Vsak po svoje zaznamujejo svet in svet je zaznamoval njih. Na naša vprašanja so odgovarjali iskreno, zanimivo, strokovno, osebno. Z bralci so delili svoje poglede, misli, izkušnje.
Na zadnji dan v letu vas vabimo k (ponovnemu) branju pogovorov s 15 intervjuvanci, ki smo jih v tem letu objavili na 24ur.com in ponujajo "nekaj več". Kliknite na povezave!
Dušan Štefančič - najprej je preživel šest koncentracijskih taborišč, nato je preživel in uspel v tekmovalnem in neizprosnem poslovnem svetu. V času, ko spomini na opomini na grozote vojne bledijo, je njegova zgodba edinstven pričevalec nečesa, kar je težko razumeti: "Ko sem prišel v Gusen, so bila zunaj naložena gola trupla s številko na prsih. Ampak narediti v takšnih okoliščinah tako ali tako ne moreš nič. Lahko samo registriraš dogajanje okoli sebe in si rečeš – še dobro, da nisem zraven."
Gorazd Čebulc - transplantacijski koordinator. Človek, ki v najtežjih trenutkih pri žalujočih svojcih išče poslednjo voljo umrlih. Svoje delo dojema kot poslanstvo: "Moj namen je vedno enak, se pravi približati možnost darovanja bližnjim, jim pomagati, da se lahko odločijo. A vendarle se te vsaka zgodba dotakne. Vedno gre za smrt. Vedno gre tudi za samorefleksijo lastnega življenja in smrti. Zame je najbolj pomembno to, da se vedno zavedam, da to počnem iz enega preprostega razloga: Čeprav je nekdo umrl, čeprav vem, da je svojcem zelo težko in bo šele proces skozi leto ali dve pokazal, kako bodo s tem živeli naprej, lahko na drugi strani nekomu pomagamo. In to ne enemu, ampak več osebam hkrati."
Gary Whitehill - strokovnjak za inovacije v poslovanju danes predvsem veliko potuje in predava. Izpostavlja težave in ranljivosti sistemov ter ljudi spodbuja, da razmišljajo o rešitvah v turbulentnem svetu – tako na ravni gospodarstva kot družbe. In ukrepajo: "To, da sedite doma in igrate videoigrice, gledate TV, se pritožujete čez sosede, skupaj z njimi čez državo … To pelje samo v pogubo. Preprosto pravilo psihologije je, da za tisto, kar sovražimo na sebi, običajno krivimo druge. Ko ljudje gledajo politike, trdijo, da se jezijo nad njimi, v bistvu pa se jezijo nad seboj."
Mirjam Poterbin - mama košarkarskega šampiona Luke Dončića: "Ogromno svojega časa sem posvetila vzgoji in športni poti svojega sina. Želim, da je srečen in da živi svoje sanje. Zato sem kot mama vedno (in vedno bom) vse naredila zanj." Kot pravi Poterbinova, je bilo na začetku težko usklajevati posel s sinovo vzgojo in kariero. "Vedno sem delala samo do 16. ure, da sem lahko vse popoldneve preživela s sinom. Zdi se mi, da je najpomembnejše, da z otrokom preživiš čim več časa. S tem mu daješ tudi zgled," pravi in dodaja, da ji nikoli nič ni bilo pretežko, saj je bil sin vedno na prvem mestu.
Perry Timms - je mednarodni strokovnjak s področja upravljanja s človeškimi viri, za seboj ima več kot dve desetletji izkušenj. Tektonski premiki, ki se napovedujejo, bodo tako od delodajalcev kot delojemalcev terjali nove pristope, velike prilagoditve, je opozoril v našem pogovoru. Predvsem pa nova realnost ne omogoča spanja ali bližnjic: "Ne verjamem, da je talent v takšni meri neko "darilo" kot to menijo nekateri. Mislim, da ima človek prirojen določen pristop k življenju in veščine, ki jih razvija. Ključ do uspeha je zame trdo delo, disciplina, osvajanje znanja in njegovo apliciranje. Veliko raziskav, ki sem jih videl v zadnjem času, je pokazalo, da najbolj uspešni ljudje nimajo nekega "magičnega talenta", ampak so predvsem veliko delali. Mislim, da na talent preveč gledamo kot na končno destinacijo, kot dokončen faktor uspeha, kot nekaj, kar na primer samo po sebi definira, da bo nekdo direktor. Kar je škodljivo. Ko imajo ljudje občutek – ali jim je povedano, da imajo talent, se nehajo učiti. In osebno mislim, da je to tudi točka, kjer nehajo biti učinkoviti."
