Iščemo krivce za poplave, v bistvu pa pozabljamo, da smo poselili tudi poplavna območja

Medtem ko prebivalci Loške doline še vedno s strahom zrejo v nebo, saj se vodostaj poplavne vode še vedno dviguje, pa so ponekod že začeli s sanacijo škode. Kdo je kriv, da smo zadnja leta priča večjemu številu katastrofalnih poplav? Večina s prstom kaže na državo, ker ni poskrbela za ustrezno vzdrževanje vodotokov in za ustrezno izvedbo protipoplavnih ukrepov, nekateri imajo prst uperjen v lokalno oblast, ker je dovoljevala poseljevanje na območjih kot so poplavne ravnice.

Bi s posegi v vodotoke res lahko preprečili takšen obseg poplav?

Preprečili ne, lahko pa bi posledice omelili, opozarjajo geografi. A ta ukrep ni dovolj. Na Geografskem inštututu Antona Melika na vprašanje, kdo je glavni krivec za tokratne poplave, odgovarjajo, da je glavni vzrok za poplave vendarle narava, a bi država lahko prispevala k omejitvi oziroma zmanjšanju posledic poplav. "Pri tem imajo približno enakovredno vlogo in odgovornost oblasti na državni in krajevni ravni, vsaj toliko pa tudi prebivalci sami, ki gradijo na poplavnih območjih, kar jim, žal, država omogoča," opozarjajo na inštitutu in dodajajo, da se bomo lahko učinkoviteje branili pred poplavami le v primeru, če se bomo vsi zavedali svoje odgovornosti in ustrezno ukrepali, kar pa je večleten proces. "Dokler pa tega ne bo, bomo ob vsaki poplavi iskali krivca, nato pa do naslednjih poplav na njih pozabili," še opozarjajo na inštitutu, kjer karte poplavnih območij izdelujejo že od 60. let prejšnjega stoletja.

Na vprašanje, ali bi lahko bili pretirani posegi v okolje (s poudarkom na poseljevanju poplavnih območij) razlog za poplave, na inštitutu odgovarjajo, da večja poseljenost na poplavnih območjih ne prispeva bistveno k samim poplavam, je pa zagotovo zaradi tega škoda bistveno večja.

Geografi svarijo: ljudje se nočemo prilagajati naravnim razmeram

Na inštitutu opozarjajo, da se nevarnost poplav stalno spreminja skladno s podnebnimi oziroma vremenskimi razmerami. "V zadnjem desetletju je v Sloveniji v povprečju res več poplav. Nekateri vidijo enega od razlogov predvsem v izginjanju ledu na Arktiki, zaradi česar se spreminjajo globalni morski tokovi, globalno kroženje zraka, s tem pa se daljšajo obdobja suhega in vlažnega vremena, zato so pogostejše suše in tudi poplave. Bistveno bolj od nevarnosti poplav, pa se je povečala ogroženost od poplav, saj se ne znamo ali nočemo več prilagajati naravnim razmeram, kot so se še v prejšnjem stoletju na primer naši kmetje, ki so svoje hiše postavljali iznad rednih poplav, svoja zemljišča pa razdelili tako, da so na poplavnih območjih imeli travnike, višje pa njive."

Potrebujemo kulturo izogibanja naravnim nesrečam

V članku z naslovom Dojemanje ogroženosti zaradi poplav na primeru iz leta 2010 (Revija Ujma) geografa Blaž Komac in Matija Zorn (oba člana Geografskega inštituta Antona Melika) opozarjata, da v Sloveniji kultura izogibanja naravnim nesrečam ni razvita. Še vedno namreč večino sredstev uporabimo za odpravljanje posledic naravnih nesreč in ne za preventivo. "Značilno za naravne nesreče pred domačim pragom je, da prebivalci prizadetih območij po nesreči intenzivno izkoriščajo svoje državljanske pravice, medtem ko pred tem deloma ali v celoti ignorirajo take dolžnosti," opozarjata avtorja in dodajata, da mora država poskrbeti za ustrezen prostorski načrt ter njegovo normativno podporo, stroka pa za neodvisni ter strokovni pristop, ki mora zagotavljati trajnosten in uravnotežen razvoj slovenskih pokrajin.

