Imajo marksisti prav, da je gospodarstvo ključno za razumevanje celotne družbe?

Razlagalno srce marksizma kot teorije človeške zgodovine je ideja, da so ekonomski vidiki družbe v nekem pomembnem smislu temelj za razumevanje ostalih, neekonomskih družbenih pojavov. Z "ekonomskimi vidiki" marksisti tipično mislijo, da manjšinski razred ljudi (v kapitalizmu so to kapitalisti) izkorišča večinski razred (delavce) s tem, ko črpa neplačano presežno delo iz njega. Z "ostalimi družbenimi pojavi" marksisti mislijo na primer naravo političnega sistema ali pa odločitve vladajočih politikov, prevladujoče medijske in ideološke vsebine, geopolitično dogajanje (denimo vojne) itd. Kaj pa pomeni, da je razredno izkoriščanje "v nekem pomembnem smislu temelj" za razumevanje vsega ostalega? V starih, naivnih različicah marksizma se trdi, da je odnos enostaven in enosmeren. Vse družbeno dogajanje in institucije obstajajo s ciljem, da služijo vladajočemu razredu in njegovemu izkoriščanju podrejenega razreda.

Na primer, rasizem obstaja, da se lahko kapitalizem izogne revoluciji (belopolti delavci se zaradi rasizma namreč ne združijo s temnopoltimi). Vojne med državami se začnejo zato, da ima vladajoči razred še več ekonomskega bogastva in da nezadovoljstvo med delavskim razredom zvrne s sebe na tuje delavce. Hollywoodski filmi obstajajo, da z ustvarjanjem poceni veselih trenutkov in spodbujanjem ideologije potrošništva pasivizirajo izkoriščane in jih odvračajo od njihovega pravega zgodovinskega poslanstva, upora.

Če se srečate s kakšnim marksistom na internetu, še danes kar pogosto trčite ob te naivne trditve in razlage. Toda mnogi akademski marksisti jih zavračajo in vztrajajo, da je možen drugačen, bolj subtilen marksizem. Trdijo, da lahko obdržimo teoretsko srce marksizma (tj. idejo, da sta ekonomija oziroma razred v nekem smislu ključna), ne da bi iz njega izpeljevali preveč redukcionistične razlage.

Analitična nevarnost pri tem manevru je, da lahko hitro zmehčamo marksizem do te mere, da postane praktično sozvočen s svojimi teoretskimi tekmeci. V sociologiji denimo poleg marksizma obstaja tudi webrovska teorija (imenovana po enem izmed očetov discipline, Maxu Webru), ki zavrača kakršno koli idejo, da je v človeških družbah in zgodovini gospodarstvo na nek način razlagalno oziroma vzročno primarno. Webrovci, kot sta Anthony Giddens in Michael Mann, mislijo, da so v splošnem gospodarski dejavniki enako pomembni kot politični in ideološki. To so trije med seboj neodvisni, nepovezani viri moči v družbi. Izkoriščanje in razredne delitve niso nič bolj sistematično relevantne za družbeno analizo kot kar koli drugo. Skušnjava tu je, da marksisti sprejmejo webrovski okvir in da s tem "rešijo" marksizem pred kritiko, tako da se preprosto naskrivaj pridružijo kritikom, ne da bi priznali poraz svoje paradigme. K temu se še vrnem.

Pa res drži, da je danes – 150 let po Marxovi smrti – teoretsko jedro marksizma enako kot v preteklosti? Je jedro res še vedno ideja, da je ekonomija v nekem smislu ključna za vse drugo v družbi? Če to namreč ni res, potem kakršna koli kritika sodobnega marksizma na podlagi tega kriterija ne bo pravična.

Že bežen pregled relevantne literature kaže, da najslavnejši sodobni marksisti, ki so se ukvarjali z vprašanjem distinktivnosti marksizma, zelo jasno priznavajo, da primat ekonomije ostaja jedro marksizma – četudi seveda na drugačen, manj enoznačen način kot pa v naivni stari različici, ki smo jo že srečali.

V svoji kritiki starega marksizma in poskusu posodobitve teorije za novo dobo s pomenljivim naslovom Reconstructing Marxism Wright, Levine in Sober jasno zapišejo: "Skupaj z Marxom sklepamo, da se ključ za razumevanje sprememb v odnosu med razporeditvijo ekonomskih in političnih virov skriva v razumevanju smeri razvoja ekonomskih struktur." Nadaljujejo, da "dinamika, zakoreninjena v lastninskih odnosih, ustvarja bolj temeljne zamejitve za splošni proces družbene spremembe kot pa dogajanja na politični stopnji ('nadstavbi')". Alex Callinicos, ki je zagovornik nekoliko drugačne sodobne šole marksizma kot Wright in kolegi, se v Making History brez obotavljanja sooči s, kot jim pravi, "temeljnimi razlikami, ki razdvajajo marksiste in webrovske sociologe". Ključna razlika je, da so "webrovci razlagalni pluralisti, ki nočejo podeliti vzročnega primata le enemu viru družbene moči (tipično so to ekonomska, politično-vojaška in ideološka), med katerimi sicer razlikujejo tako oni kot marksisti". Marksisti so zavezani ideji, nadaljuje, da "obstaja splošna urejenost med temi praksami (ekonomskimi, političnimi in ideološkimi), ki se odseva v dejstvu, da historični materializem podeljuje razlagalni primat produktivnim silam in produkcijskim odnosom (ekonomskim dejavnikom)".