Jan Golja - tisti novinar, ki z Malimi koraki za velik cilj zbira sredstva za otroke v stiski, je postal pisatelj. Spregovoril je o tem, kako je ljudi prepričal, da mu odprejo svoje "dnevne sobe": "Če si v življenju iskren, če se ne pretvarjaš, je tako. Jaz sem kdaj tudi tečen, zavedam se svojih negativnih plati, a ničesar ne skrivam. Kot da bi hodil gol naokrog. Tak sem. Na začetku me je bilo strah izpostavljati svoj obraz. Ljudje ti verjamejo, zbrali smo pol milijona evrov za dober namen in strah te je te odgovornosti. A nato se vprašaš – kaj pa imam za skrivati?"
Lučka Kajfež Bogataj - klimatologinja, ki meni, da se nam čas za reševanje planeta izteka. Pa čeprav še vedno obstajajo ljudje, ki menijo, da so podnebne spremembe laž: "Tak odnos je možen samo za ljudi, ki živijo v mestih. Ljudje, ki živijo v naravi, se nikoli niso spraševali, ali se podnebne spremembe res dogajajo. A 60 odstotkov svetovnega prebivalstva živi v mestih in v mestu jih veliko težje dojameš."
Rok Vogelnik - Star je bil komaj 27 let, ko se je odločil, da bo prevzel dedkovo obrt, ki izumira. Po dveh letih učenja je pri 29 letih stopil na samostojno pot, v čevljarstvo pa je vnesel nekaj novosti in ga še bolj približal potrebam svojih strank. Vložek v začetno opremo resda ni bil potreben, a so bili tu drugi izzivi, ki jih je bilo treba premagati. "Zaupanje strank sem moral pridobiti postopoma. Nekateri so se me navadili hitro, drugi so pač potrebovali več časa. Stopiti sem moral v čevlje osebe, kateri so stranke zaupale in hodile več let."
Nipke - raper, plesalec in ustvarjalec hip hop glasbe, ki pravzaprav sliši na ime Boštjan Nipič. Milenijec, ki je ostal zvest svoji strasti do glasbe, je očaral Slovenijo, marsikdo med nami se najde v njegovih tekstih. Postal je vzor mladi generaciji: "Moj prvi tekst je govoril o mojem psu, pudlju, ki mu je bilo ime Benji. Tega besedila se sicer ne spominjem več, a ja, tam se je začelo. Star sem bil približno 14 let, ko sem začel pisati besedila. Moram vam povedati, da sem po tistem prvem besedilu mislil, da v slovenščini rap ne zveni dovolj pristno. Pri nas tedaj niti ni bilo slišati kakšnih dobrih raperskih izdelkov, razen Ali Ena in kasneje Klemna Klemna. Ni bilo neke prave inspiracije, ni bilo Youtuba in podobnih stvari. Posojali smo si kasete tujih izvajalcev, ostalo je bilo prepuščeno domišljiji. Zato sem dalje pisal v angleščini, čeprav takrat še v resnici nisem znal tako dobro govoriti angleško."
Hans Sigl - avstrijski igralec je Slovenijo obnorel kot gorski zdravnik Martin Gruber. In preden je marca obiskal Slovenijo, nam je zaupal nekaj podrobnosti iz svojega življenja: "Odraščal sem pri starih starših na podeželju na avstrijskem Štajerskem, v majhni vasici, obkrožen s kmetijami. Moja grožnja ni bila rdeča luč na semaforju temveč plazovi. Šele pri enajstih letih sem prvič gledal televizijo. Imel sem zelo dragoceno otroštvo, ki mi je dalo pravo mero socializacije in me ohranilo prizemljenega."