Že leta 2005 geografi svarili, da potrebujemo več preventive

Poglejmo slabo desetletje nazaj. Leta 2005 so slovenski geografi v Geografskem obzorniku opozarjali, da problematika naravnih nesreč s poudarkom na poplavah potrebuje sodobne raziskave, ki bi ugotovile, kaj se s temi območji dogaja danes, kakšne so nevarnosti in kako ravnati. Že takrat so ugotavljali, da je nekdaj živo raziskovanje teh problemov skoraj povsem zamrlo, večina dejavnosti pa se odvija v upravni sferi različnih ministrstev, ki ukrepajo, ko se nekaj že zgodi oziroma prepozno, torej po načelu gašenja požara. V svojih obširnih prispevkih so opozorili, da Sloveniji manjka dejanske preventive in ustrezne vizije.

Leta 2005 so geografi namreč zapisali: "Če bomo uspeli vsaj nekatera še funkcionalna poplavna območja (tudi na Ljubljanskem barju) s katerim koli razlogom zavarovati in ohraniti vsaj v sedanjem stanju, se bo to mnogokratno obrestovalo ob prihodnjih velikih poplavah. Na mnogih drugih poplavnih območjih žal to ni več mogoče in nam ne preostane drugega kot sprejeti vse možne zaščitne ukrepe ter čakati na velike poplave, ki se bodo slej ko prej pojavile."

Kaj se je spremenilo zadnjih sto let, da ne mine jesen, da ne bi poročali o katastrofalnih posledicah poplav?

Eno so podnebne spremembe, ki prinašajo več ekstremnega vremena. Tudi na to je imel človek s svojim delovanjem velik vpliv. Drugo pa so vzorci poseljevanja v Sloveniji. Geografi opozarjajo, da se izjemna pokrajinska pestrost Slovenije kaže tudi v veliki raznolikosti poplav in poplavnih območij. "Nekatera so ostala v bolj ali manj naravnem stanju in še vedno delujejo kot rečne struge velikih poplavnih vod, na druga se nezadržno širijo naselja in različne dejavnosti, s tem pa se močno povečuje ogroženost zaradi prihodnjih poplav," opozarjajo v Geografskem obzorniku.

Dejstvo je, da veliko ljudi živi na območjih, ki jih ogrožajo poplave. "Ne zgolj zaradi pomanjkanja življenjskega prostora, pač pa tudi zaradi človekove odtujenosti od naravnega okolja ter s tem nepoznavanja ali pa omalovaževanja naravnih prvin," opozarjajo geografi. Prav gospodarski in družbeni razvoj večata ranljivost družbe. V obdobju pred industrializacijo so se pri poselitvi izogibali poplavnemu svetu. "Razvoj nekmetijskih dejavnosti pa je močno spodbudil priseljevanje prebivalstva v doline in kotline."

Geografi opozarjajo, da je največje območje poplav prav na dolinsko-kotlinskem dnu, takih obsežnih območij pa je okrog trideset. "Človek je s krčenjem gozdov, obdelavo tal, izgradnjo skoraj 6000 naselij, cestno ter železniško mrežo in z drugimi objekti močno spremenil vodne, s tem pa tudi poplavne razmere. Te so se spremenile tudi zaradi hitrega propadanja mlinov in žag ter ustreznih jezov po 2. svetovni vojni, predvsem med letoma 1945 in 1955. Z njimi so propadli tudi številni jezovi, ki so stoletja blažili oziroma zadrževali hiter odtok naraslih voda iz zgornjih delov dolin. Hudourniški značaj rek in potokov stopnjujejo številne krajevne regulacije ter umetni nasipi," opozarjajo geografi.

