Hitler na Bledu načrtoval most in svetišče

Voditelj nacistične Nemčije Adolf Hitler in vodja SS Heinrich Himmler naj bi načrtovala na Bledu zgraditi ogromno svetišče starogermanskemu bogu Votanu (Odinu). To je nordijski bog, pregnan iz Asgarda, poganske različice raja, in vodi ekipo divjih in pijanih pošasti, oboroženih z meči, ki imajo goreče konice. In če leta 1945 zavezniki ne bi Nemcev pregnali z barikad v Rusiji, ga pregnali iz Francije in na koncu zavzeli njegov bunker v Berlinu ter tako za vedno obrnili potek druge svetovne vojne, bi si Hitler morda pokoril ves svet in krščanstvo zamenjal z novo pogansko religijo. Blejski samostan, ki ga takrat še ni bilo, pa bi postal verjetno evropsko središče nove vere, v katerem bi se golobradi in plavolasi mladeniči bratili s krvjo.

Biblija bi kot Bradburijev Fahrenheit 451 gorela v plamenih, zamenjala pa bi jo nova nacistična Biblija, skupek neopoganskih kodeksov in življenjskih pravil, ki bi bazirala na filozofskih in antropoloških raziskovanjih gorečih pastorjev pod vodstvom samega Himmlerja.

Novi svet, ki si ga je Hitler zamislil, je na koncu razpadel na dele, ki jih arheologi in znanstveniki hranijo v arhivih po svetu, ideja o Votanovem hramu pa ja padla v pozabo. No na površje sedanjosti je skupaj z Enigmo – kodirnim strojem nacistične vojske – priplaval tudi zapis o obstoju nacističnega Svetega pisma.

Slovenski dokumentarec o Hitlerjevih načrtih

O teh načrtih nacistov pa je film posnel scenarist in režiser Miha Čelar, ki je idejo za film dobil v članku Votanov hram namesto otoške cerkve Marijinega vnebovzetja, ki ga je v reviji Vojaška zgodovina leta 2008 objavil arheolog Andrej Gaspari. Ko je Gaspari v 80. letih vodil podvodne arheološke raziskave, da bi v Blejskem jezeru odkril šifrirni stroj Enigmo, je pri svojem delu naletel na obveščevalski dnevnik Jožeta Jana - Iztoka.

Jan je leta 1945 na Bledu vodil zaplembo tajnega nemškega verskega inštituta, kjer je naletel na versko knjigo, ki je med drugim vsebovala tudi načrte, po katerih bi nacisti na Blejskem otoku postavili svetišče, do otoka pa bi speljali tudi most. Jan je svoje podvige in zaplembo nacističnega "Svetega pisma" razkril v svojem obveščevalskem dnevniku.

Ustvarjalci filma so se zato najprej lotili iskanja tega dnevnika. Slediti so ga pričeli pri Gasparijevih virih, začenši v arhivih Udbe in se prebili do dokaj neznanega nacističnega diskrecijskega fonda in knjižnice v Ljubljani s 15.000 nacističnimi knjigami. Pomagal jim je tudi Janov sin, ki jim je predal očetovo dediščino, dokumente in knjige.

Janovih trditev kljub vsemu neizpodbitno niso mogli dokazati, zgodovinarji pa imajo do njih različna stališča. Po Čelarjevem mnenju je knjiga, na katero se sklicuje Jan, obstajala. "Namen filma je, da v gledalcu vzbudi razmišljanje, da poznana zgodovinska slika morda le še ni dokončna in so mogoče nove ugotovitve," je izpostavil Čelar.

Javnost o takšni zgodovini Bleda doslej ni veliko vedela, saj je bila po vojni kar malo zamolčana. Vendar je dejstvo, da je bil Bled že pred vojno dobro razvit turistični kraj s preko 1000 ležišči. Na Bledu so se radi zbirali tudi Judje, ki so do vojne na tem območju ustvarili pomembno mrežo za beg iz območja rajha v ZDA, pri čemer so jim pomagali tudi blejski hotelirji.

Hkrati je bil Bled zanimiv tudi za naciste, saj je prek relejne telefonske postaje v Park hotelu potekala nemška vojaška linija Berlin–Atene. Informacije so se zato kodirale na Bledu, ki je bil logistično in strateško pomemben za nemški rajh ter ga je večkrat obiskal celo vodja SS Heinrich Himmler. Blejci pa so morali, če so želeli preživeti med nacisti in komunisti, igrati dvojno igro.