Damjana Bakarič - dolga leta je bila novinarka, ki se ni ustrašila nobene teme in nobenega človeka. Potem so se ji zgodili panični napadi, ki so jo sprva zlomili, nato pa se je soočila s svojo tesnobo in se naposled lotila zdravljenja. Napisala je knjigo Na tesnobi, v pogovoru pa nam je zaupala svoje izkušnje ter poglede na medčloveške odnose: "Ljudje nismo v stiku s seboj. Ne vemo, kaj je naše in kaj je od nekoga drugega. Polni smo misli in prepričanj, ki niso naša. Ljudje delajo nekaj, v čemer ne uživajo. Ker niso v stiku s seboj, sploh se ne poznajo. Tega je veliko veliko preveč. Tekmujemo. Si nagajamo. Vodi nas ego. Predstave o tem, kako bi nekaj moralo biti, zato smo nesrečni, zagrenjeni, tesnobni. Namesto, da bi dojeli, da smo vsi eno, da ni razlik, da nekdo, ki ima več moči in denarja ni vrednejši od nekoga, ki tega nima. Vsi gremo na koncu na isti kraj, in nihče ničesar ne bo odnesel s seboj. Edino, kar šteje, je, kaj si dal temu svetu in ljudem ter koliko si ljubil in bil ljubljen. Koliko si gledal v oči svoje bližnje, koliko časa ter pozornosti si jim namenil. To so stvari, ki štejejo. Vodijo nas strahovi in sram. Namesto, da bi se odločali za pogum in ljubezen."
Milena Malešević in Simona Vodopivec - "Vsake toliko časa grem v azil smrti, Pračo. Gledam te živali, stisnjene v kot, žalostne, prestrašene, gledajo me, prosijo … Vse bi vzela, če bi le lahko, pa ne morem. Vzamem lahko samo eno. Izberem po instinktu in jo vzamem s seboj," opisuje Milena Malešević, ki pse z ulic Sarajeva rešuje že 25 let. Dva njena psa je vzela Mariborčanka, ki pravi: ne samo jaz njih, tudi oni so rešili mene. Njuna zgodba ni klasičen intervju, je pa kos v mozaiku grozljive zgodbe o "azilu smrti".
Ivo Ozebek - marsikdo si bo nocoj zadal, da bo v novem letu postal fit. Ob njegovi zgodbi boste ugotovili, da izgovorov, da se te zaobljube ne bi tudi držali, pravzaprav nimate. Že 14 let je na invalidskem vozičku. Kljub temu redno kolesari na ročnem kolesu, plava: "Največkrat kolesarim v družbi še dveh ali treh kolesarjev. Se pa na pot odpravim tudi sam."
Manca Korelc - trmasta, aktivna, energična punca, ki se je odločila, da s kolesom ali peš obišče vsa slovenska jezera. Če vas zanima, koliko je vseh, preberite pogovor s to zanimivo sogovornico. "Vedno sem veliko kolesarila, sčasoma pa sem želela dati tem prekolesarjenim kilometrom tudi neki dodaten namen. Na poti sem namreč videla toliko lepih stvari, da sem preprosto želela 'spisati' posebno, drugačno zgodbo. Nekaj unikatnega. Želela sem si postaviti neki višji cilj, in ker imam že od nekdaj rada vodo, jezerca, potočke, reke, sem si zamislila, da bi obiskala vsa slovenska jezera. Začela sem raziskovati ..."
Erasure - legendarni britanski duo. Najbrž poznate vsaj kakšno njuno pesem, saj sta avtorja številnih všečnih elektro-pop pesmi ob katerih zasrbijo pete. "V glasbenem poslu sva 32 let, odnos, ki ga imava, pa je precej redek. Še vedno nama je pisanje pesmi v užitek, produciranje plošč in delanje albumov. Še vedno pa ne marava pop zvezdništva," sta med drugim razkrila Vince Clarke in Andy Bell.
KOMENTARJI (18)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.