Zaščitili kmetijsko zemljo in gozdove ter poselili ravnine ob rekah

Če je pred sto in več leti deloval sistem zaščite pred poplavami, je potrebno poiskati vzroke, zakaj se je vse skupaj spremenilo. Največji razlog je zagotovo v poselitvi. Geografi opozarjajo, da se "s sodobnimi velikimi tehničnimi posegi tradicionalna raba poplavnega sveta hitro in pogosto neustrezno spreminja. Nekdanje travnike in pašnike marsikje spremenijo v njive; na teh območjih se širijo tudi naselja s stanovanjskimi četrtmi in industrijskimi objekti, železniške proge, ceste in mostovi, ki s svojimi nasipi celo zadržujejo vodo poplavnega vala in s tem še povečujejo nevarnost katastrof." Namesto, da bi se zavedali, da so najnižja dolinska dna dejansko struge visokih voda, smo jih šli pozidati. S pozidavo in drugimi posegi smo utesnili poplavne vode in povečali rušilno moč voda.

"Po 2. svetovni vojni je v Sloveniji prišlo do izrazite koncentracije prebivalstva in gospodarskih dejavnosti na dnu kotlin in širših dolin," opozarjajo geografi in dodajajo, da je takšnega površja v Sloveniji približno četrtina, na njem pa živi kar tretjina vsega prebivalstva. "Glavni razlogi za takšno kopičenje so bili v naglem prehodu iz tako imenovane klasične agrarne družbe v sodobno industrijsko družbo, ki jo je spremljalo nezadržno širjenje naselij, posebno vzdolž prometnic. To je seveda sprožilo številne konflikte med uporabniki prostora, pri čemer je država z zakoni varovala najkakovostnejša kmetijska in gozdna zemljišča, s tem pa se je stopnjeval pritisk na ravna območja vzdolž rek, kjer so bila po splošnem prepričanju manjvredna in za intenzivno kmetijsko pridelavo neprimerna zemljišča."

Ljubljana se je širila na območja, ki so bila poplavljena

Kot primer neustreznega poseljevanja omenjajo tudi primer Ljubljanskega barja in območja ob spodnjem toku Gradščice. Opozarjajo, da so območje Gradaščice in Malega grabna, že leta 1926 prizadele katastrofalne poplave. Naslednje poplave, manjše po obsegu, so se zgodile leta 1933, takrat pa je bila na Barju kar 4 metre visoka voda. Kljub temu, da je šlo za katastrofalne poplave in da je bilo več kot očitno, katera so poplavna območja in kakšen je njihov obseg, to ni ustavilo ljudi, ki so začeli poseljevati območja Rakove Jelše in Ceste dveh cesarjev. Prav tako smo zadnja leta priča številnim pozidavam na Ljubljanskem barju. In ker je od leta 1933 do danes minilo že toliko let, je spomin na uničenje zbledel. "Vse to je prispevalo k temu, da se v sodobnosti skoraj nihče ne zaveda velike poplavne ogroženosti. Sicer se že dolgo pripravljajo ukrepi za varovanje tega dela Ljubljane pred poplavami, vendar je pripravljalcem načrtov ostalo zelo malo manevrskega prostora, kar se nam bo morda še zelo
maščevalom," so v članku leta 2005 zapisali geografi in se vprašali, kako bi bilo, če bi se ponovila slika poplave 27. septembra 1926.

Zdaj odgovor na njihovo vprašanje imamo, nimamo pa odgovora na vprašanje, kateri so tisti kratkoročni ukrepi, ki jih bo Slovenija sprejela, da se učinkovito zaščiti pred poplavami, ki v Sloveniji povzročajo ogromno materialno škodo, k sreči pa ne terjajo veliko smrtnih žrtev. Vsaj zaenkrat je še tako.