Tudi drugi sodobni marksisti se strinjajo. Sean Creaven v svoji knjigi Emergentist Marxism pravi, da bo pokazal, "da Marxovo vztrajanje, da imajo razredni antagonizmi in konflikti – kot so naddoločeni s produkcijskimi načini (to je marksistični žargon za ekonomske odnose med ljudmi) – razlagalni primat za sestavo in dinamiko družbenih sistemov, ni šibkost sociohistoričnega materializma, marveč njegova vztrajajoča moč". Paul Blackledge v Reflections on the Marxist Theory of History priznava, da je mnogo marksistov zavrnilo idejo, da imajo produktivne sile (to je marksistični žargon za tehnologijo oziroma materialni del ekonomije) primat, a dodaja, da so jo zamenjali z argumentom, da imajo v zgodovini razlagalni primat produkcijski odnosi (izkoriščevalski odnos med vladajočim in vladanim razredom). V širokem preglednem članku o drugem valu historične sociologije poskušata Thierry Lapointe in Frederick Dufour braniti "marksistični aksiom", kot ga poimenujeta, "da je zgodovinska sprememba primarno oblikovana z razrednim konfliktom, ki poteka okoli materialne proizvodnje oziroma črpanja presežka", in napadeta webrovsko idejo o vzročnem pluralizmu in "skepticizmu do enovzročnih, strukturnih razlag".

Takšno vztrajanje je dobro, saj marksizem ne more preživeti popolne raztopitve v svojo glavno intelektualno alternativo. Ključno vprašanje pa je, kaj pomeni vztrajati pri primatu ekonomije, ne da bi zapadli v pasti starega, naivnega marksizma, ki idejo o primatu vzame preveč dobesedno, in ne da bi obenem vendarle raztopili marksizem v webrovsko sociologijo. Preučimo to dilemo na treh primerih, ki jih sodobni marksisti, kot so denimo Terry Eagleton, Benno Teschke in navsezadnje Wright sam, večkrat izpostavljajo za ponazoritvene namene.

Prvič, mar ni dejstvo, da vladajoči razred (in z njim obstoječi produkcijski način) ne bi preživel, če ne bi črpal ekonomskega presežka, dokaz, da je ekonomija strukturno ključna za obstoječi družbeni red? Niti ne, saj vladajoči presežka v zadnji instanci ne morejo črpati, če nimajo politične moči. V fevdalizmu je to osebna moč prisile, ki jo nudijo fevdalcu vitezi, v kapitalizmu je to neosebna moč države, ki navsezadnje z navadno fizično prisilo ščiti pravico do zasebne lastnine. Kaj je torej "zares" v zadnji instanci primarno? Zdi se, da bolj politična moč kot pa ekonomsko izkoriščanje.

Drugič, mar ne moremo z nekakšnim razširjenim pojmom razrednih odnosov vendarle razumeti ključnih zgodovinskih dogodkov, kot so križarske vojne ali pa evropske verske vojne, ne da bi jih reducirali na golo ekonomijo? Če se razred vrti okoli črpanja presežka in če poimenujemo spopade med elitami v teh konfliktih kot nekakšne "vodoravne razredne boje", mar nismo s tem na marksistični način (z ekonomskim primatom) razložili pomemben geopolitični dogodek? Težava: črpanje presežka je bil le eden od mnogih (tudi neekonomskih) motivov za konflikte, poleg tega pa ni jasno, zakaj bi različne politične in ideološke elite preimenovali v (ekonomski) razred. Drugače rečeno, kaj smo analitično pridobili s takšnim semantičnim manevrom?

Tretjič, kaj pa dejstvo, da so državniki v svojih političnih odločitvah zamejeni z voljo kapitalistov oziroma širšimi strukturami gospodarstva? Če politiki želijo narediti kaj, kar je v nasprotju z interesi kapitalistov, lahko kapitalisti držijo gospodarstvo (iz katerega se črpa državni proračun) kot talca in izsiljujejo z investicijsko stavko ali begom kapitala tako dolgo, dokler se jim politiki ne pokorijo. Ni to primer ekonomskega primata nad politiko? To deloma drži, kot že desetletja ugotavlja tudi nemarksistično družboslovje – vključno z neoklasično politično ekonomijo. Ampak ali je to dovolj? Lahko po tem vzoru ubranimo marksistično idejo o primatu ekonomskega tudi v drugih pomembnih družbenih primerih? Mogoče; toda če obstajajo, ti argumenti še niso široko poznani.

Sodobni marksisti so pred resnim izzivom. Ohraniti morajo svojo distinktivnost v odnosu do webrovcev in hkrati pokazati, kako lahko vztrajamo pri razlagalnem primatu ekonomije, ne da bi se zatekli v redukcionizem. Podvig ni nujno nemogoč, a bo zahteven. Kot v Reconstructing Marxism ugotavljajo Wright in kolegi, so "mnogi marksistični intelektualci nezadovoljni glede nastajajoče alternative (tradicionalnemu marksizmu), ki se kaže kot družbena teorija z manj ambicioznim razlagalnim dometom in manj gotovosti glede svojih razlagalnih zmožnosti".