Hitro vstali in še hitreje padli: slovenske politične 'zvezde', ki jih je hitro odneslo

Peščica članov Državljanske liste se je odločila, da stranko, ki je pred volitvami leta 2011 nekaj časa veljala celo za favoritko za volilno zmago, a so nato po zaslugi škandala takratnega prvaka Gregorja Viranta začeli odstotki padati in so se na volilni dan ustavili pri 8,37 odstotka glasov, še ne pošlje na smetišče zgodovine.

Vsaj uradno ne. V resnici se tudi njen ustanovitelj Gregor Virant, ki je glasoval za samoukinitev stranke, zaveda, da povratka po letošnjih volitvah, ko je stranka pod vodstvom Bojana Starmana prepričala le še 0,67 odstotka ali 5.556 volivcev, enostavno ni več.

Tako vsaj pravi pregled vzponov in padcev političnih strank v kratki zgodovini naše države. Še največja izjema je Nova Slovenija, ki ji je, potem ko ji je leta 2008 za las spodletela uvrstitev v parlament, uspela vrnitev na naslednjih volitvah, v parlament pa so se uvrstili tudi na letošnjih volitvah. Kljub temu jim uspeha iz ustanovitvenega leta 2000 ni uspelo več ponoviti. Takrat so zbrali 8,66 odstotka glasov oziroma prepričali 93.247 volivcev. Letos je bilo prepričanih le še nekaj manj kot 49.000 volivcev oziroma 5,59 odstotka. Zato najbrž ni presenetljivo, da se v stranki pojavljajo glasovi po spremembah smeri vodenja stranke, ki sta jo začrtala Ljudmila Novak in Matej Tonin, a vendar večina članstva te alternative ne vidi v Alešu Hojsu, ki mu očitajo, da si želi povratek tistega, kar je stranko leta 2008 odneslo iz parlamenta – pretirane bližine z Janezom Janšo.

A medtem ko se v NSi še lahko ukvarjajo s svojo prihodnostjo, se je ta za številne, nekoč znane stranke, že končala. Zeleni Slovenije so na primer leta 1992 zasedli pet poslanskih stolčkov. To je bila tudi njihova edina uvrstitev v parlament.

Leta 2007 je po sporu v LDS nastala stranka Zares. Z močno kampanjo in prepoznavnimi obrazi je na javnomnenjskih anketah pred volitvami leta 2008 kotirala izjemno visoko. Končni rezultat je bil 9 poslancev in turbulentno članstvo v vladi, ki mu je sledil neslavni epilog. Do leta 2011 je podpora stranki padla na 0,65 odstotka in stranka si od takrat ni več opomogla.

Stranka mladih je kot znanilka "nove politike" veljala leta 2000. Bili so mladi, prodorni, na volitvah so osvojili 4 poslanske sedeže. Takšen je bil začetek. Podpora ljudstva je do konca mandata izpuhtela in prihodnja preimenovanja in povezovanja niso več prinesla vidnejšega uspeha.

Volitve leta 2011 so pogleg Državljanske liste prinesle Pozitivno Slovenijo Zorana Jankoviča. Pozitiven je bil tudi volilni rezultat – zmaga. A 28,51 odstotka ali 314.237 volivcev vseeno ni bilo dovolj za sestavljanje vlade, saj Jankoviću enostavno ni uspelo zbrati koalicijskih partnerjev. Kmalu zatem so se začele večje težave. Poročilo KPK je zamrznilo Jankovića in naplavilo Alenko Bratušek, ker je afera odnesla tudi Janeza Janšo, ki mu je pri padcu njegove vlade izdatno pomagal tudi Gregor Virant. Slednji je s tem še nekoliko oklestil tudi svojo lastno podporo, ker je od ene stranke, povezane s sumi korupcije, odšel v partnerstvo z drugo, nad katero so visele podobne obtožbe. Vlada Bratuškove PS ni prinesla rasti podpore, a trenda ni mogel obrniti niti Janković, ki je na začetku leta močno precenil podporo javnosti in se znova zavihtel na vrh stranke. Cena je bila visoka – PS je končala pred vrati parlamenta, se je pa tja uvrstila instant stranka Bratuškove. Ki pa se ji že zdaj ob skoraj ničelni javni podpori obeta, da bo živela le do prihodnjih volitev.

Letošnje evropske volitve so prinesle Igorja Šoltesa in njegovo Verjamem, ki pa jo že lahko uvrstimo med hitro padle instant stranke. Šoltesu je sicer uspel veliki met – preboj v Evropski parlament – od tam pa je šlo le še navzdol. V stranki so se začeli spori, delitve, očitki o ugrabitvi stranke in rezultat na državnozborskih volitvah ni bil več omembe vreden, čeprav je v nekem trenutku celo veljalo, da bi lahko Šoltes po zmagi njegove stranke postal predsednik vlade.

Namesto tega je nato njegovo vlogo prevzel Miro Cerar. Ta je zares zmagal in to z rekordno podporo 34,49 odstotka volivcev. A je velik del podpore medtem le v nekaj mesecih izpuhtel, zato veliko analitikov že ocenjuje, da bo tudi Cerarjeva stranka že po naslednjih volitvah sledila "zgledu" Državljanske liste ali Zares.

Ker je v opoziciji, naj bi bila nekoliko na bolj "varni strani" pred takšno usodo Združena levica, saj ni v poziciji, ko bi se od nje pričakovalo kaj več kot besede.

Prednost in prekletstvo instant strank imata sicer skupni imenovalec. Močno začetno medijsko podporo, karizmatične (ali kot takšne predstavljene) voditelje in vidne člane, močno in všečno kampanjo (ne nujno z veliko vsebine) ter obljubo "nove politike". Našteto zagotovi meteorski vzpon. Nato se začne padec. Naenkrat karizma in besede niso več dovolj, stranke pa imajo ob pomanjkanju identitete in programa težave z usmeritvijo in konkretnimi idejami. Za razliko od volivcev strank s tradicijo, pa so še volivci novih strank precej bolj nestanovitni. Pričakujejo veliko, a se "produktu" tudi hitro odpovejo in poiščejo "naslednjo boljšo stvar".

Ne glede na to, da se v slovenski parlament običajno uvrsti le peščica strank, trenutno jih je sedem, bi iz števila strank, ki se vsakokrat potegujejo za razpoložljive stolčke, težko sklepali na apatijo, ki sicer vlada v slovenskem volilnem telesu. Ne glede na kratke roke trajanja strank in na precej majhno verjetnost, da se prebijejo v DZ, imajo namreč slovenski volivci vsakokrat zelo pestro izbiro. Leta 1992 so lahko na primer izbirali med 26 strankami, leta 1996 med 22, leta 2000 med 23, leta 2008 med 17, toliko jih je bilo na volilnem lističu tudi letos.