, ter otroka znova sprejeti v svoje vrste.
Vi ste imeli srečo, ker vas je stric sprejel ...
Moj stric je bil v Freetownu, glavnem mestu Sierre Leone, kjer je bilo relativno mirno. A to je bila sreča v nesreči, če se smem tako izraziti, saj smo bili zelo močno stigmatizirani. Številni se sprašujejo, od kod si in kaj si naredil, pa tudi če se ti bo uspelo rehabilitirati ali pa boš do konca življenja to razumel le skozi nasilje.
Zakaj poveljniki dajo otroke Unicefu?
Ne dajo jih vedno. Ko sem pisal knjigo, sem pisal s pogledom mlajšega sebe, ki ni vedel, kaj se dogaja in zakaj so ljudje prišli, da bi me radi spravili stran. Nisem razumel tega sistema, ki ga ima vzpostavljenega Unicef, in sicer da lahko otroke rehabilitirajo. Zdaj ko sem del organizacije, bolje razumem, kaj so naredili, in vem, da tisti, ki so me vzeli takrat, niso bili prvič tam. Unicef v državi naredi akcijski načrt o vsaki oboroženi skupini, ki kaže želje po spremembah. Predvsem gre za poveljnike, ki imajo politične ambicije in bi radi poslali del vlade. Unicef jim nato pove, da če želijo postati politiki, morajo spoštovati človekove pravice, saj jih drugače ne bo nihče upošteval. S pomočjo teh načrtov nato identificirajo otroke v teh skupinah, nekatere intervjuvajo in se pogosto vračajo, da se spoprijateljijo s poveljniki. Ti nato postopoma otroke vračajo, ampak ne zaradi tega, ker so dobri ljudje, temveč zaradi svojih političnih ambicij.
Ko otroci pridejo v rehabilitacijske centre, ko jih vzamemo poveljnikom, so zelo uspešni. Proces sam deluje, je preverjen. Številni gredo naprej na fakultete in zgradijo kariere. Najbolj pa jih ovira dejstvo, da ni denarja, da bi lahko te centre imeli odprte, zato se mi tudi trudimo s temi govori in predstavitvami. Sam sem imel srečo, da so takrat imeli dovolj denarja in so me uspešno rehabilitirali.
Kje najdete moč, energijo, da se znova in znova pogovarjate o tistem času?
Moč za vse te intervjuje najdem v tem, ker vem, da se med najinim pogovorom to dogaja enemu drugemu otroku. Vem tudi, kako pozabljivi smo ljudje, ko nas neprestano ne opozarjajo na nepravilnosti in krivice po svetu. Pogosto gre za zelo pomembne stvari v našem življenju in sam sem bil enkrat v takšnem položaju. Ljudje so pozabili na dogodke, ki so se zgodili v mojem življenju, jaz pa ne bom, in od tod črpam energijo za vse to.
Kot Unicefov ambasador pogosto tudi obiskujem ta območja, vidim bolne otroke, ki so v podobnih razmerah. Ravno zato je moje neprestano obujanje spominov mala cena za to, da lahko pripomorem k temu, da se to več ne dogaja in da opominjam ljudi, da ne smejo pozabiti.
